Jedro

Ker morajo biti pridobitne dejavnosti društva opredeljene v njegovem temeljnem aktu, bi bila formalna presoja dejavnosti oglaševanja (njena pridobitna ali nepridobitna narava) mogoča na podlagi temeljnega akta tožeče stranke (zveze društev). Ker pa so ta pravila relevantna zgolj za razmerje med strankama, se morata stranki (enako kot pri pogodbenem pravu) na ta pravila sklicevati. Ker se nobena od strank na v temeljem aktu opredeljene pridobitne dejavnosti ni sklicevala, sodišče temeljnega akta tožeče stranke ni bilo dolžno uporabiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 125178/2011 dne 5.9.2011 tudi v 1. in 3. odstavku izreka in ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke na dan začetka prisilne poravnave (16.4.2012): – glavnice 20.045,07 EUR z zakonskimi zamudni obrestmi od 1.1.2008 do 2.4.2012, – izvršilnih stroškov 45,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.9.2011 do 2.4.2012 ter – nadaljnjih pravdnih stroškov v višini 1.851,43 EUR. Toženi stranki je naložilo obveznost, da to obveznost tožeči stranki plača pod pogoji potrjene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 756/2012 z dne 22.11.2012. 2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Opozarja, da se je branila z ugovorom zastaranja. Zatrjevala je triletni zastaralni rok, kljub temu, da je tožeča stranka društvo. Opozarja na 349. čl. Obligacijskega zakonika, ki določa triletni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb. Gospodarske pogodbe med seboj sklepajo gospodarski subjekti. Skladno s četrtim odstavkom 13. čl. Obligacijskega zakonika se za gospodarske subjekte štejejo tudi druge pravne osebe, kadar se – občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti – ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno dejavnostjo. V prvem odstavku 25. čl. Zakona o društvih je določeno, da društvo lahko opravlja pridobitno dejavnost. Pridobitna dejavnost je po drugem odstavku 3. čl. Zakona o gospodarskih družbah vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi dobička. Ker se iztoževana terjatev nanaša na reklamiranje tožene stranke v štirih tekmovalnih sezonah, ni dvoma, da je tožeča stranka pogodbo o reklamiranju sklenila z namenom pridobivanja dobička. V pogodbi je določena cena njene storitve. Dejavnost reklamiranja je tožeča stranka opravljala na trgu, saj se je cena njenih storitev oblikovala po tržnih zakonitostih, glede na ponudbo in povpraševanje. Na podlagi teh dejstev zatrjuje, da iztoževana terjatev izvira iz tožničine pridobitne dejavnosti, to je opravljanja reklamiranja na trgu z namenom pridobivanja dobička. Nepomembno je, da tožeča stranka dobička ne bi mogla razdeliti med svoje člane. Ali tožničina dejavnost predstavlja pridobitno dejavnost in ali vtoževani račun izhaja iz pridobitne dejavnosti, je pravno vprašanje. Na citirani vprašanji bi moralo odgovoriti sodišče s pomočjo pravnega silogizma, zato je napačno stališče, da bi morala tožena stranka dokazati, da se vtoževani račun nanaša na pridobitno dejavnost tožeče stranke. Opozarja, da se sodišče ni opredelilo do judikata VSL I Cp 2651/2008, na katerega je tožena stranka opozorila. Iz obrazložitve te odločbe smiselno izhaja, da sta zgoraj navedeni vprašanji pravni vprašanji. Ker razlogov za odločitev v nasprotju s sodno prakso sodba ne vsebuje, je ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tudi v pritožbeni fazi je sporno vprašanje zastaranosti terjatve. Ker je iztek zastaralnega roka odvisen od vprašanja, ali je upošteven triletni zastaralni rok, ki ga za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb predpisuje 349. čl. Obligacijskega zakonika, ali splošni zastaralni rok iz 346. čl. Obligacijskega zakonika, je odločitev odvisna od odgovora na vprašanje, ali terjatev izvira iz gospodarske pogodbe. Sklicujoč se na 13. čl. Obligacijskega zakonika je sodišče prve stopnje v deseti točki sodbe obrazložilo, da so gospodarske pogodbe tiste, ki jih med seboj sklepajo gospodarski subjekti. Gospodarski subjekti so gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, ter samostojni podjetniki posamezniki; pa tudi druge pravne osebe, kadar se občasno ali ob svoji pretežni dejavnostjo ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s táko pridobitno dejavnostjo. Ker se na podlagi četrtega odstavka 13. čl. Obligacijskega zakonika za gospodarske subjekte štejejo tudi društva (zveza društev), kadar v skladu s predpisi občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti opravljajo pridobitno dejavnost, je odločilno, ali terjatev izvira iz take pogodbe.

5. Tožena stranka je gospodarski subjekt (kapitalska družba), zato se šteje, da je v spornem obligacijskem razmerju nastopala v okviru opravljanja svoje gospodarske dejavnosti in delovala z namenom pridobivanja dobička. Tožeča stranka je zveza društev. Njen pravni položaj je opredeljen s 16. čl. Zakona o društvih in, skladno s 7. čl. zakona, tudi z drugimi določbami, ki opredeljujejo pravni položaj društva. Društvo je nepridobitno združenje, ustanovljeno zaradi uresničevanja skupnega namena članov. Namen ustanovitve in delovanja društva ni pridobivanje dobička. Presežek prihodkov nad odhodki društvo namenja za uresničevanje namena in ciljev, ki jih določijo člani društva (1. čl. Zakona o društvih). Ker pa društvo pod določenimi pogoji poleg nepridobitne dejavnosti lahko opravlja tudi pridobitno dejavnost (3. in 25. čl. Zakona o društvih), je pomembno, ali obravnavana terjatev izvira iz tožničine pridobitne ali nepridobitne dejavnosti.

6. Tožeča stranka zatrjuje, da se ukvarja z nepridobitno dejavnostjo in zanika, da bi bila gospodarski subjekt. Glede obravnavnega pravnega posla trdi, da se nanaša na osnovno (nepridobitno) dejavnost, ki je zagotavljanje delovanja državnega reprezentančnega rokometa. Tožena stranka zatrjuje, da je tožeča stranka v obravnavanem obligacijskem razmerju sodelovala kot gospodarski subjekt. 7. Ker statusni položaj tožeče stranke (zveza društev) potrjuje njeno nepridobitno usmerjenost, je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo breme dokazovanja dejstev, na podlagi katerih bi bilo ugotovljeno, da terjatev izvira iz profitne dejavnosti. Táko dejavnost tožena stranka zatrjuje, zato jo mora dokazati (212. čl. ZPP).

8. Tožena stranka poleg na naroku podane trditve, da je obravnavana pogodba o reklamiranju gospodarska pogodba, ni navedla razlogov za opredelitev tožničine dejavnosti oglaševanja kot pridobitne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je materialno presojo dejavnosti oglaševanja opravilo na podlagi drugih zatrjevanih okoliščin in dokazov. Upoštevalo je, da društvo presežke prihodkov nad odhodki iz vseh dejavnosti in drugih virov trajno namenja za uresničevanje svojega namena in ciljev, saj kaj drugega ni bilo niti zatrjevano niti dokazano. Ravnalo je pravilno, saj nobena od strank ni zatrjevala pridobitve večjih sredstev, kot so potrebna za opravljanje osnovne dejavnosti, plasiranja pridobljenih sredstev za drug namen ... Dejstvo, da ima reklamiranje ceno, da se izvaja na prostem trgu in s tem pogojena konkurenčnost ter delovanje tržnih zakonitosti, na kar opozarja pritožba, niso okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na pridobitno dejavnost. Te okoliščine oz. zakonitosti so namreč značilnost oz. sestavni del vsake dejavnosti. Ker nobena od strank ni zatrjevala, da oglaševanje ni povezano z namenom in cilji društva, zagotavljanjem sredstev za osnovno dejavnost društva ali kakšnih drugih okoliščin v zvezi s plasiranjem sredstev, pridobljenih z dejavnostjo reklamiranja, je materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča pravilna.

9. Ker morajo biti pridobitne dejavnosti društva opredeljene v temeljnem aktu (25. čl. Zakona o društvih), bi bila formalna presoja dejavnosti mogoča na podlagi temeljnega akta tožeče stranke. Materialnega prava ni treba niti navajati niti dokazovati. Ker pa gre za pravila, ki so relevantna zgolj za razmerje med strankama, se morata stranki, enako kot pri pogodbenem pravu, na ta pravila sklicevati. Ker se nobena od strank na v temeljem aktu opredeljene pridobitne dejavnosti ni sklicevala, ni podlage za presojo, ali je tožeča stranka v svojem temeljnem aktu dejavnost oglaševanja opredelila kot pridobitno dejavnost. 10. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je tožeča stranka Pogodbo o reklamiranju, podpisano 15.12.2004 in 17.12.2004, sklenila zaradi zagotavljanja sredstev za izvajanje svoje osnovne nepridobitne dejavnosti delovanja državnega reprezentančnega rokometa. To pomeni, da v obravnavanem razmerju ni nastopala kot gospodarski subjekt in med strankama sklenjena pogodba ni gospodarska pogodba.

11. Prvostopenjski ugotovitvi, da je iztoževana terjatev zapadla v plačilo 31.12.2007, pritožnik ne ugovarja. Petletni zastaralni rok iz 346. čl. Obligacijskega zakona se je torej iztekel 31.12.2012. Ker je tožeča stranka predlog za izvršbo vložila v okviru tega roka, njena pravica zahtevati izpolnitev obveznosti ni prenehala (prvi in drugi odstavek 335. čl. Obligacijskega zakonika). Odločba VSL I Cp 2651/2008 ne obravnava identičnega niti podobnega dejanskega stanu, saj kot gospodarsko dejavnost opredeljuje organiziranje dirk v speedwayu. O spremembi sodne prakse zato ni mogoče govoriti.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).