Jedro

Ker je tožnik z izpolnitvijo polja 50 (glavni zavezanec) v enotni carinski listini prevzel odgovornost za predajo blaga namembni carinarnici in blago le tej ni bilo predano, je bilo pravilno odločeno, ko mu je bilo naloženo plačilo carine. Tožnik se ne more sklicevati na tek kazenskega postopka zoper druge osebe. Ni pa bistveno, če je sodišče prve stopnje zadevo presojalo po CZ iz leta 1976, saj je tranzit tudi v novem CZ/95 podobno urejen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 2529/97 z dne 11.12.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.8.1997. Z njo je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice S. z dne 28.11.1996. Z njo je bilo naloženo plačilo 2.597.788,00 SIT iz naslova carine in prometnega davka za blago, ki je bilo 23.5.1996 z enotno carinsko listino napoteno iz Carinske izpostave S. T. v Carinsko izpostavo T. in C. cono, kamor bi moralo biti predano 24.5.1996, pa ni bilo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na Carinski zakon (Uradni list SFRJ, št. 10/76-21/90, v nadaljevanju: CZ). Ta vsebuje številne določbe procesne narave, ki jih morajo upoštevati stranke v carinskem postopku, če se želijo izogniti domnevi, da je bilo carinsko blago dano v prost promet, preden je bil izveden carinski postopek in so bile plačane carine ter druge uvozne davščine. Med te določbe spada tudi določba o obveznosti prevoznika (v konkretnem primeru tožnika, ki se je z vpisom v polje 50 enotne carinske listine kot zavezanec zavezal nositi odgovornost in plačati carine ter drugih uvoznih davščin, če prevoznik blaga v tranzitu ne bi izročil namembni carinarnici), prijaviti blago, ki je poslano prevzemni carinarnici in ga na zahtevo carinarnice predati v dobrem stanju in določenem roku (1. odstavek 202. člena CZ). To smiselno velja tudi za blago, ki je v tranzitu (300. člen CZ). Izvajanje te določbe se izkazuje s potrdilom namembne oziroma izhodne carinarnice, torej z javno listino. Če takšno potrdilo ni bilo izdano, se navedena domneva lahko izpodbija z drugo javno listino, lahko pa tudi z drugimi dokazi, ki jih uradna oseba ocenjuje po načelu proste presoje dokazov. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da je bil tožnik kot glavni zavezanec pisno obveščen, da blago iz enotne carinske listine ni bilo predano namembni carinarnici in da ni poskrbel za dokaze o pravilnosti izvedbe tranzitnega postopka. V pritožbi in tožbi tožnik priznava, da blago ni bilo predano namembni carinarnici, in ne izpodbija dejstva, da je v navedeni enotni carinski listini v polju 50 vpisan kot glavni zavezanec. Carinskega zavezanca za blago, ki se izgubi ali kako drugače izgine na poti od carinske črte do prevzemne carinarnice, določa 2. odstavek 24. člena CZ. Po tej določbi je carinski zavezanec prevoznik oziroma tisti, ki je blago prevzel od carinarnice. Ker je tožnik podal poroštveno izjavo z izpolnitvijo polja 50 v enotni carinski listini, je v smislu carinskih predpisov prevzel odgovornost za predajo carinskega blaga namembni carinarnici. Zato ga je šteti za tistega, ki je blago prevzel od carinarnice.

Kljub zatrjevanemu dejstvu, da je bilo blago ukradeno in da je bila zoper osumljence vložena kazenska ovadba, se ne more razbremeniti obveznosti plačila uvoznih dajatev.

Tožnik v pritožbi navaja da je res prevzel obveznosti. Vendar v določenem trenutku ni več mogel vplivati na zadevo. Naredil je vse, da bi ugotovil, kam je blago bilo poslano oziroma kaj se je zgodilo, da blago ni prispelo v namembni kraj. Zoper tri osebe se vodi kazenski postopek zaradi kraje carinskega blaga. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je tožnik z izpolnitvijo polja 50 (glavni zavezanec) v enotni carinski listini v konkretnem primeru prevzel odgovornost za predajo carinskega blaga namembni carinarnici. Tudi ni sporno, da carinsko blago namembni carinarnici ni bilo predano.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo zavrnilo. Organ prve stopnje in tožena stranka sta se v svojih odločbah sklicevala na: 3. člen Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ), ki v 15. točki določa, da je carinski zavezanec oseba, za račun katere je bila carinska deklaracija vložena, ali oseba, na katero so bile prenesene pravice in obveznosti prve osebe v zvezi z določenim carinskim postopkom; na 125. člen istega zakona, ki v 1. odstavku določa, da mora carinski zavezanec (glavni zavezanec) predložiti blago v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu; na 144. člen carinskega zakona, ki določa, da nastane carinski dolg tudi pri uvozu blaga z nezakonitim vnosom blaga, ki je zavezano plačilu carine na carinsko območje, pri čemer pomeni nezakonit vnos vsak vnos blaga v nasprotju z določbami 28., 32. in 2. alinee 139. člena zakona; na določbo 154. člena CZ, po katerem carinarnica naknadno obračuna carinski dolg, če izve, da je takšen dolg nastal; na 122. člen CZ, po katerem se začne tranzitni postopek s prepustitvijo blaga v tranzitni postopek, konča pa s predložitvijo blaga in ustreznih dokumentov namembnemu carinskemu organu.

Glede na takšne določbe CZ, s katerimi so bile utemeljevane odločitve carinskih organov, se tožnik, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne more sklicevati na tek kazenskega postopka zoper druge osebe in zgolj na tej podlagi razbremeniti obveznosti plačila naloženih uvoznih dajatev. Za takšno stališče po presoji pritožbenega sodišča tudi v ostalih določbah CZ ni nobene podlage. Oprostitev plačila carine je namreč mogoča le v primerih, ki jih zakon izrecno določa, to pa so primeri, navedeni v 2. poglavju CZ. Med njimi ni zatrjevane tatvine uvoženega blaga. Same višine naložene obveznosti pa tožnik niti ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje je odločbo tožene stranke presojalo glede na določbe Carinskega zakona, Uradni list SFRJ 10/76-21/90, čeprav so carinski organi odločali že po novem CZ. Vendar navedeno - glede na nesporno dejansko stanje in upoštevaje podobno ureditev pri tranzitu v obeh carinskih zakonih - ni vplivalo niti na zakonitost presoje v upravnem sporu izpodbijane odločbe, niti na zakonitost izpodbijane sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.