Jedro

Za izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 zadostuje ugotovitev, da sta tožnika kot investitorja objekt zgradila brez gradbenega dovoljenja.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo izdano na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je bilo tožnikoma naloženo, da morata takoj po vročitvi te odločbe ustaviti vsa dela na gospodarskem objektu zgrajenem na zemljišču s parc. št. 254 k. o. ... ter da v roku treh mesecev po vročitvi te odločbe na svoje stroške odstranita sporni objekt in na zemljišču vzpostavita prejšnje stanje. Za objekt so bile izrečene tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Iz obrazložitve navedene odločbe je razvidno, da je gradbeni inšpektor na podlagi ogleda objekta na terenu ugotovil, da je bil navedeni gospodarski objekt tlorisnih velikosti 10 m x 5 m zgrajen ob koncu osemdesetih let in da sta tožnika zanj leta 1993 plačala depozit, postopka legalizacije pa nista nadaljevala. Ker je bila s pričetkom gradnje brez gradbenega dovoljenja kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1, je bilo treba izreči inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor s svojo odločbo, št. 0612-275/2008 z dne 7. 11. 2008. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi uvodoma pojasnjujeta, da sta v letu 1985 kot zemljiškoknjižna lastnika nepremičnine parc. št. 255/3 zgradila na mejnem delu nepremičnine parc. št. 254, katere lastnica je Republika Slovenija, gospodarsko poslopje izmer 10 m x 5 m. Pričela sta postopek za priznanje lastninske pravice na spornem zemljišču in v ta namen pred vložitvijo tožbe naslovila na Državno pravobranilstvo RS poravnalno ponudbo zaradi ugotovitve lastninske pravice na podlagi priposestovanja. Tak pravni naslov bi bil hkrati tudi odprava pravne ovire za nadaljevanje začetega upravnega postopka legalizacije. Tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki uživajo navedeno zemljišče že od leta 1983, torej 25 let, zaradi česar so postali lastniki tega zemljišča po tretjem odstavku 43. člena Stvarnopravnega zakonika. Ker je lastništvo zemljišča pogoj za legalizacijo, bi moral upravni organ po njunem mnenju rešiti predhodno vprašanje v zvezi z ugotovitvijo lastninske pravice, kar sta posebej izpostavila tudi v pritožbenem postopku, vendar se tožeča stranka s tem vprašanjem ni ukvarjala. Predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadeve toženi stranki v ponovno odločanje. Zahtevata tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 152. člena ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi, da se že zgrajeni objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. Nelegalna gradnja pomeni, da se ta izvaja brez veljavnega gradbenega dovoljenja, čeprav je to za tak poseg predpisano (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZGO-1 pa se gradnja novega objekta, njegova rekonstrukcija in odstranitev lahko začne le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja.

V zadevi ni sporno, da tožnika za graditev spornega gospodarskega poslopja nista pridobila gradbenega dovoljenja, kar dodatno pojasnjujejo tudi njune tožbene navedbe o načrtovani legalizaciji objekta. V tem primeru gre za nelegalno gradnjo, ko je gradbeni inšpektor dolžan ukrepati v skladu z določbo 152. člena ZGO-1. Glede na navedeno, odločitev v zadevi tudi ni odvisna od odgovora na vprašanje, ali je sporni objekt zgrajen na njunem ali na tujem zemljišču, saj zadostuje, da tožnika pred tem nista pridobila gradbenega dovoljenja. Dokončno ugotovljeno lastništvo na spornem delu zemljišča v obravnavani zadevi zato ni predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji), ko brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve. Navedeno torej pomeni, da ugotovitev, da tožnika nista pridobila gradbenega dovoljenja in s tem izrečen inšpekcijski ukrep ni odvisen od lastništva zemljišča, na katerem stoji sporni objekt. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, zavrže ali postopek ustavi trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je moralo zavrniti zahtevo za povrnitev stroškov postopka.