Jedro

Zahtevek tožnice, da operater postavi antene na bližnjem hribu, nima opore ne v ZEKom-1, ne v na njegovi podlagi izdanimi predpisi, v zvezi z njim pa ne obstaja obveznost operaterja, ki bi izhajala iz samega zakona ali iz sklenjene pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, ter posledično ne tožničina pravica, da bi od operaterja navedeno mogla sploh zahtevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničin predlog za rešitev spora, naj družba A., d.o.o. (stranka z interesom v tem upravnem sporu), postavi antene na hrib ... Ugotovila je, da se tako postavljen zahtevek tožnice (tj. naj operater bazno postajo za mobilno telefonijo postavi na točno določeni lokaciji) ne nanaša na pravice iz Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1), na njegovi podlagi izdane pravice oziroma pravice iz naročniške pogodbe (217. člen), temveč tožnica zahteva nadgradnjo mobilnega omrežja operaterja. V tem primeru pravne podlage postavitve zahtevka, kot ga je naperila tožnica, ne omogočajo, zato ne gre za upravno zadevo, o kateri bi bila toženka pristojna odločati. Toženka je zato predlog na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgla.

2. Tožnica je v tožbi navedla, da je zaradi pogostega manjka mobilnega signala vložila pritožbo pri operaterju in jih obvestila o motnjah. Operater ji je odgovoril, da je na območjih, kjer je jakost signala šibka, zaradi različnih zunanjih dejavnikov možno občasno nedelovanje ali slabše delovanje storitve, na katerega operaterji nimajo vpliva, in ni jasno, ali bo prišlo do izboljšanja signala. Operater je zmanjšal tudi ceno storitev za 15 % in jo napotil k toženki, čemur je tudi sledila. Na poziv toženke je dopolnila svojo vlogo in postavila predlog, naj operater postavi antene na takšni lokaciji, da bo signal ves čas nemoten. Poudarila je, da nujno rabi polno dosegljivo telekomunikacijsko storitev, brez motenj v signalu, za kar želi plačevati polno ceno. Meni, da je odločitev toženke napačna glede na tretji odstavek 133. člena ZEKom-1. 142. člen istega zakona, ki določa postopek v primeru spora pa le v primeru, če predlog ni vložen v rokih iz osmega, devetega, desetega ali enajstega odstavka istega člena, določa zavrženje predloga. Ker je tožnica sledila tej določbi, meni, da je do vsebinskega odločanja o predlogu upravičena. Dejanski in pravni stan iz dvanajstega odstavka 142. člena ZEKom-1 ni podan. Iz enakega razloga tudi ni podlage za zavrženje predloga po 129. členu ZUP. ZUP se po 218. členu ZEKom-1 uporablja le, če v ZEKom-1 ni določeno drugače. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, odpravi sklep in toženki naloži, da odloča v postopku rešitve spora z operaterjem in tožnici povrne njene stroške postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnice. Ne drži, da so razlogi za zavrženje v takih primerih določeni le v ZEKom-1, saj je možno vlogo zavreči tudi iz drugih razlogov, te pa določa ZUP. V primerih iz 133. člena ZEKom-1 ne gre za postopek reševanja spora, temveč za enostranski upravni postopek, ki se vodi izključno zoper operaterja. Gre za drugo situacijo – odločanje o ravni kakovosti storitev v okviru že izgrajenih omrežij, kjer toženka operaterju predpiše nivo kakovosti, ne more pa z odločbo po 133. členu ZEKom-1 naložiti izgradnje ali nadgradnje omrežja. Vztrajala je pri ostalem. Predlagala je zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

4. Stranka z interesom A., d.o.o. odgovora na tožbo ni podala.

**Odločitev in razlogi sodišča**

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče se strinja z odločitvijo toženke, saj sodi, da je pravilna in zakonita, v izogib ponavljanju se sklicuje tudi na razloge, ki jih je toženka pri tem navedla (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. V tem primeru tožnica izpodbija sklep o zavrženju njenega predloga za rešitev spora, naj stranka z interesom A., d.o.o. postavi antene na hrib ... Toženka je svojo odločitev oprla na 217. člen ZEKom-1 v zvezi z 129. členom ZUP.

8. 217. člen ZEKom-1 določa pristojnost toženke za reševanje tovrstnih sporov. Toženka rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v Republiki Sloveniji, kakršni so: spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve, če se spori nanašajo na pravice in obstoječe obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi, splošni in posamični akti (medoperaterski spori) ter _spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve ter končnimi uporabniki, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pravice in obveznosti iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev (spori končnih uporabnikov)_ (prvi odstavek). Reševanje sporov iz prvega in drugega odstavka tega člena ne posega v morebitno sodno pristojnost (tretji odstavek).

9. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnica pri toženki vložila predlog za rešitev spora zaradi (kot je navedla v predlogu) ''slabe kakovosti telekomunikacijskih storitev – nedostopnosti (mobilnega - op. sod.) interneta in prekinjene linije mobilnega telefona'', po predhodni reklamaciji pri operaterju A., d.o.o. – stranki z interesom v tem upravnem sporu. Po pozivu toženke na postavitev zahtevka (upoštevajoč vsebino tožničine vloge) je tožnica predlagala, naj operater postavi antene na hribu ..., da bo uporaba mobilnega telefona in mobilnega interneta vedno mogoča, da bo signal vedno dovolj močan.

10. Ob zgoraj citirani določbi 217. člena ZEKom-1 je glede na postavljeni predlog tožnice tudi po oceni sodišča mogoče pritrditi zaključku toženke, da ne gre za upravno zadevo (po 2. členu ZUP je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava). Tak zahtevek tožnice namreč nima opore ne v ZEKom-1, ne v na njegovi podlagi izdanimi predpisi, v zvezi z njim pa ne obstaja obveznost operaterja, ki bi izhajala iz samega zakona ali iz sklenjene pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, ter posledično ne tožničina pravica, da bi od operaterja navedeno mogla sploh zahtevati.

11. Tožnica sicer meni, da ima za to podlago v tretjem odstavku 133. člena ZEKom-1. Po tej določbi lahko toženka z odločbo naloži operaterjem javnih komunikacijskih omrežij minimalne zahteve glede kakovosti storitev, da se prepreči poslabšanje storitev, vključno z oviranjem ali upočasnjevanjem prometa po njihovih omrežjih (tretji odstavek), pri čemer mora pred izdajo odločbe iz prejšnjega odstavka Evropski komisiji in BEREC poslati povzetek razlogov za ukrepanje, predvidene zahteve in predlagani potek ukrepanja. Če Evropska komisija po pregledu teh informacij pripravi pripombe ali priporočila, jih agencija upošteva v kar največjem obsegu (četrti odstavek). Že iz povzetega besedila določbe jasno izhaja, da ne gre za postopek reševanja spora med operaterjem in končnim uporabnikom, temveč za enostranski upravni postopek, ki ga _toženka vodi zoper operaterja, v okviru že zgrajenega omrežja_, ni pa najti v tej določbi podlage, da toženka operaterju naloži določeno nadgradnjo omrežja na točno določeni/h lokaciji/ah. Ali bo operater mobilno omrežje nadgradil, je namreč stvar njegovega poslovanja kot gospodarske družbe oziroma investicij.

12. Ob tem sodišče tožnici še pojasnjuje, da storitve mobilne telefonije ne sodijo med univerzalne storitve. Po 115. členu ZEKom-1 je univerzalna storitev _najmanjši nabor storitev določene kakovosti, ki je dostopen vsem končnim uporabnikom v Republiki Sloveniji po dostopni ceni ne glede na njihovo geografsko lego_ (prvi odstavek), pri čemer najmanjši nabor storitev, ki sodijo v univerzalno storitev, vključuje: 1. priključitev na javno komunikacijsko omrežje na fiksni lokaciji na razumno zahtevo končnega uporabnika, tako da mu to omogoča prenos govornih, podatkovnih in telefaks komunikacij s prenosno hitrostjo, primerno za funkcionalen dostop do interneta, kot je določena v splošnem aktu iz 124. člena tega zakona, 2. zagotavljanje dostopa do javno dostopnih telefonskih storitev na razumno zahtevo uporabnika preko priključitve na javno komunikacijsko omrežje iz prejšnje točke, ki omogoča vzpostavljanje in sprejemanje nacionalnih in mednarodnih klicev, 3. zagotavljanje in dostop do univerzalnega imenika in univerzalne službe za dajanje informacij o naročnikih (v nadaljnjem besedilu: univerzalna imeniška služba) v skladu s 116. členom tega zakona, 4. zagotavljanje javnih telefonskih govorilnic ali drugih dostopovnih točk za javno govorno telefonijo, iz katerih je možno brezplačno in brez uporabe kakršnih koli plačilnih sredstev klicati na številke za klice v sili, tako da so izpolnjene razumne potrebe končnih uporabnikov glede geografske pokritosti, števila javnih telefonskih govorilnic ali drugih dostopovnih točk za javno govorno telefonijo, dostopnosti za končne uporabnike invalide in kakovosti storitev (drugi odstavek). Tožnica zato tudi z ugovorom, da je upravičena do brezhibno delujoče storitve (torej brez motenj v signalu pri uporabi mobilne telefonije), na drugačno odločitev ne more vplivati.

13. Toženka je uporabila tudi pravilno pravno podlago za svojo odločitev.

14. 142. člen opredeljuje pravico do ugovora končnega uporabnika zoper odločitev ali ravnanje operaterja v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih določajo ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi, ter pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater (prvi odstavek) in v nadaljevanju postopek v zvezi s tem, med drugim tudi roke, v katerim mora končni uporabnik vložiti predlog za rešitev spora pred toženko po končanem postopku pred operaterjem (osmi, deveti, deseti, enajsti odstavek). V dvanajstem odstavku iste določbe toženka s sklepom zavrže predlog za rešitev spora, če predlog ni vložen v rokih iz osmega, devetega, desetega ali enajstega odstavka tega člena.

15. Drži, da ima toženka podlago za zavrženje predloga po tej določbi (tj. po 142. členu ZEKom-1) le iz razloga njegove prepozne vložitve (glede na v prejšnjih odstavkih navedene roke), vendar pa toženka zavrženje tožničinega predloga na to določbo ni oprla. Toženka namreč v postopku reševanja sporov uporablja določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, _kadar s tem zakonom_ (tj. ZEKom-1 - op. sod.) _ni določeno drugače_ (tretji odstavek 218. člena ZEKom-1). In ker ZEKom-1 tega postopkovnega vprašanja ne ureja (načina odločitve v primeru, kadar ne gre za upravno zadevo, tj. ko o zadevi ni podana stvarna pristojnost toženke, za kar v tem primeru po presoji sodišča gre), se je toženka mogla in morala opreti na določbe ZUP, točno 129. člen, ki to vprašanje ureja. Po tej določbi organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zadeva, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva (1. točka prvega odstavka tega člena). Tožničini ugovor o uporabljeni napačni pravni podlagi zato tudi ne vzdrži sodne presoje.

16. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pravilen in izpodbijani sklep zakonit, hkrati pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

17. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje med strankami ni bilo sporno (da je tožnica vložila predlog za rešitev spora, naj stranka z interesom A., d.o.o. postavi antene na hribu ...), temveč je šlo za vprašanje uporabe prava (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

18. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.