Jedro

Po določbi 269. člena carinskega zakona se v primeru, kadar znesek carine in drugih uvoznih davščin, ki se zaračunavajo v carinskem postopku, ni plačan v predpisanem roku (v 8 dneh od prejema obračuna po določbi 268. člena carinskega zakona), pa vsak dan zamude zaračunajo predpisane zamudne obresti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper tisti del odločbe Odseka za pripravo podatkov AOP Carinarnice Ljubljana, 06 štev. 000234/93 z dne 08. 01. 1993, s katero je le-ta tožniku po obračunu obresti številka 02/92 z dne 08. 01 1993 naložil plačilo zamudnih obresti zaradi zamude pri plačilu carine in drugih uvoznih davščin po uvoznih carinskih deklaracijah št. 17602 z dne 03. 09. 1991 (zaporedna št. 1 obračuna zamudnih obresti v znesku 179.149,00 SIT) in št. 17766 z dne 03. 09. 1991 (zaporedna št. 2 obračuna zamudnih obresti v znesku 180.392,00 SIT). V pritožbi je tožnik navajal, da ni mogel pravočasno plačati zaradi nejasnosti v plačilnem prometu po osamosvojitvi Republike Slovenije, saj mu je carinski zavezanec V.Z., za katerega je kot špediter vložil carinsko deklaracijo, sicer pravočasno nakazal dinarje za plačilo z virmanskim nalogom preko SDK Zagreb dne 21. 10. 1991 na njegov žiro račun pri Službi družbenega knjigovodstva Republike Slovenije, Podružnici Ljubljana, vendar je le-ta nakazilo zavrnila in vplačniku vrnila nakazani znesek na njegov žiro račun pri SDK Zagreb zaradi spremembe denarne enote Republike Slovenije; nato je carinski zavezanec prišel v finančne težave in ni plačal dolga na njegov nerezidentni račun pri Zagrebački banki, zato je tožnik lahko plačal šele, ko je bil plačilno sposoben; prosil je za odpis neplačanih zamudnih obresti, ker bi to plačilo ogrozilo eksistenco zaposlenih. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je terjatev špediterskega podjetja (tožnika) do carinskega zavezanca zadeva njunega medsebojnega razmerja, ker je imel tožnik pri carinarnici položeno garancijo in je v vseh deklaracijah v rubriko 25 prijavil plačilo s splošnim nalogom za prenos po špediterju in šifro 8, zato so mu bili dostavljeni vsi obračuni, po katerih je bil dolžan izpolniti denarno obveznost v roku 8 dni po prejemu (268. člen carinskega zakona). Glede tožnikovega finančnega položaja pa tožena stranka ugotavlja, da ni pomemben v tej upravni stvari.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je carinski zavezanec V.Z., ki je sedaj v drugi državi, izvršil plačilo tožnikovih računov po zanj vloženih carinskih deklaracijah z virmanskim nalogom preko SDK, vendar je SDK Republike Slovenije, Podružnica Ljubljana nakazilo zavrnila in vplačana sredstva vrnila. Ko je tožnik odprl nerezidentni račun pri Zagrebački banki, je V.Z. prišel v finančne težave in ni mogel plačati dolga. Tožnik je plačal takoj, ko je bil plačilno sposoben. Plačilo zamudnih obresti, do katerih ni prišlo po njegovi krivdi, bi ogrozilo njegov obstoj. Zato predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Navaja še, da medsebojne obveznosti med uvoznikom in tožnikom ne vplivajo na obveznosti, ki jih je tožnik prevzel do carinarnice, težave v plačilnem prometu med državama Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko pa ne morejo vplivati na to zadevo. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 269. člena carinskega zakona (Ur. l. SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/88, 70/89 in 21/90) se v primeru, kadar znesek carine in drugih uvoznih davščin, ki se zaračunavajo v carinskem postopku, ni plačan v predpisanem roku (v 8 dneh od prejema obračuna po določbi 268. člena carinskega zakona), za vsak dan zamude zaračunajo predpisane zamudne obresti. V času obračuna predmetnih zamudnih obresti je bila carinarnica pooblaščena opustiti obračun obresti le za znesek, ki je manjši od 1000,00 SIT in sicer na podlagi 1. odstavka 1. člena odloka o zneskih carine in drugih uvoznih davščin ter obresti, ki se ne zaračunavajo z naknadno odločbo in za katere se ne opravi prisilna izterjava (Ur. l. RS, št. 29/92), drugih pooblastil za opustitev obračuna oziroma za odpis obresti pa carinarnica ni imela, zato je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikov pritožbeni ugovor, da zamuda ni nastala po njegovi krivdi, ampak zaradi sprememb sistema plačilnega prometa z Republiko Hrvatsko zaradi osamosvojitve Republike Slovenije. Z enakim ugovorom tožnik tudi ne more uspeti v tem upravnem sporu, višine zamudnih obresti pa ne izpodbija.

Na podlagi obrazloženega sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba zakonita. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe carinskega zakona, zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I).