Jedro

Ker je tožeča stranka dokazala, da je tožena stranka s kupcem prišla v stik na podlagi njene intervencije, mora tožena stranka plačati dogovorjeno provizijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III I 574/95 in sicer za glavnico 310.446,00 SIT s pripadki in naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izpoved tožeče stranke, izpoved tožene stranke in priče pa ocenilo kot neprepričljivo. Tako je tožeča stranka zatrjevala, da je ob podpisu pogodbe prišel tudi njen brat, katerega ni prej videla. Tožena stranka je pojasnila, da je bil z njo tretja oseba, česar pa sodišče ni preverjalo, saj je slepo sledilo tožeči stranki. Tožeča stranka je tudi zatrjevala, da je tožena stranka s seboj prinesla podatke in kljub trditvam tožene stranke, da teh podatkov ni napisala, ne ona ne njen brat, sodišče tega dejstva ni preverjalo, ampak je verjelo tožeči stranki. Z njo je bil poslovni partner njenega brata J.M., s katerim se je toženkin brat kasneje sporekel in možno je, da je te podatke dostavil kasneje. Nasprotne izpovedbe tožeče stranke, ki bi jih bilo moč preveriti, pa kažejo na neverodostojne izpovedbe tožeče stranke. Tako tožena stranka kot priča B. K. sta izpovedali, da sta v stik stopili že prej, na podlagi oglasa v časopisu. Zato in bila izpolnjena bistvena sestavina pogodbe o posredovanja, saj sta stranki prišli v stik brez tožeče stranke. Tožeča stranka je tudi izpovedala, da je tožena stranka pri njej le podpisala pogodbo, niso pa ničesar storili, da bi bila kasneje pogodba sklenjena. Kupca nista bila stranka tožeče stranke. V stik sta prišla na podlagi oglasa, ki je bil objevljen 19.12.1992 in iz oglasa sledi, da je brat tožene stranke prodajal dve stanovanji. Tožena stranka ni vedela, da je priimek potencialnega kupca na pogodbi tisti kupec, s katerim se je že dogovarjala. Njeno obrazložitev je tudi potrdila priča B. K.. Na oglas v Delu se je oglašala B. K., kot zunajzakonska partnerica. Poleg tega ni izključeno, da bi za nakup stanovanja pokazali zanimanje dve osebi v istem stanovanjskem bloku. Sodišče ni ocenjevalo dejstva, da je tožena stranka vedela, da oseba, s katero se ona pogovarja, ni sposobna takoj plačati stanovanja, ona pa je postavila agenciji za pogoj, da denar dobi takoj. Zato je jasno, da jo tožeča stranka ni povezala tožene stranke s kupcem, s katerim je dejansko kasneje sklenila kupoprodajno pogodbo. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 (Zakon o pravdnem postopku) v pravdni ni bilo. Pritožba ne uveljavlja tega pritožbenega razloga. Pač pa pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato preizkušalo dokazno oceno in se z njo v celoti strinja. Na pogodbi o posredovanju (priloga A4) z dne 21.1.1993 je zapisano, da je lastnik in lokacija nepremičnine, ki se prodaja "J., K. b. 9". Dejstvo, katerega pritožba ne izpodbija je, da je za stanovanje na tem naslovu dne 23.3.1993 tožena stran z J. T. in B. K. sklenila kupoprodajno pogodbo. Po pogodbi gre tožeči stranki provizija že zato, da spravi stranki v stik. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh dokazov pravilno sklepalo, da mora tožena stranka plačati provizijo. Pravilen je sklep sodišča prve stopnje, da ni mogoče verjeti toženi stranki, da je z J. stopila v stik še pred sklenitvijo sporne pogodbe. Če bi se s prodajalcem o tem dogovorila, sploh ne bilo treba posredovanja tožeče stranke. Na takšno dokazno oceno ne more vplivati trditev tožene stranke o oglasih v časopisju, katerega je dal pokojni brat tožene stranke. Sodišče je pravilno ocenilo tudi izpovedbo priče B. K., ki je tudi sodelovala pri kupoprodaji spornega stanovanja. Priča ni vedela povedati, zakaj niso obvestili tožeče stranke o tem, da se že dogovarjajo s toženo stranko, oziroma zakaj je bil podpis pogodbe potreben, če so se že dogovorili na podlagi oglasa. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je poleg imena "J." naveden tudi njegov naslov. Zato ni mogoče spregledati obojega in bi tožena stranka gotovo povedala tožeči stranki ob podpisu pogodbe o posredovanju, če bi za tega kupca in stanovanje že vedela. Pri tem ni pomembno, kot trdi pritožba, kdo je pisal podatke tožene stranke na list papirja z glavo podjetja SCT (priloga A5). Ob listinskih dokazih in časovnem poteku dogodkov tudi ni pomembno, ali je bila oseba, ki je prišla s toženko k tožeči stranki njen brat ali njegov poslovni partner. Če se je tožeča stranka pri opisu te osebe pri izpovedbi zmotila, to na uspeh v tej pravdi ne more vplivati. Tožeča stranka je uspela dokazati na podlagi pogodbe in poteka sklepanja kupoprodajne pogodbe med toženko in T. J. in B. K., da sta pogodbeni stranki prišli v stik na podlagi informacij tožeče stranke. Nelogična je trditev tožene stranke, da bi podpisala pogodbo o posredovanju s tožečo stranko, če bi na podlagi oglasa v časopisu drugo pogodbeno stranko že imela. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77). Ker tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, je stroškovni del izreka odpadel.