Jedro

Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med lahke (zlom gležnja; II. skupina), za pretrpljeno nepremoženjsko škodo pa je prejel približno sedem povprečnih neto plač v RS, kar je celo nekoliko pod povprečjem prisojenih odškodnin v teh primerih.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe se zavrže. III. Pritožnik naj sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da mora tožniku za nepremoženjsko škodo, ki mu jo je povzročil v incidentu 30. 6. 2011 (o temelju je pravnomočno odločeno z vmesno sodbo), plačati 7000 EUR (od tega 5000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti, 2000 EUR pa za strah) v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne do plačila (I. točka izreka sodbe). Višji odškodninski zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo, izrecno zoper obe točki izreka, se pritožuje toženec, nominalno iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov ter predlaga njeno spremembo z zavrnitvijo zahtevka, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške. Navaja, da je odškodnina za prestane bolečine in nevšečnosti previsoka in da so ugotovitve o bolečinah brez podlage v medicinski dokumentaciji ter v zaslišanju tožnika, ki da svojega dokaznega bremena ni zmogel. Meni tudi, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, in sicer niti načela objektivne pogojenosti niti subjektivnega načela individualizacije.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Toženčeva pritožba zoper zavrnilni del sodbe (tč. I) ni dopustna, saj zanjo toženec nima interesa (4. odst. 343. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zoper ugodilni del (tč. II) pa ni utemeljena.

5. Glede slednjega noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Glede pretrpljenih bolečin zaradi poškodb, ki jih je tožniku prizadejal toženec, se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na strokovno, temeljito in jasno mnenje izvedenca medicinske stroke dr. M. V., ki ga je oblikoval tudi na podlagi medicinske dokumentacije, zato je pritožbeni očitek, da so te ugotovitve brez ustrezne podlage, neutemeljen. Na njegovo strokovno mnenje o trajanju in intenziteti prestanih bolečin se je sodišče prve stopnje v celoti utemeljeno zaneslo, to pa je bilo, da je tožnik trpel kratkotrajno zelo hude bolečine, nato hude, en teden srednje hude, nato približno mesec dni lahke, kot vse natančno izhaja iz 12. tč. na str. 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tam je tudi obrazloženo, zakaj sodišče sprejema to oceno in verjame, da je tožnik ob tem užival tudi analgetike, kljub temu, da iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da so bili predpisani. Glede na poškodbo ter trajanje in potek zdravljenja je ta ocena razumna in življenjsko docela prepričljiva.

7. Prisojena odškodnina ni previsoka, saj v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika, torej zlasti stopnji in trajanju tožnikovih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter strahu, kot tudi vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam primera; teži in naravi poškodbe, poteku zdravljenja. Pri odmeri odškodnine sta bila v ustrezni meri upoštevana prizadetost dobrine in namen odškodnine, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje za prestano telesno trpljenje ter prizadejan strah.

8. Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pritožbeni očitek, da je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, je zato brez podlage. Prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse, tega pa pritožba konkretno tudi ne očita. Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med lahke (zlom gležnja; II. skupina), za pretrpljeno nepremoženjsko škodo pa je prejel približno sedem povprečnih neto plač v RS, kar je celo nekoliko pod povprečjem prisojenih odškodnin v teh primerih, ki je osem plač.1 Tudi pregled prakse v primerljivih primerih pokaže tudi nekoliko višje odškodnine, sicer pa primerljive.2 Katera tožnikova individualna lastnost naj bi narekovala nižjo odškodnino od primerljivih, pritožba ne obrazloži. 9. Pritožbeni razlogi, na katere se sklicuje pritožnik, torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in na podlagi 353. čl. ZPP in v ugodilnem delu (I. tč.) potrditi prvo sodbo. Glede II. tč. izreka sodbe je bilo treba pritožbo zavreči (1. odst. 346. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

1 Glej v Jadek Pensa D. et al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, str. 16 in 764. (GV Založba Ljubljana, 2001). 2 Prim. odločbe VS RS II Ips 406/91, II Ips 519/99, II Ips 694/2005, II Ips 150/2004.