Jedro

Pravici in obveznosti stranke (če želi v postopku uspeti) odgovarja obveznost sodišča, da njene navedbe in dokazne predloge vzame na znanje, oceni njihovo relevantnost ter se do navedb in dokaznih predlogov v obrazložitvi sodbe tudi opredeli (4. odstavek 324. člena ZPP). Takšna obveznost sodišča ne preneha, kadar meni, da strankine navedbe in dokazni predlogi niso pomembni za odločitev. Svoje stališče in zavrnitev dokazov mora še posebej obrazložiti, saj je le na ta način stranka lahko prepričana, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo ter ne ostane v dvomu, ali jih ni morda prezrlo. Le s takšnim ravnanjem je stranki omogočena možnost obravnavanja pred sodiščem, saj se le na tako obrazloženo odločitev sodišča stranka lahko učinkovito odzove s pravnim sredstvom.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v 2., 3., 4. in 5. točki izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, njuni mladoletni hčerki N. in N. T. v varstvo in vzgojo zaupalo materi A. T., določilo njune stike z očetom D. T. in slednjemu naložilo plačilo preživnine v znesku 100,00 EUR za vsako hčerko od 01.07.2007 do 30.11.2008, od 01.12.2008 dalje pa v višini 150,00 EUR za vsako.

Zoper 2., 3., 4. in 5. točko izreka sodbe se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pritožuje tožena stranka. Meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do navedb in izvedbe več dokazov, ki jih je predlagala v dokaz neprimernosti tožnice za vzgojo in varstvo mladoletnih otrok pravdnih strank, ter na naroku ni dopustilo vprašanj v zvezi s tem. Mnenje izvedenca psihološke stroke bi bilo potrebno in odločilno, postopek pa se tudi ne bi nič zavlekel. Sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da je tožena stranka primerna za skrbništvo, ugotavljanje je omejilo le na to, da na strani tožene stranke ni razlogov za neprimernost. Posledično izpodbija tudi odločitev o stikih in preživnini. Ta je napačna tudi iz razloga, ker sodišče ni upoštevalo, da toženec še vedno živi skupaj z družino in tako prispeva za preživljanje, potrebe hčera je ugotovilo nerealno, previsoko ter ni upoštevalo otroškega dodatka, ki ga prejme tožnica. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno sojenje ter priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke ponovno opozarja na resnost krivih in lažnivih obdolžitev s strani tožene stranke, podane šele po tem, ko je tožnica odstopila od poravnave glede skupnega premoženja. Za svoje trditve toženec ni ponudil nobenih dokazov, niti navedel kakršnihkoli podatkov, na podlagi katerih bi sodišče lahko opravilo poizvedbe. Tožnica je urejena oseba in v celoti primerna mati, ki lepo in skrbno skrbi za svoja otroka. V primeru svoje odsotnosti primerno poskrbi za nadomestno varstvo. To potrjuje tudi njeno ravnanje, ko kljub dokazanemu nasilnemu ravnanju toženca le temu ne odteguje stikov z otrokoma. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

78. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ( ZZZDR-UPB1, Ur. l. RS, št. 69/2004) določa, da mora sodišče tedaj, ko razveže zakonsko zvezo, odločiti o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši. Glavno vodilo pri odločanju je otrokova korist (2. odstavek 78. člena in 5.a člen ZZZDR). V korist otroka je le takšno ravnanje, s katerim se zagotavlja otroku pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Vsebino pravnega standarda otrokova korist je treba napolniti v vsakem primeru posebej z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega primera: značilnosti otrokove osebnosti, osebnosti njegovih staršev, okoliščin in pogojev v katerih živi in se razvija oziroma bi lahko živel in se razvijal pri enem ali drugem od staršev in podobno. Splošnega pravila, kateri od staršev je bolj primeren, ni. Za dosego otrokove koristi mora sodišče ugotoviti vsa dejstva (tudi mimo trditev pravdnih strank), ki lahko vplivajo na odločitev. Zakon predpisuje tudi obveznost sodelovanja centra za socialno delo, dokaz s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke pa je le eden izmed dokazov, ki naj se izvede, kadar je to glede na okoliščine primera potrebno.

Trditve v smeri neprimernosti enega od staršev in dokaze v njihovo podkrepitev lahko navajajo tudi stranke. Pravici in obveznosti stranke (če želi v postopku uspeti) odgovarja obveznost sodišča, da njene navedbe in dokazne predloge vzame na znanje, oceni njihovo relevantnost ter se do navedb in dokaznih predlogov v obrazložitvi sodbe tudi opredeli (4. odstavek 324. člena ZPP). Takšna obveznost sodišča ne preneha, kadar meni, da strankine navedbe in dokazni predlogi niso pomembni za odločitev. Svoje stališče in zavrnitev dokazov mora še posebej obrazložiti, saj je le na ta način stranka lahko prepričana, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo ter ne ostane v dvomu, ali jih ni morda prezrlo. Le s takšnim ravnanjem je stranki omogočena možnost obravnavanja pred sodiščem, saj se le na tako obrazloženo odločitev sodišča stranka lahko učinkovito odzove s pravnim sredstvom. Tožena stranka je neprimernost tožnice za vzgojo in varstvo otroka obširno utemeljevala in dokazovala (z navedbami o prostituciji, puščanju otrok samih doma, z vpogledi v zapisnike CSD, pridobivanju podatkov o klicih, vsebini sms-jev toženke, zaslišanjem predlaganih prič in podobno). Ker se sodišče prve stopnje do njenih dokaznih predlogov ni opredelilo (saj jih ni niti izvedlo niti obrazloženo zavrnilo), ji je s tem odvzelo možnost učinkovite obravnave pred sodiščem in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 339. člena ZPP, na kar pritožba izrecno opozarja.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Takšne kršitve namreč ni moglo samo odpraviti, ker bo pravdni stranki le na ustrezno obrazloženo sodbo sodišča prve stopnje omočena učinkovita ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva (2. odstavek 347. člena ZPP v povezavi s 25. členom Ustave Republike Slovenije).

Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stikih in preživnini, saj je ta odvisna od vprašanja, kateremu od staršev se otrok dodeli v varstvo in vzgojo pa tudi odločitev o stroških pravdnega postopka.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče najprej odločiti o varstvu in vzgoji otrok, pri tem odgovoriti na vse navedbe strank, izvesti pa tudi dokaze, potrebne za ugotovitev otrokovih koristi in nepotrebne obrazloženo zavrniti, izvedenca ustrezne stroke pa v postopek pritegnili le, če se bo to izkazalo za potrebno. V nadaljevanju pa bo moralo ponovno odločiti tudi o stikih in preživnini.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani del sodbe, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).