Jedro

Osebni avtomobil lahko začasno uvozi v zakup le uporabnik, ki je registriran za neposredno nudenje storitev z osebnim avtomobilom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep carinarnice, s katerim je le-ta zavrgla uvozno carinsko deklaracijo za začasen uvoz v zakup osebnega avtomobila, ker niso izpolnjeni pogoji za začasen uvoz. V obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da uporabnik vozila ne izpolnjuje pogojev za začasni uvoz, določenih v 1. odstavku 57. člena zakona zunanjetrgovinskem poslovanju in 16. členu uredbe o začasnem izvozu in uvozu blaga, iz katerih izhaja, da mora uporabnik začasno uvoženo opremo ali prevozno sredstvo uporabljati v procesu proizvodnje ali z njim opravljati storitve. Storitve, ki se lahko opravljajo z osebnim avtomobilom, so taksi ali rent-a-car storitve, uporabnik pa bi vozilo uporabljal izključno za svoje lastne potrebe pri opravljanju pridobivanja poslov. Ker uporabnik ne izpolnjuje pogojev za začasni uvoz, je carinarnica pravilno odločila, ko je uvozno carinsko deklaracijo na podlagi 257. člena carinskega zakona zavrgla. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne uporabe materialnih predpisov in kršitve pravil postopka. Tožena stranka si je z razlago določb 57. člena zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju in 16. člena uredbe o začasnem izvozu in uvozu blaga, po kateri je začasni uvoz osebnih avtomobilov v zakup dovoljen le, če uporabnik opravlja taksi službo ali rent-a-car dejavnost, vzela pravico odločanja po prostem preudarku, čeprav ji predpis, na podlagi katerega je odločala, te pravice ne daje. Predpis je bil torej uporabljen nepravilno tako v materialnem kot v formalnem pogledu, saj je bila s tem absolutno bistveno kršena določba postopka, namreč načelo zakonitosti. Z zakonom iz 4. odstavka 57. člena zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju je očitno mišljen carinski zakon, ki za začasni uvoz opreme v zakup določa postopek carinjenja. Vrsto, namen in roki začasnega uvoza pa so določeni v uredbi o začasnem izvozu in uvozu blaga, niti ta uredba niti zakonodaja Republike Slovenije pa ne določata, da se začasni uvoz osebnih avtomobilov v zakup lahko uporabi le v primeru, če je podjetje registrirano za taksi službo ali rent-a-car dejavnost. Če bi držalo tolmačenje tožene stranke, ne bi bilo mogoče začasno uvoziti v zakup za opravljanje storitev osebnih avtomobilov, s katerimi PTT podjetja prevažajo poštne pošiljke, banke in finančne organizacije denarne pošiljke, reševalnih vozil, vozil, s katerimi vrsta podjetij opravlja servisne dejavnosti prevoza blaga, nenazadnje tudi storitve za pridobivanje poslov ali opravljanje organizacijskih, ekonomskih in propagandnih storitev, kot jih opravlja podjetje ... Tožena stranka tudi nepravilno interpretira izjavo tega podjetja, da vozila ne bo dajalo v podzakup, ko trdi, da je podjetje izjavilo, da osebnega avtomobila ne bo uporabljalo za nudenje storitev. Tudi v tem in ugotovitvi, da je bilo zavrženje uvozne carinske deklaracije skladno z 257. členom carinskega zakona, je podana kršitev določb postopka, saj bi moral pristojni organ pravilno izpolnjeno in z listinami opremljeno deklaracijo zavrniti ali pa dovoliti uvoz. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in dovoli začasen uvoz, podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Tožba ni utemeljena. Po presoji sodišča je nesprejemljiva tožbena trditev, da je tožena stranka določbo 57. člena zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju (Uradni list SFRJ, št. 63/89 - ZZP) uporabila v smislu, kot da ji daje podlago za odločanje po prostem preudarku. Pojem začasnega uvoza zaradi opravljanja storitev je potrebno vezati na vrsto opreme, ki se začasno uvaža v zakup, z vidika storitev, ki se s takšno opremo lahko neposredno opravljajo in za katere je uporabnik registriran. To pomeni, da lahko začasno uvozi osebni avtomobil uporabnik, ki je registriran za neposredno nudenje storitev z osebnim avtomobilom in ne tudi v drugih primerih, ko osebni avto, kot najbolj razširjeno prevozno sredstvo, samo omogoča lažje in hitrejše opra vljanje določenih poslov, kot je to v primeru poslovnega sistema, ki bi osebni avtomobil, po izjavi z dne 6.1.1992, uporabljal za potrebe opravljanja in pridobivanja poslov s področja ekonomskih, organizacijskih in tehnoloških storitev, za kar je registriran. Tožena stranka je na dejansko stanje, ki ni sporno, navedeni materialni predpis torej pravilno uporabila. Njeni odločbi s tem v zvezi tudi ni moč očitati kršitve načela zakonitosti kot bistvenega pravila postopka. Ob sprejemu deklaracije carinarnica med drugim tudi ugotovi, ali ni morda uvoz blaga prepovedan (3. točka 1. odstavka 257. člena carinskega zakona, Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 34/90). Če ugotovi, da je uvoz prepovedan, ta ugotovitev pa se lahko nanaša tudi na prepoved začasnega uvoza, carinarnica deklarantu vrne deklaracijo in ga opozori na ugotovljeno pomanjkljivost, kar je carinarnica dne 19.2.1992 tudi storila. Če se deklarant ne strinja z ugotovljenimi pomanjkljivostmi in nepravilnostmi, ki jih je ugotovila carinarnica, le-ta po določbi 3. odstavka 257. člena carinskega zakona deklaracijo s sklepom zavrže. Carinarnica je po ugotovitvi, da uporabnik opreme ne izpolnjuje pogojev za njen začasni uvoz, torej ravnala pravilno, ko je ob deklarantovi izjavi, da vztraja pri sprejemu deklaracije, le-to na podlagi navedene zakonske določbe zavrgla. Zatrjevane kršitve postopka, ki bi mogle vplivati na zakonitost določbe, po presoji sodišča, niso podane. Izpodbijana odločba je torej zakonita in tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon ter zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju in carinski zakon je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.