Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da bi toženka ob potrebni skrbnosti lahko tehnično neustrezno stanje pnevmatike v času pred prometno nesrečo zaznala in ga odpravila. Če bi poskrbela, da bi bile pnevmatike redno pregledane ter bi jih (še posebej v primerih vidno zaznanih poškodb) dajala v redne preglede strokovnjakom, ki bi ugotovili, ali so primerne za nadaljnjo uporabo, potem v obravnavanem primeru ne bi prišlo do vožnje z obremenjenim tovornim vozilom s tako poškodovano pnevmatiko, kar je povzročilo prometno nesrečo. To velja še posebej ob upoštevanju dejstva, da se toženka ukvarja z zbiranjem in odvozom nenevarnih odpadkov, kjer se zaradi narave dela upravičeno pričakuje še višja skrbnost pri pregledih in vzdrževanju tovornih vozil. Glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka je tako treba pripisati toženkini opustitvi ustreznega preverjanja stanja pnevmatik.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Toženka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka v 15 dneh tožnici plačati 13.560 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2019 do plačila (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora tožnici v 15 dneh povrniti 2.249,34 EUR stroškov prvostopenjskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper to sodbo se je pritožila toženka. Uveljavljala je predvsem pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

3.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Dejansko stanje, ki pritožbeno ni izpodbijano, je naslednje. Toženka je imela pri tožnici sklenjeno avtomobilsko zavarovanje za svoje tovorno vozilo Volvo z reg. št. LJ XXX, št. šasije 000, po polici za avtomobilsko zavarovanje št. ... z dne 15. 3. 2018, ki je vključevalo tudi zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO, in sicer za obdobje od 4. 4. 2018 do 4. 4. 2019. Sestavni del te zavarovalne pogodbe so bili tudi splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-12 (A21). Do škodnega dogodka je prišlo 30. 7. 2018, ko je bilo toženkino tovorno vozilo, ki ga je vozil A. A.,1 udeleženo v prometni nesreči na avtocesti A1 v Ljubljani. Na tovornem vozilu se je razpočila sprednja leva pnevmatika, tovorno vozilo se je zato prevrnilo, pri tem pa se je razsul tovor, naložen na tovornem prostoru tovornega in preklopnega vozila. V prometni nesreči je bilo poškodovano vozilo Nissan Micra, s katerim se je v tistem času po nasprotnem smernem vozišču pripeljala B. B., lastnica tega vozila. Materialna škoda je nastala tudi na poškodovani cestni infrastrukturi (kovinski varovalni ograji in vozišču) v lasti DARS, d. d. Tožnica je iz naslova police zavarovanja toženkine obvezne avtomobilske odgovornosti št. 002 poravnala odškodninska zahtevka B. B. za premoženjsko škodo na njenem vozilu 1.689,00 EUR ter DARS, d. d., za premoženjsko škodo na varnostni ograji avtoceste in zaradi opravljenih ukrepov ob reševanju prometne nesreče 13.233,39 EUR, obema skupaj torej 14.922,39 EUR.

6.Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožničinega zahtevka presojalo na podlagi 6. točke tretjega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) ter 6. točke prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-12, v skladu s katerimi zavarovanec izgubi pravice iz zavarovalne pogodbe, če vozilo, ki ga je voznik vozil, v času prometne nesreče ni bilo tehnično brezhibno. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da so bile na sprednji levi pnevmatiki na toženkinem vozilu v času prometne nesreče resne poškodbe, ki so bile vidne. Presodilo je, da toženkino vozilo v času prometne nesreče oziroma tik pred njo ni bilo tehnično brezhibno, kar bi morala toženka ob potrebni skrbnosti strokovnjaka že znatno pred prometno nesrečo zaznati in odpraviti. Ker toženka ni tako ravnala, je tožničino zavarovalno jamstvo izključeno in je tožničin zahtevek za povračilo tistega, kar je izplačala oškodovancema, utemeljen.

7.Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zatrjevana procesna kršitev iz 14. točke je med drugim podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, nima. Sodišče prve stopnje je bistvene razloge za odločitev jasno in temeljito obrazložilo, opredelilo se je do vseh relevantnih nosilnih naziranj. S tem, ko v pritožbi oporeka stališčem prvostopenjskega sodišča, pa toženka tudi sama prikaže, da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Če je obrazložitev sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, kot zatrjuje pritožnica, to ne pomeni, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Z enakimi razlogi toženka uveljavlja očitek protispisnosti (kršitev po zgoraj navedeni 15. točki). Ta je podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. Za to v tej zadevi ne gre. Če je obrazložitev sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, gre lahko le za zmotno dokazno oceno. Do takšnega pritožbenega očitka se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

8.Toženka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje vzrok za prometno nesrečo nepravilno pripisalo neustreznemu stanju pnevmatike na toženkinem vozilu oziroma njenemu neustreznemu vzdrževanju, kar naj bi bilo v nasprotju z ugotovitvami sodnega izvedenca C. C. v izvedenskem mnenju z dne 17. 10. 2022 ter njegovi dopolnitvi z dne 23. 11. 2022. Sodni izvedenec je namreč v svojem izvedenskem mnenju navedel, da je vzrok za nenadno razpočenje pnevmatike najverjetneje daljša vožnja s prenizkim polnilnim tlakom z obremenjenim vozilom. Posledica zgolj 1 bar nižjega polnilnega tlaka je nenormalno nakopičenje toplote oziroma dvig obratovalne temperature, kar povzroči poškodbe notranjih sestavnih delov in razslojevanje, to pa vodi v nenadno izpraznitev polnilnega tlaka. Po toženkinem mnenju tisti razlogi, ki se nanašajo na stanje te pnevmatike, na njeno nenadno izpraznitev niso imeli nobenega vpliva.

9.Takšne pritožbene trditve niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve pravilno povzelo ugotovitve sodnega izvedenca. Tako je obrazložilo, da je bil vzrok za prometno nesrečo v neustrezni levi pnevmatiki tovornega vozila, saj je bila tekalna površina ob zunanji bočnici poškodovana v obliki relativno velikih in globokih razpok oziroma zarez in je bila ob zunanji bočnici tekalna površina obrabljena preko indikatorja. Razlog za navedene poškodbe oziroma hitro obrabo pa je najverjetneje vožnja s prenizkim polnilnim tlakom. Sodišče prve stopnje je torej pri ugotavljanju vzroka za nenadno razpočenje pnevmatike v celoti sledilo izvedenčevim pojasnilom. Pri tem je kot neposredni vzrok za nastanek škodnega dogodka pravilno opredelilo neustrezno stanje sprednje leve pnevmatike, ki je bila v času prometne nesreče oziroma tik pred njo dotrajana in na več mestih vidno poškodovana. Tovorno vozilo s takšno pnevmatiko ni bilo tehnično brezhibno in do njenega popravila ni smelo biti udeleženo v cestnem prometu, razen v primeru prevoza vozila na popravilo (20. točka obrazložitve). Prvi vzrok, ki je takšno stanje pnevmatike povzročil, pa je daljša vožnja s prenizkim polnilnim tlakom v pnevmatiki z obremenjenim vozilom. V celotni dinamiki nastanka škodnega dogodka je torej vožnja s prenizkim polnilnim tlakom v pnevmatiki prvi v zaporedju dveh vzrokov.

10.Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je toženki škoda nastala zaradi neustreznega vzdrževanja pnevmatike tovornega vozila. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da bi toženka ob potrebni skrbnosti lahko tehnično neustrezno stanje pnevmatike v času pred prometno nesrečo zaznala in ga odpravila. Če bi poskrbela, da bi bile pnevmatike redno pregledane ter bi jih (še posebej v primerih vidno zaznanih poškodb) dajala v redne preglede strokovnjakom, ki bi ugotovili, ali so primerne za nadaljnjo uporabo, potem v obravnavanem primeru ne bi prišlo do vožnje z obremenjenim tovornim vozilom s tako poškodovano pnevmatiko, kar je povzročilo prometno nesrečo. To velja še posebej ob upoštevanju dejstva, da se toženka ukvarja z zbiranjem in odvozom nenevarnih odpadkov, kjer se zaradi narave dela upravičeno pričakuje še višja skrbnost pri pregledih in vzdrževanju tovornih vozil. Glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka je tako treba pripisati toženkini opustitvi ustreznega preverjanja stanja pnevmatik.

11.Pritožbene trditve, da razlogi, s katerimi je tožnica utemeljevala izgubo toženkinih zavarovalnih pravic, niso bili v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo in škodnimi posledicami, torej niso utemeljene. Tožnica je v tožbi in nadaljnjih vlogah trdila, da je vzrok za nastanek škodnega dogodka dotrajana pnevmatika toženkinega tovornega vozila. Takšna trditvena podlaga v zvezi z obstojem vzročne zveze je bila v vsakem primeru zadostna in te niti po tožničini seznanitvi z izvedenskem mnenjem ne bi bilo treba spremeniti, kot to neutemeljeno navaja pritožnica. Konkretnejše okoliščine glede vzroka za nastanek škodnega dogodka so predmet ugotavljanja v dokaznem postopku. Zato tudi če bi kot edini vzrok za nastalo škodo ugotovilo daljšo vožnjo s prenizkim polnilnim tlakom pnevmatike, sodišču prve stopnje ne bi bilo utemeljeno očitati, da je prekoračilo tožničino trditveno podlago.

12.Sodišče prve stopnje se je oprlo na 41. člen Zakona o motornih vozilih, ki določa, da mora biti vozilo v cestnem prometu tehnično brezhibno, ter pogoje, pod katerimi se šteje, da vozilo dosega takšen standard. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je presodilo, da je toženka skladno s 6. točko tretjega odstavka 7. člena ZOZP in 6. točko prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO - 12 zaradi tehnične neustreznosti vozila, ki je nastala in trajala že dlje časa pred prometno nesrečo, izgubila zavarovalne pravice. S tem je na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo. Toženka pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava utemeljuje s trditvami o neobstoju vzročne zveze med toženkino opustitvijo nadzora nad stanjem pnevmatike in nastalo škodo. Tudi v zvezi s tem zatrjuje, da je kot vzrok za nastalo škodo treba šteti prenizki polnilni tlak pnevmatike. Pritožbeno sodišče odgovarja, da vzročna zveza v tem delu spada v pojem dejanskega stanja, ne materialnega prava. Pojasnjevanje vprašanja, katero dejstvo je povzročilo škodo, je namreč dejanske narave. Toženka zato ne more utemeljiti pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava s trditvami o neobstoju vzročne zveze med ugotovljenim stanjem pnevmatike vozila in nastalo škodo. Tudi zadeva II Ips 9/2018, na katero se sklicuje, ne utemeljuje drugačnega sklepanja glede obstoja vzročne zveze. V tisti zadevi je Vrhovno sodišče poudarilo, da je tehnična (brez)hibnost vozila širok pojem, ki (lahko) zajema obsežno paleto pomanjkljivosti; od tistih, ki očitno onemogočajo varno vožnjo, do tistih, ki na varnost vožnje nimajo nikakršnega vpliva. V tej zadevi toženka ni uspela izpodbiti vzročne zveze med poškodovano oziroma tehnično neustrezno pnevmatiko ter nastankom zavarovalnega primera.

13.Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prvostopenjsko sodišče je materialno pravo na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Ta je za toženko opravljal delo kot napoteni delavec.

2Tako tudi sodba VSRS II Ips 57 7/2001 z dne 13. 6. 2002.

3Pravno vprašanje pa je, ali oziroma kdo je odgovoren za dejstvo, ki je povzročilo škodo. Vsak naravni vzrok namreč ni pravno upošteven.