Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča zakonodajalec v določbo 6. točke 1. odstavka 355. člena OZ termin večstanovanjske hiše ni vključil po naključju, temveč prav z namenom, ker je želel „ugodnost“ izjemnega, enoletnega zastaralnega roka podeliti izključno dolžnikom, katerih obveznosti so nastale v zvezi s terjatvami upravnikov večstanovanjskih hiš (in torej ne tudi dolžnikom - uporabnikom upravljavskih storitev v poslovnih stavbah).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi glede: - odločitve o razveljavitvi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 208170/2012 z dne 28. 12. 2012 in zavrnitvi tožbenega zahtevka za znesek 681,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2012 ter - odločitve o izvršilnih in pravdnih stroških in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje: - v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek tožeče stranke za zakonske zamudne obresti od celotne glavnice za čas od 18. 12. 2012 do 27. 12. 2012; - v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek za plačilo zneska 123,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2012 ter - v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek za plačilo 240,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2012. III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 208170/2012 z dne 28. 12. 2012 razveljavi tudi v I. in III. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki v roku 8 dni povrniti njene stroške postopka v višini 89,19 EUR, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 388. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, skupaj s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka (upravnik) vtoževala terjatve iz naslova upravljanja in obratovanja poslovne stavbe na naslovu D. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da za takšne terjatve velja enoletni zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika (OZ), zato je tožbeni zahtevek iz razloga zastaranja v celoti zavrnilo.

7. OZ v 6. točki prvega odstavka 355. člena določa, da terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v roku enega leta.

8. Po oceni pritožbenega sodišča terjatev upravnikov poslovnih stavb pod citirano zakonsko določilo ni mogoče umestiti. Termin „večstanovanjska hiša“ je tako v splošnem pogovornem(1), kot pravniškem(2) jeziku povsem jasen in nedvoumen, zato širše razlogovanje oziroma enačenje večstanovanjskih hiš s poslovnimi stavbami, že z uporabo jezikovne metode razlage besedila, ni dopustno. Pravila o zastaranju morajo biti namreč določno opredeljena, da lahko pravni subjekti v naprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno. To še posebej velja za izjeme (enoletni zastaralni rok pa je izjema glede na splošni, petletni zastaralni rok), katere je vselej potrebno razlagati zožujoče ali a contrario – izjem z analogijo ni dopustno širiti na druge, četudi primerljive primere(3).

9. V pravilnost tovrstne razlage je pritožbeno sodišče prepričal tudi njen preizkus v luči namenske metode razlage besedila. Po oceni pritožbenega sodišča zakonodajalec v določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ termin večstanovanjske hiše ni vključil po naključju, temveč prav z namenom, ker je želel „ugodnost“ izjemnega, enoletnega zastaralnega roka podeliti izključno dolžnikom, katerih obveznosti so nastale v zvezi z terjatvami upravnikov večstanovanjskih hiš (in torej ne tudi dolžnikom - uporabnikom upravljavskih storitev v poslovnih stavbah). Kajti kljub na videz enaki vsebini terjatev - tako pri upravljanju večstanovanjskih hiš, kot pri upravljanju poslovnih stavb gre za terjatve v relativno nizkih zneskih, ki nastajajo mesečno in se nanašajo na podobne vrste opravil in storitev, ter nadalje dejstvu, da v obeh primerih kot upnik nastopa upravnik, pa se glede osebe uporabnika – dolžnika, upravljanje večstanovanjske hiše oziroma poslovne stavbe v bistvenem razlikuje(4). Uporabniki upravljavskih storitev v večstanovanjskih hišah so namreč (praviloma) gospodinjstva oziroma fizične osebe, katere zakon (prvi odstavek 6. člena OZ) obvezuje, da pri svojem ravnanju ravnajo s skrbnostjo kot v lastnih zadevah (skrbnost dobrega gospodarja). Slednja pa se, ko gre za hrambo potrdil o plačilih stroškov upravnika, pogosto kaže kot pomanjkljiva, saj je znano, da ti uporabniki, predvsem zaradi zgoraj opisanih lastnosti teh terjatev, potrdil o plačilih vedno ne hranijo oziroma jih ne hranijo dalj časa. Prav tega se je očitno zavedel tudi zakonodajalec, zato je z določitvijo krajšega zastaralnega roka zavaroval pravni položaj teh dolžnikov ter na ta način preprečil dolgotrajne spore, kopičenje neplačanih zadev in predvsem olajšal dokazovanje, da so obveznosti izpolnjene. Če bi nasprotno veljalo splošno pravilo o zastaranju, bi morale fizične osebe prav vsako potrdilo o plačilu hraniti celih pet let (346. člen OZ), kar pa bi bilo glede na naravo in pogostnost teh terjatev vsekakor pretirano in neživljenjsko.

10. Drugače kot za uporabnike večstanovanjskih hiš velja za uporabnike poslovnih stavb, torej gospodarske subjekte. Slednji so, kot je to poudarilo že sodišče prve stopnje (tolmačilo pa napačno), zavezani k višji stopnji skrbnosti, ki je v določenih primerih tudi zakonsko normirana. Tako na primer Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) od gospodarskih subjektov izrecno zahteva, da listinsko dokumentacijo (med katere spadajo tudi potrdila o plačilih) hranijo najmanj pet let (32. člen v zvezi s 125. členom ZDavP-2). Čim je tako, pa je bojazen, da dolžniki kot gospodarski subjekti in uporabniki poslovnih stavb ne bi hranili potrdil o plačilu oziroma jih ne bi hranili dovolj časa, povsem odveč. Razširitev enoletnega zastaralnega roka na terjatve upravljanja poslovnih stavb, kjer kot dolžniki nastopajo predvsem gospodarski subjekti, tako ne bi bila le v nasprotju z jezikovno razlago besedila, temveč tudi v nasprotju z namenom zakonodajalca, zaradi katerega je bil določil uporabo enoletnega zastaralnega roka. Da je temu tako, lahko nenazadnje sklepamo tudi upoštevaje dejstvo, da je zakonodajalec v 1. točki prvega odstavka 355. člena OZ (gre za primerljive terjatve s terjatvami, kot jih predvideva 6. točka citiranega člena) predvidel enoletni zastaralni rok samo, če je dobava ali storitev izvršena za potrebe gospodinjstva(5), medtem ko dobave in storitve za druge odjemalce zastarajo bodisi po pravilih za občasne terjatve, po pravilih za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb ali po splošnem zastaralnem roku. Stališče, kot ga je zavzelo sodišče prve stopnje bi torej imelo za posledico, da bi bili etažni lastniki v poslovnih stavbah, ki za enake (negospodinjske) storitve dolgujejo neposredno dobaviteljem, v slabšem položaju. Za takšno razlikovanje pa ni utemeljenega razloga.

11. Glede na vse navedeno, se zaključek sodišča prve stopnje, ki je za zastaranje vtoževanih terjatev uporabilo enoletni rok, izkaže kot materialnopravno zmoten (341. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče v nadaljevanju presojalo, kakšen je pravilni rok za zastaranje vtoževanih terjatev.

12. V obravnavanem primeru je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo računov iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem iz lastnih sredstev za toženo stranko (stroški obratovanja), ter iz naslova povračila stroškov upravljanja, na podlagi sklenjene Pogodbe o upravljanju (stroški upravljanja).

13. Po oceni pritožbenega sodišča ni dvoma, da imajo vtoževane terjatve iz naslova zalaganja stroškov dobaviteljem s strani tožeče stranke za toženo stranko pravno naravo verzijskega zahtevka, ki je posebna oblika instituta neupravičene obogatitve (197. člen OZ). Za tovrstne terjatve velja, da zastarajo v splošnem, petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ), zastaranje pa začne teči z izpolnitvijo znakov neupravičene obogatitve, to je ob prehodu koristi od tožeče stranke na toženo stranko. Relevantni za tek zastaranja so torej datumi, ko je tožeča stranka za toženo stranko plačala stroške dobaviteljem, saj je bila v tistem trenutku tožeča stranka prikrajšana, tožena pa obogatena, in ne, kot trdi pritožba, šele po poteku leta, ko je obveznost zapadla v plačilo oziroma je tožeča stranka toženi stranki izstavila račun.

14. Za terjatve, ki jih tožeča stranka uveljavlja za stroške upravljanja na temelju sklenjene Pogodbe o upravljanju, ter ob upoštevanju, da gre pri obeh strankah za gospodarska subjekta in torej gospodarsko pogodbo, pa Obligacijski zakonik predpisuje triletni zastaralni rok (349. člen OZ). Tožena stranka sicer trdi, da Pogodba o upravljanju ni veljavna, vendar pritožbeno sodišče temu ne sledi, saj iz priložene dokumentacije (A2) izhaja, da je Pogodbo o upravljanju podpisalo več kot 50% etažnih lastnikov poslovne stavbe, zato se v skladu z drugim odstavkom 118. člena v zvezi z drugim odstavkom 67. člena Stvarnopravnega zakonika, šteje za veljavno. Rok od katerega začne teči zastaranje je tako vsak 29. dan v mesecu za obveznosti preteklega meseca (glej 14. člen Pogodbe o upravljanju pod A2), ne glede na to kdaj (če sploh) je tožeča stranka izdala račun, saj temelj obveznosti predstavlja opravljena storitev, ne izdaja računa.

15. Tožeča stranka je predlog za izvršbo vložila dne 28. 12. 2012, kar pomeni, da so iz naslova verzije zastarale vse terjatve, ki so nastale do 28.12. 2007, iz naslova stroškov upravljanja na pogodbeni podlagi pa so zastarale vse terjatve, ki so nastale do 28. 12. 2009, pri čemer je pritožbeno sodišče terjatve, ki se nanašajo na obdobje avgust do oktober 2006, januar do avgust 2007 in mesec maj 2008 presojalo na podlagi petletnega zastaralnega roka, saj iz specifikacije računov za navedeno obdobje (glej pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 18. 4. 2013, stran 3 - 16) ni razvidno, na plačilo katerih terjatev (tistih na podlagi verzije ali tistih na pogodbeni podlagi) se plačilo razlike nanaša(6). Kljub temu, so v zgoraj citiranem obdobju zastaralne vse terjatve iz naslova upravljanja, izjema velja le za mesec maj 2008. 16. Glede na navedeno, so terjatve tožeče stranke za plačilo stroškov obratovanja in upravljanja za obdobje od avgusta do oktobra 2006 in januarja do avgusta 2007, ter terjatve glede plačila stroškov upravljanja na podlagi Pogodbe o upravljanju za obdobje od junija do avgusta, za mesec oktober in november 2008 ter od februarja do novembra 2009, (konkretno gre za: - znesek 1,38 EUR z valuto 2. 2. 2007; - znesek 1,79 EUR z valuto 2. 3. 2007; - znesek 1,48 EUR z valuto 3. 5. 2007; - znesek 0,79 EUR z valuto 20. 7. 2007; - znesek 0,71 EUR z valuto 11. 8. 2007; - znesek 1,22 EUR z valuto 4. 9. 2007; - znesek 4,16 EUR z valuto 29. 9. 2007; - znesek 2,16 EUR z valuto 13. 10. 2007; - znesek 25,96 EUR z valuto 27. 10. 2007; - znesek 56,02 EUR z valuto 7. 11. 2007; - znesek 15,80 EUR z valuto 17. 5. 2008; - znesek 0,77 EUR z valuto 2. 2. 2009; - znesek 0,77 EUR z valuto 18. 2. 2009; - znesek 0,77 EUR z valuto 2. 3. 2009; - znesek 0,78 EUR z valuto 2. 4. 2009; - znesek 0,77 EUR z valuto 14. 5. 2009; - znesek 0,78 EUR z valuto 4. 8. 2009; - znesek 0,78 EUR z valuto 14. 8. 2009; - znesek 0,77 EUR z valuto 24. 8. 2009; - znesek 0,78 EUR z valuto 4. 9. 2009; - znesek 0,78 EUR z valuto 14. 9. 2009; - znesek 0,78 EUR z valuto 24. 9. 2009; - znesek 0,78 EUR z valuto 28. 10. 2009; - znesek 0,78 EUR z valuto 14. 11. 2009; - znesek 0,78 EUR z valuto 11. 12. 2009; - znesek 0,78 EUR z valuto 12. 1. 2010) že zastarale, zato je pritožbeno sodišče in ker obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Prav tako je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil zavrnjen zahtevek za plačilo 240,09 EUR (op. gre za obračunane zakonske zamudne obresti iz obveznosti po vtoževanih računih) ter v delu, v katerem je tožeča stranka od zneska celotnega zneska glavnice in od zneska obračunanih obresti zahtevala zakonske zamudne obresti od 18. 12. 2012 do 27. 12. 2012. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (in na kar je pritožbeno sodišče vezano – prvi odstavek 458. člen ZPP), da tožeča stranka prevzete obveznosti, da bo izstavila račune ni realizirala, posledično pa tudi ni izkazala, da je tožena stranka zamujala s plačili, kar je sicer temeljni pogoj za pričetek teka zakonskih zamudnih obresti. Do nastopa zamude in s tem teka zakonskih zamudnih obresti je tako lahko prišlo šele ob vložitvi predloga za izvršbo. Ta pa je bil vložen šele 28. 12. 2012, zato do plačila zakonskih zamudnih obresti pred tem datumom ni upravičena.

18. Glede terjatev, ki se nanašajo na plačilo stroškov za mesec maj 2008, stroške obratovanja na podlagi verzije za obdobje od junija do avgusta, oktobra in novembra 2008, od februarja do decembra 2009 in januarja do julija 2010, ter terjatve iz naslova stroškov upravljanja na podlagi Pogodbe o upravljanju za mesec december 2009 in obdobje od januarja do julija 2010 (konkretno gre za: - znesek 0,04 EUR z valuto 20. 1. 2009; - znesek 21,40 EUR z valuto 2. 2. 2009; - znesek 23,61 EUR z valuto 18. 2. 2009; - znesek 21,50 EUR z valuto 2. 3. 2009; - znesek 29,87 EUR z valuto 2. 4. 2009; - znesek 32,79 EUR z valuto 14. 5. 2009; - znesek 48,71 EUR z valuto 4. 8. 2009; - znesek 35,35 EUR z valuto 14. 8. 2009; - znesek 28,00 EUR z valuto 24. 8. 2009; - znesek 23,57 EUR z valuto 4. 9. 2009; - znesek 21,95 EUR z valuto 14. 9. 2009; - znesek 23,50 EUR z valuto 24.9. 2009; - znesek 40,15 EUR z valuto 28. 10. 2009; - znesek 21,73 EUR z valuto 14. 11. 2009; - znesek 26,81 EUR z valuto 11. 12. 2009; - znesek 34,42 EUR z valuto 12. 1. 2010; - znesek 43,38 EUR z valuto 10. 4. 2010; - znesek 47,63 EUR z valuto 14. 7. 2010; - znesek 36,02 EUR z valuto 25. 10. 2010; - znesek 31,58 EUR z valuto 3. 11. 2010; - znesek 20,80 EUR z valuto 15. 11. 2010; - znesek 23,02 EUR z valuto 10. 3. 2011; - znesek 20,44 EUR z valuto 18. 3. 2011; - znesek 24,90 EUR z valuto 28. 5. 2011) pa obveznosti niso zastarale, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, izpodbijano sodbo delno razveljavilo in v razveljavljenem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

19. Ker je v posledici vrnitve v ponovno sojenje dela tožbenega zahtevka ostal nedoločen uspeh strank v pravdi, je bilo potrebno vrniti v novo odločanje tudi odločitev o (izvršilnih in pravdnih) stroških postopka, da bo sodišče lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo glede na končni uspeh strank v pravdi (tretjo odstavek 165. člena ZPP).

(1) Večstanovanjska hiša: hiša, ki ima več stanovanj (vir SSKJ).

(2) Večstanovanjske stavbe so samostojno stoječe stavbe z dvema ali več stanovanji, stanovanjski bloki, stolpiči, stolpnice in podobno (tretji odstavek 2. člena Stanovanjskega zakona – 1).

(3) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 608/2006. (4) Na to kaže tudi dejstvo, da za upravljanje večstanovanjskih hiš veljajo druga pravna pravila (konkretno določbe Stanovanjskega zakona -1 ter Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih hiš), kot to velja za upravljanje poslovnih stavb, za katere se uporablja izključno Stvarnopravni zakonik.

(5) Namen določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ je (bil) prav v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov, ki dolgujejo plačilo upravniku, s tistimi etažnimi lastniki, ki za enako storitev dolgujejo neposredno dobavitelju in katerih obveznosti po določbi 1. točke prvega ostavka 355. člena OZ zastarajo v enem letu – prim.: Kranjc, V., N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 488 in sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 23/2014. (6) Le če bi tožena stranka izkazala (gre za dejstvo, ki gre njej v korist), da vtoževana razlika predstavlja plačilo pogodbenih obveznosti, bi sodišče lahko napravilo sumsumpcijo pod krajši, triletni rok. Ker tega ni storila, je bilo pritožbeno sodišče primorano uporabiti splošni, to je petletni zastaralni rok.