Jedro

Na podlagi ugotovitev, da so bili odnosi med pravdnima strankama skrhani že pred sklenitvijo pogodbe, pa sta pogodbo kljub temu sklenili, in da je toženec (v skladu s skupno pogodbeno voljo pretežno prek svoje žene) izvrševal obveznosti v dogovorjenem obsegu tako pred 27. 12. 2005 kot kasneje, je pravilno stališče sodišč, da enkratnemu dogodku, v katerem je bil toženec nasilen do tožnika, ni mogoče pripisati take teže, da bi narekoval sklep o neznosnosti skupnega življenja.

Stališče sodišča, da z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje policistov z obrazložitvijo, da izvedba tega dokaza ne bi mogla pripeljati do drugačnega stališča o pomenu dogodka za utemeljenost tožbenega zahtevka, ni bila storjena relativna bistvena kršitev določb postopka, je pravilno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 28. 2. 2000, sklenjene v obliki notarskega zapisa št. SV 156/2000 z dne 28. 2. 2000. Tožniku je naložilo plačilo toženčevih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi in delno tožnikovi pritožbi ugodilo in odločitev o stroških razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnikovo pritožbo je v preostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da je v pritožbi navedel, da skupno življenje pravdnih strank ni več mogoče, ker ga je toženec v vinjenem stanju 27. 12. 2005 fizično napadel, tako da ga je pričel daviti za vrat, pred tem pa mu je že večkrat grozil, da ga bo ubil. Iz obtožnega predloga izhaja, da ga je toženec prijel za vrat, ga dvignil iz postelje, pričel tresti z glavo in ga oklofutal. Na podlagi teh navedb bi moralo sodišče ugotoviti, da so odnosi skrhani do skrajnosti. Tožnik ne more živeti z osebo, ki ga fizično in psihično napada in uničuje. Dejstvo, da je toženec pripravljen ohraniti pogodbo, je v teh okoliščinah nepomembno, saj ima interes, da pridobi stanovanje. Za odločitev ni pomembno, da ni zatrjeval, da bi bila vložena ovadba, niti da je šlo za en dogodek. Bistveno je, da toženec ne izpolnjuje obveznosti in da je tožnik moral v dom za ostarele, ker se doma čuti ogroženega. Ker nista bila zaslišana policista, je bilo kršeno načelo neposrednosti in s tem storjena relativna bistvena kršitev določb postopka.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek bistvene kršitve določb postopka ni utemeljen. Sledeč ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je sodišče dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev, in v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka. Predlaganega dokaza ni dolžno izvesti, (1) če je nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, (2) če je nerelevanten, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovalo, za odločitev pravno nepomembno, in (3) če je dokaz neprimeren za ugotovitev določenega spornega dejstva. Odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga mora biti obrazložena, obrazložitev pa ne sme pomeniti vnaprejšnje dokazne ocene.(1)

7. Sodišče prve stopnje je ocenilo težo tožnikovih navedb v zvezi z dogodkom 27. 12. 2005, nato pa dokazni predlog za zaslišanje policistov zavrnilo z obrazložitvijo, da izvedba tega dokaza ne bi mogla pripeljati do drugačnega stališča o pomenu dogodka za utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje je s tem povezan očitek kršitve načela neposrednosti zavrnilo, v obrazložitvi pa se je strinjalo z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog. Revizija ne trdi, da ti razlogi ne bi bili ustrezni, marveč zgolj ponavlja pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb postopka. Glede na to zadošča odgovor revizijskega sodišča, da je stališče pritožbenega sodišča pravilno. Nenazadnje se revident sam sklicuje na okoliščine dogodka, ki jih je sodišče na podlagi obtožnega predloga štelo kot podlago za presojo, in ne zatrjuje, da bi izpovedba policistov lahko pripeljala do drugačnih ugotovitev.

8. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava. Po 120. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in enaki določbi 561. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti ali če se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno. Pri presoji o obstoju razveznega razloga mora sodišče upoštevati, da pogodba o dosmrtnem preživljanju temelji na osebnem, zaupnem razmerju med pogodbenima strankama, a gre ne glede na to za dvostransko, odplačno obveznostno razmerje. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR in 5. člen OZ) ter prepovedjo zlorabe pravic (13. člen ZOR in 7. člen OZ) bi bilo stališče, po katerem bi stranka, iz katere osebnostne sfere izvira razlog za neizpolnjevanje pogodbe ali za neznosnost skupnega bivanja, lahko vselej zahtevala razvezo pogodbe. Razveza pogodbe zato ne pride v poštev, ko pogodbenik drugemu onemogoča izpolnjevanje obveznosti in neutemeljeno odklanja njeno izpolnjevanje oziroma ko je vzrok za neznosnost skupnega življenja v doživljajski sferi preživljanca, ampak šele, ko sodišče ugotovi, v čem je neznosnost skupnega življenja, in presodi, ali je ta neznosnost tudi izkustveno glede na življenjske razmere taka, da zahteva razvezo pogodbe kot najtežji poseg v pogodbeno razmerje.(2)

9. Dejanske ugotovitve, na katere sta sodišči oprli odločitev o zavrnitvi zahtevka za razvezo pogodbe, so naslednje: pravdni stranki sta oče in sin, pogodba pa je bila sklenjena na očetovo željo v času, ko mu je bila amputirana noga, in na prigovarjanje toženčeve žene in hčere, da tožnik potrebuje pomoč, odnosi med pravdnima strankama so bili tako pred sklenitvijo pogodbo kot med njenim izvrševanjem slabi, tožnik pa je dober odnos gojil s toženčevo ženo, toženec se je zavezal skrbeti za tožnika v obsegu, potrebnem glede na vsakokratno zdravstveno stanje, zlasti pa mu nuditi pomoč pri vzdrževanju njegovega stanovanja, poskrbeti za redno prehrano, ogrevanje in po najboljši moči izpolnjevati njegove želje s potrebno skrbnostjo in pozornostjo, po smrti pa poskrbeti za dostojen pogreb in oskrbovanje groba, glavni namen pogodbe ni bil v preživljanju tožnika (ker je in še razpolaga z zadostnimi denarnimi sredstvi), ampak skrb za tožnika, pomoč pri vsakodnevnih opravilih in zdravstvena oskrba; že ob sklenitvi je bilo mišljeno, da bo glavni del te skrbi prevzela toženčeva žena, ob vselitvi v hišo, kjer je živel tožnik, so renovirali kopalnico in uredili garsonjero, da so jo lahko oddajali v najem, tožnikova potreba po oskrbi se je med izvrševanjem pogodbe spreminjala: v začetku je bila bolj intenzivna, nato je postal bolj samostojen, v času drugega sojenja je zaradi zdravstvenega stanja potreboval spet več pomoči, toženčeva žena je tožniku ves čas prala, občasno kaj skuhala, postiljala posteljo (po izpovedbi patronažne sestre je bilo stanovanje povprečno urejeno in tožnik ni bil zanemarjen, tožnik pa je v zadnjem zaslišanju snaho ocenil kot pridno in vredno zlata), po amputaciji prstov na nogi je za tožnika sicer skrbela hči (vendar na njegovo željo); v kriznih situacijah se je umikal k hčeri; odklanjanje skupnega življenja sovpada z obdobjem, ko se je začel več obračati na hčer in vnukinjo, po ugotovitvah policistov je toženec 27. 12. 2005 prišel domov pijan; ko je prišel s stranišča, je stopil do tožnika, ki je ležal na postelji in začel vpiti, da je prašič in da ne zna za seboj počistiti ter da mora vse storiti njegova žena sama; tožnikov odgovor, da ne ve, za kaj gre, je toženca razjezil, prijel je tožnika za vrat, ga dvignil iz postelje, pričel tresti z njegovo glavo in ga oklofutal. 10. Na podlagi navedenih ugotovitev sta sodišči sklenili, da toženec izpolnjuje pogodbene obveznosti in da ob upoštevanju že ves čas slabše kompatibilnih značajev pravdnih strank, dejstvu, da se tožnik s snaho razume, in pripravljenosti toženca na ustrezne spremembe odnosi niso tako skrhani, da skupno življenje ne bi bilo več mogoče. Za razvezo ne zadošča subjektivna odločitev ene stranke, ampak je treba odnose presojati v objektivnem pogledu, v tem smislu pa je skupno življenje zaenkrat še možno. Ob dejstvu, da se je skupno življenje po 27. 12. 2005 nadaljevalo, dogodek tega dne ne more privesti do drugačne odločitve.

11. Revizijsko sodišče nima pomislekov o materialnopravni pravilnosti zavzetega stališča. Sodišči sta upoštevali vse relevantne okoliščine, se pravi odnos med pravdnima strankama ob sklenitvi pogodbe in med njenim izvrševanjem, razloge za sklenitev pogodbe, vsebino toženčevih pogodbenih obveznosti in obseg njihovega izpolnjevanja, in v tem okviru ustrezno ovrednotili tožnikove navedbe, s katerimi je utemeljeval zahtevo za razvezo pogodbe zaradi neznosnosti skupnega življenja. Upoštevaje dejstvo, da so bili odnosi med pravdnima strankama skrhani že pred sklenitvijo pogodbe, pa sta pogodbo kljub temu sklenili, in dejstvo, da je toženec (v skladu s skupno pogodbeno voljo pretežno prek svoje žene) izvrševal obveznosti v dogovorjenem obsegu tako pred 27. 12. 2005 kot kasneje, je dalo ustrezno težo tudi dogodku tega dne. Revizijsko stališče, da za presojo ne more biti odločilen toženčev interes za ohranitev pogodbe, je neutemeljeno iz razloga, ker sodišče tej okoliščini ni pripisalo odločilne teže. 12. Drugi argumenti, s katerimi revident utemeljuje očitek zmotne uporabe materialnega prava, predstavljajo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. V izpodbijanih sodbah namreč ni ugotovitve, da je toženec tožniku večkrat grozil z ubojem, in da je tožnik zaradi toženčevega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti moral v dom za ostarele. Ker revizije ni dovoljeno vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člen ZPP), so navedeni argumenti s tega vidika neupoštevni. Dejanske revizijske navedbe, ki se razlikujejo od dejstev, ugotovljenih v izpodbijani sodbi, pa tudi ne morejo utemeljevati revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

13. Po ugotovitvi, da zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev o reviziji vključuje odločitev o zavrnitvi tožnikovega predloga za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. npr. sklep II Ips 368/2004 z dne 1. 12. 2005, sklep II Ips 720/2003 z dne 13. 4. 2005 in sodbo II Ips 197/2007 z dne 19. 11. 2009. Op. št. (2): Prim. sodbi II Ips 386/2002 z dne 12. 2. 2004 in II Ips 592/2005 z dne 1. 12. 2005.