Jedro

Seštevanje vrednosti posameznih denarnih zahtevkov velja le za objektivno, ne pa tudi za subjektivno kumulacijo zahtevkov. Zato se vrednost spora presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zakon ne določa izrecno, da velja pravilo o ločenem ugotavljanju vrednosti tudi za aktivno sosporništvo, a ker se morajo enaki procesni položaji enako procesno obravnavati, pravilo o pasivnem sosporništvu in vrednosti spornega predmeta velja tudi za aktivno, in to tako za formalno kot tudi za materialno navadno sosporništvo. Izjemi od tega pravila sta enotno sosporništvo (ki pomeni sovpadanje objektivne in subjektivne kumulacije) in solidarnost terjatve oziroma obveznosti. V teh dveh procesnih položajih je vrednost spornega predmeta lahko le en(otn)a.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da je toženka prvi tožnici in drugemu tožniku vsakemu dolžna plačati po 1.271,115 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov prisojene uporabnine, kot izhajajo iz I. točke izreka sodbe. Odločilo je še, da je toženka tožnikoma dolžna povrniti njune pravdne stroške v višini 353,99 EUR (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka in predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, odločitev o stroških postopka pa pridrži za končno odločbo.

Kot bistveno izpostavlja, da je sodišče z razdružitvijo vrednosti zahtevkov tožnikov in uporabo pravil v sporih majhne vrednosti kršilo postopek na način, ki je očitno vplival na pravilnost in zakonitost odločitve. Neutemeljena je ugotovitev, da bi bil odgovor na tožbo prepozen, četudi bi ga stranka poslala pristojnemu sodišču. Toženki je bila 11. 5. 2024 vročena tožba, na katero je odgovorila v zakonskem 30 dnevnem roku iz prvega odstavka 277. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vloga je bila poslana na pravilen naslov pristojnega sodišča, čeprav z napačno navedbo naslovnika Okrožnega sodišča v Ljubljani. Gre za očitno pomoto, zato je vlogo treba šteti za pravočasno v skladu z desetim odstavkom 112. člena ZPP.

Ker sodišče ni upoštevalo v tožbi navedene vrednosti spora in je v obravnavani zadevi uporabilo določbe 30. poglavja ZPP o sporih majhne vrednosti, je zagrešilo kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, hkrati pa še absolutni bistveni kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbo na podlagi pripoznave je izdalo brez nadaljnjega obravnavanja zadeve, s čimer je toženki odvzelo možnost obravnavanja in izjave oziroma učinkovitega uveljavljanja pravic v postopku, iz istih razlogov pa je izpodbijana odločitev tudi protislovna oziroma se vsebinsko do odločilnih dejstev v zadevi ne opredeli.

3.Na pritožbo sta odgovorila tožnika in predlagala njeno zavrnitev. Toženka bi nastali procesni zaplet s pošiljanjem lahko poskušala sanirati s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, tudi sicer pa je bila glede na pravila v sporih majhne vrednosti njena vloga z nazivom "odgovor na tožbo" že pri nepristojnem sodišču vložena prepozno.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah dovoljenih pritožbenih razlogov in preizkusa po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP), v katerem so razlogi za izpodbijanje sodbe zakonsko omejeni. Sodbo je mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo v sporu majhne vrednosti torej ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, to je tistih iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6.V primeru kumulaciie zahtevkov se za ugotovitev vrednosti spora poleg splošnega pravila iz 39. člena ZPP uporablja še 41. člen ZPP. Po ustaljeni sodni praksi velja, da imamo pri subjektivni kumulaciji na aktivni strani toliko pravnih razmerij, kolikor je subjektov na upniški strani. Seštevanje vrednosti posameznih denarnih zahtevkov velja le za objektivno, ne pa tudi za subjektivno kumulacijo zahtevkov. Zato se vrednost spora presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Zakon sicer ne določa izrecno, da velja pravilo o ločenem ugotavljanju vrednosti tudi za aktivno sosporništvo, a ker se morajo enaki procesni položaji enako procesno obravnavati, pravilo o pasivnem sosporništvu in vrednosti spornega predmeta velja tudi za aktivno, in to tako za formalno kot tudi za materialno navadno sosporništvo. Izjemi od tega pravila sta enotno sosporništvo (ki pomeni sovpadanje objektivne in subjektivne kumulacije) in solidarnost terjatve oziroma obveznosti. V teh dveh procesnih položajih je vrednost spornega predmeta lahko le en(otn)a.

7.Tožnika sta formalna (navadna) sospornika, zato se po drugem odstavku 41. člena vrednost spora določa glede na višino vsakega izmed njunih zahtevkov. Velja namreč, da ko več tožnikov z eno tožbo zahteva več med seboj neodvisnih zahtevkov, pa čeprav se ti opirajo na isto dejansko in pravno podlago, odloča vrednost vsakega zahtevka posebej in ne njihov seštevek, kar ob upoštevanju že izpostavljenih pravil pomeni, da v obravnavani zadevi vrednost spora praga spora majhne vrednosti po prvem odstavku 443. člena ZPP pri nobenem izmed postavljenih zahtevkov ne preseže. Pritožbi bi bilo torej mogoče slediti le, če bi tožnika v smislu 196. člena ZPP šteli za enotno tožečo stranko in bi bilo za oba možno spor rešiti le na enak način. Ne glede na dejstvo, da sta tožnika solastnika spornega predmeta in njuna zahtevka izhajata iz iste dejanske podlage, tj. neupravičene uzurpacije nepremičnine s strani iste toženke, bi bilo spor za njiju vendarle mogoče rešiti različno, oziroma bi vsak od obeh zahtevkov lahko delil ločeno pravno usodo, če bi sodišče ugotovilo, da toženkino ravnanje neupravičeno posega v lastninsko pravico le enega izmed tožnikov, v primeru pobotnega ugovora proti enemu izmed njiju, razpolaganja z zahtevkom ipd.

8.V sporih majhne vrednosti v primeru pasivnosti tožene stranke prvi odstavek 453.a člena ZPP postavlja neizpodbojno domnevo: če tožena stranka, ki ji je bila tožba pravilno vročena, ne odgovori na tožbo, se šteje, da pripoznava tožbeni zahtevek. To pomeni, da sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero zahtevku ugodi, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP. Sodišču pred izdajo take sodbe ni treba preverjati, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost zahtevka kot pri izdaji zamudne sodbe, temveč le, ali so izpolnjene splošne in posebne procesne predpostavke za izdajo take sodbe in ali morebiti ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo prosto razpolagati. Na to posledico je treba stranko po drugem odstavku 453.a člena ZPP opozoriti, česar v obravnavani zadevi pritožnica niti ne izpostavlja. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila toženka v pozivu sodišča s 25. 4. 2024 ustrezno opozorjena na posledice zamude 8 dnevnega roka za podajo odgovora, iz vročilnice na list. št. je razviden neuspešen poskus osebne vročitve 26. 4. 2024 in dejstvo, da je bilo pisanje 13. 5. 2024 puščeno v tožničinem hišnem predalčniku. Sodišče prve stopnje je skladno s tretjim odstavkom 142. člena ZPP glede na navedeno pravilno ugotovilo, da je bila toženki tožba s fikcijo vročitve vročena 11. 5. 2024, da se je rok za podajo odgovora iztekel 20. 5. 2024 in da je njena vloga "Odgovor na tožbo" z 19. 6. 2024 (podpisana 17. 6. 2024) v vsakem slučaju prepozna, pri čemer se na datum, ko je bilo pisanje s strani Okrožnega posredovano Okrajnemu sodišču v Ljubljani, tj. 16. 7. 2024, sploh ni oziralo.

9.Glede na pravilno ugotovljeno vrednost spora v 4. točki obrazložitve izpodbijane odločitve, je uporaba fikcije in posledična izdaja sodbe na podlagi pripoznave brez nadaljnje obravnave utemeljena, kar hkrati pomeni, da izpodbijana odločba ne vsebuje kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se do vseh odločilnih dejstev jasno opredeli, niti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je toženka z zamudo osemdnevnega roka iz poziva na odgovor na tožbo pravico do izjave in nadaljnje obravnave v postopku izgubila.

10.Po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s 155. in prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo tudi glede stroškov tožnikov, saj z odgovorom na pritožbo nista pripomogla k sprejeti odločitvi.

-------------------------------

1Sodba VSRS II Ips 198/2017 z 22. 11. 2018.