Jedro

Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne zadošča za dovoljenost revizije.

Izrek

Reviziji se zavržeta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik lastnik stanovanjske hiše v R., zgrajene na parc. št. 772, vl. št. 1077 k.o... do 4/5, zaradi česar je toženki naložilo, naj mu izstavi zemljiškoknjižno listino, na katere podlagi se bo lahko vknjižil kot lastnik do nadaljnjih 3/10 nepremičnine. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožnikov lastninski delež na nepremičnini določilo v višini 57/100, zaradi česar je toženko obvezalo, da mora izročiti zemljiškoknjižno listino, s katero se bo tožnik vknjižil v zemljiški knjigi do nadaljnjih 7/100 sporne nepremičnine. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Posledično je bila zavrnjena pritožba tožene stranke v preostalem delu, v celoti pa pritožba tožeče stranke.

Pravdni stranki vlagata vsaka svojo revizijo, pri čemer tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, tožena pa poleg navedenega še revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Obe predlagata spremembo izpodbijane sodbe: tožeča stranka z ugoditvijo njenemu tožbenemu zahtevku v celoti, tožena stranka pa z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Pri tem tožeča stranka podrejeno predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka graja ugotovitev, da je tožnik pred sklenitvijo zakonske zveze z njo sam ustvaril 14% vrednosti sporne nepremičnine, tožeča stranka pa graja ugotovitev o enakih lastninskih deležih na nepremičnini in se pri tem sklicuje na ugotovljena dejstva, ki morda dokazujejo le utemeljenost toženkinega obligacijskega zahtevka.

Na reviziji pravdni stranki druga drugi nista odgovorili, revizija pa je bila dostavljena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS.

Reviziji nista dovoljeni.

Po določbi 2. odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. V 2. odstavku 180. člena ZPP je s tem v zvezi odločeno, da mora tožeča stranka, da si zagotovi pravico do revizije, kadar je ta odvisna od vrednosti spornega predmeta, to vrednost navesti že v tožbi. Kadar pa je navedena očitno previsoka ali prenizka vrednost spornega predmeta, zaradi česar nastane vprašanje o pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti (3. odstavek 44. člena ZPP). Enako določbo je v svojem 40. členu vseboval tudi Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - ZPP/77), ki je veljal ob vložitvi tožbe dne 27.9.1991. Podatki spisa dokazujejo, da je bila vrednost spornega predmeta ob vložitvi tožbe opredeljena z zneskom 130.000 SIT, ki je po tedanjih predpisih še zadoščal za dovoljenost revizije, da pa se kasneje, niti s strani tožeče stranke, niti s strani tožene stranke, vrednost spornega predmeta ni dvigovala v skladu z določbo 3. odstavka 40. člena ZPP 1977. Zato je ne glede na kasnejše spremembe vrednosti spornega predmeta, ki sta se jih posluževali pravdni stranki, treba jemati kot vrednost spora v skladu z določbo 2. odstavka 367. člena ZPP le znesek 130.000 SIT. Razpravljajoče sodišče o eventualni spremembi vrednosti spornega predmeta v skladu z navedeno zakonsko določbo ni odločalo na prvi glavni obravnavi dne 31.3.1992 (niti dne 24.4.1992), pri čemer tudi nobena od strank na teh obravnavah spremembe vrednosti spornega predmeta ni predlagala. Tudi dne 25.10.1995 s strani tožeče stranke vložena razširitev tožbe na razvezo tristranske pogodbe z dne 11.12.1986 ni vsebovala navedbe vrednosti spornega predmeta.

Vrhovno sodišče je s svojim sklepom z dne 10.4.2003, opr. št. II Ips 310/2002 sicer odločalo o reviziji tožene stranke proti sodbi Višjega sodišča v Mariboru z dne 5.2.2002 (opr. št. Cp 1285/99) v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 7.4.1999 (opr. št. II P 21/99), vendar je postopalo v skladu z določbo 1. odstavka 498. člena ZPP: sodba sodišča prve stopnje je bila namreč izdana dne 7.4.1999, torej še v obdobju veljavnosti ZPP 1977, ko je bila pravica do revizije zagotovljena že z zneskom, ki je presegel 80.000 SIT. Tokrat revizijsko izpodbijana sodba sodišča druge stopnje pa je odločala o sodbi sodišča prve stopnje z dne 30.6.2003, ko so že veljale določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (503. člen). Postopek pred sodiščem prve stopnje se je torej končal že po uveljavitvi novega ZPP, zaradi česar je treba glede pravice do revizije v celoti uporabiti določbo 2. odstavka 367. člena ZPP, po kateri je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Ob opredelitvi vrednosti spornega predmeta v znesku 130.000 SIT reviziji tožeče in tožene stranke potem takem nista dovoljeni, zaradi česar je revizijsko sodišče postopalo v skladu z določbo 377. člena ZPP in reviziji zavrglo.