Jedro

Pravno pomembne okoliščine za odločitev po 4. točki drugega odstavka 129. člena ZUP so, da je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno, da je bil zahtevek stranke zavrnjen in da se ponovni zahtevek ne opira na spremenjeno pravno oziroma dejansko podlago.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pritožbenem postopku zoper sklep Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I K... z dne 20. 1. 2020, zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika. Iz obrazložitve izhaja, da je bila z odločbo št. Bpp 701/2019 z dne 30. 9. 2019 tožnici že zavrnjena prošnja za dodelitev BPP v istem postopku ter v enakem obsegu. Toženka se sklicuje na 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po kateri organ zahtevo s sklepom zavrže, če je bila v isti upravni zadevi že izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ker je organ o upravičenosti tožnice do BPP za isto zadevo že odločil, je na podlagi te zakonske določbe njeno tokratno zahtevo zavrgel. 2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je zaradi delovanja službe za BPP pri Okrožnem sodišču v Kranju zamudila pritožbeni rok v odškodninski tožbi zoper bivšega moža A.A., zato se je po pomoč obrnila tudi na predsednika RS. Ostala je brez sredstev za preživljanje, brez svojega in skupnega premoženja, ki ga je ustvarila v zakonu z A.A., in brez svojega doma. Odločila se je za javni protest, na katerem jo je verbalno napadel neznan pijan moški in ji zlomil protestno tablo. Kot laična oseba je vložila dopolnitev obtožnega predloga I K ..., vendar je 23. 9. 2019 prejela sklep o zavrženju. Zaradi kratenja pravic v zvezi z BPP je na Okrajno sodišče v Kranju vložila pritožbo s predlogom, prošnja za BPP pa ji je bila zavrnjena. Ker je organ že enkrat odločil in ker je njen bivši mož povezan s tajkuni, ki so krivi za propad cele lesne industrije ter z izjemno vplivnim gejevskim lobijem, je isti organ že odločil. Enako se ji je godilo v pritožbi zoper sklep, ki ga prilaga, in z raznimi lokalnimi „šerifi“ tipa B.B., ki lahko zaobide zakone v njeno škodo. Kakšna „cvetka“ je služba za BPP pri Okrožnem sodišču v Kranju je razvidno tudi z njene pritožbe z dne 11. 11. 2019, saj vedno najde kakšen člen, razlago ali pojasnilo, na podlagi katerih ji lahko zavrne prošnjo za BPP. Še več, če gre za njihovo koruptivno kolegico C.C., ji sploh ne odgovorijo. Naslovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo (pravilno: sklep – op. sodišča) razveljavi in s tem zadosti njeni pravici do BPP v kazenski ovadbi proti njenemu bivšemu možu A.A. in njegovemu zastopniku na dražbi njenega doma Č.Č.

3. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) se BPP dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon. To pomeni, da dodelitev BPP ni vezana izključno na premoženjski položaj prosilca, temveč tudi na vrsto drugih okoliščin, ki jih predpisuje ZBPP, in se ugotavljajo v postopku za dodelitev BPP. V tem postopku drugi odstavek 34. člena ZBPP v primerih, ki jih ta zakon ne ureja posebej, določa uporabo zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP. Kot pravilno navaja že toženka, ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ po prejemu preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če (med drugim) je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno, pa je bila izdana zavrnila odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Pri tem sodišče posebej opozarja, da pri uporabi te procesne določbe ne gre za morebitno samovoljo toženke, kot bi bilo mogoče razumeti iz tožbenih navedb, temveč je toženka to določbo dolžna upoštevati, sicer bi bilo njeno ravnanje nezakonito.

6. Toženka v obrazložitvi svoje odločbe jasno in določno navaja svoje ugotovitve, iz katerih izhaja, da je bilo o enakem zahtevku tožnice že pravnomočno odločeno in njen zahtevek zavrnjen, prav tako pa iz teh ugotovitev izhaja, da se tožničin ponovni zahtevek opira na enako dejansko in pravno podlago. Toženka je zato tudi po presoji sodišča ravnala pravilno, ko je v skladu s prej navedeno določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP tožničino zahtevo zavrgla.

7. Kot že rečeno, so pravno pomembne okoliščine za odločitev po 4. točki drugega odstavka 129. člena ZUP, da je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno, da je bil zahtevek stranke zavrnjen in da se ponovni zahtevek ne opira na spremenjeno pravno oziroma dejansko podlago. Tožnica bi torej morala zato, da bi s tožbo uspela, sodišču ponuditi navedbe, da so ugotovitve toženke glede katere od teh okoliščin nepravilne oziroma da toženka ni ravnala v skladu s predpisanim postopkom, in te navedbe uspešno podpreti z dokazi. Tožnica ni storila ničesar od tega, temveč je zgolj povsem splošno opisala svoje težave. Sodišče sicer razume njeno stisko, vendar ponavlja, da glede na izrecne zakonske določbe odločitev o dodelitvi BPP ne pomeni odločitve po prosti presoji organa, temveč je ta odločitev vezana na zakonsko predpisani postopek in izpolnjevanje zakonsko predpisanih materialnih pogojev. Kot rečeno, ni tožnica v tem pogledu navedla ničesar.

8. Sodišče zato ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Kot je bilo že obrazloženo, ni tožnica v tožbi navedla nobenih dejstev ali dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo pri odločanju oziroma ki bi bili pomembni za odločitev, zato je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.