Jedro

Čeprav se je dejanje "zgodilo v trenutku", gre za dve obsojenčevi dejanji (dva zaporedna strela), s katerima sta bili dve osebi posebno hudo telesno poškodovani. Torej gre za realni stek dveh kaznivih dejanj, pri katerem pravno ni pomembno, v kakšnem časovnem razmaku sta bili dejanji storjeni.

Z zahtevo za varstvo zakonitosti se ne more uveljavljati kot kršitev kazenskega zakona, če sodišče ni uporabilo zakonske določbe o fakultativni odpustitvi kazni. Prav tako se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more izpodbijati primernosti kazni, ki je bila izrečena v mejah, predpisanih v zakonu.

Izrek

Zahteva obsojenega M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. M.Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 52. člena KZ-77, storjenega v prekoračenem silobranu in v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti (3. odstavek 9. člena in 2. odstavek 12. člena KZ SFRJ) in kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 1. odstavku 52. člena KZ-77, storjenega v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti (2. odstavek 12. člena KZ SFRJ). Za prvonavedeno kaznivo dejanje mu je bila določena kazen 4 leta zapora, za drugo pa kazen 3 leta in 2 meseca zapora, nakar mu je bila izrečena enotna kazen 7 let zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 18.7.1991 do 30.7.1991. Zoper to pravnomočno sodbo je obs. M.Š. vložil dne 7.1.1997 pritožbo, glede katere je dne 22.2.1997 - potem, ko je bil poučen, da pritožba zoper pravnomočno sodbo ni dopustna - izjavil, da naj se šteje kot zahteva za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da pri streljanju ni meril v določen del telesa oškodovancev, da se sploh ni zavedal svojega dejanja in posledic, ker je bil zmeden ter v strahu zaradi predhodnega ravnanja in groženj oškodovancev, ko mu tudi policija ni nudila ustrezne pomoči. Dejanja ni storil naklepoma, ni bil on napadalec, temveč sta bila oškodovanca, ki sta napadla njegovo ženo. Oškodovanec ni umrl zaradi strelne rane temveč zaradi pljučnice, ki je bila posledica neprimerne zdravniške oskrbe. Sodišče je zmotno ugotovilo, da gre za dve kaznivi dejanji, saj je šlo le za en napad, vse skupaj pa se je zgodilo v zelo kratkem času. Opisuje spor med njim in oškodovancema v zvezi z najemom njegovega lokala. Trdi, da je bilo sodišče pri izreku kazni pristransko in naklonjeno oškodovancema, da mu je bila izrečena prestroga kazen, da so bili podani pogoji za odpustitev kazni po 3. odstavku 9. člena KZ SFRJ in da tudi sicer sodišče ni upoštevalo številnih olajševalnih okoliščin - da ima dva otroka, da mu je razpadel zakon, da je bil takrat v vojni za Slovenijo, da sta ga k dejanju "napeljala" oškodovanca, da policija ni ukrepala po njegovi prijavi ter da je dejanje časovno odmaknjeno in ga obžaluje. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oziroma da ga oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlagala, da se obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena. Meni, da obsojenec uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni predmet vloženega izrednega pravnega sredstva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obs. M.Š. ni izrecno navedel, katere zakonske razloge iz 420. člena ZKP uveljavlja. Iz obrazložitve njegove zahteve za varstvo zakonitosti pa je razvidno, da vsebinsko uveljavlja predvsem zmotno ugotovitev dejanskega stanja. S tem ko zatrjuje, da očitani kaznivi dejanji ni storil naklepoma, da se ni zavedal svojega dejanja in posledic, da ni vzročne zveze med njegovim dejanjem in nastalo posledico, obsojenec ne uveljavlja kršitve kazenskega materialnega ali procesnega zakona, temveč izpodbija pravilnost v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja glede storjenih kaznivih dejanj in svoje kazenske odgovornosti, kar pa ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP).

Kolikor obsojenec s trditvijo, da je sodišče v zmoti, da gre za dve kaznivi dejanji, smiselno trdi, da ne gre za stek kaznivih dejanj, temveč za eno kaznivo dejanje, in torej uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, pa nima prav. Čeprav se je dejanje "zgodilo v trenutku", gre za dve obsojenčevi dejanji (dva zaporedna strela), s katerima sta bili dve osebi posebno hudo telesno poškodovani, od katerih je ena oseba 19 dni pozneje zaradi pljučnice, ki je bila posledica prestreljenih pljuč, umrla.

Torej gre za realni stek dveh kaznivih dejanj, pri katerem pravno ni pomembno, v kakšnem časovnem razmaku sta bili dejanji storjeni.

Odpustitev kazni storilcu, ki je kaznivo dejanje storil pri prekoračenem silobranu (3. odstavek 9. člena KZ SFRJ), ni obvezna, temveč le fakultativna. Vprašanje, ali gre za tako močno razdraženost ali prestrašenost, povzročeno z napadom oškodovanca, da bi bila utemeljena odpustitev kazni, presoja sodišče v kazenskem postopku na podlagi dejanskih (objektivnih in subjektivnih) okoliščin konkretnega primera. Zato se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati kot kršitev kazenskega zakona, če sodišče ni uporabilo zakonske določbe o fakultativni odpustitvi kazni. Prav tako se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more izpodbijati primernost kazni, ki je bila izrečena v mejah, predpisanih v zakonu. Sicer pa tudi ni točna trditev obsojenca, da pri določitvi oziroma izreku kazni sodišče ni upoštevalo olajševalnih okoliščin.

Po povedanem je Vrhovno sodišče ocenilo, da uveljavljane kršitve zakona niso podane, oziroma niso zakonski razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je zahtevo obs. M.Š. zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).