Jedro

Glede na letnika rojstva tožencev, staršev D. K., razvidna iz podatkov sklenjene pogodbe med pravdnimi strankami ter na še neizdelan podpis D. K. na povratnici, pritožbeno sodišče ne dvomi o tej pritožbeni trditvi, zaradi česar je v posledici tega vročitev sodbe sinu pravdnih strank nezakonita, saj je v nasprotju z določilom čl. 142 v zvezi z določilom čl. 141 ZPP/77. Vendar posledic nezakonitega vročanja ne moreta in ne smeta trpeti toženca, saj so jima s tem odvzeti trije (od petnajstih) dnevi za pritožbo, zaradi česar spričo pomembnosti zakonito določenega in nepodaljšljivega pritožbenega roka in posledic njegove zamude prične teči pritožbeni rok v takšnem primeru šele z dejansko vročitvijo sodbe tožencema, torej 18.1. in ne z vročitvijo njunemu sinu dne 15.1.1999. Takšno stališče je že večkrat zavzela tudi sodna praksa.

Izrek

Pritožbi proti sklepu se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 27.5.1999 razveljavi. Pritožbi proti sodbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z dne 23.12.1998 razveljavi glede plačila 6,8% rednih obresti (15,9% - 9,1%) od glavnice 737.935,24 ATS za čas od 21.7.1998 do plačila, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer pa se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo zaradi izostanka je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 737.935,24 ATS s 15,9% rednimi obrestmi po kreditni pogodbi in 4,5% zamudnimi obrestmi in sicer oboje od 21.7.1998 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, v 15 dneh. Odločilo je še, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati za njene pravdne stroške 444.840,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti sodbi se pritožujeta toženca iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje. Navajata, da vlagata pravočasno pritožbo, saj jima je izročil sodbo njun mladoletni sin D. dne 18.1.1999, ko sta se toženca vrnila domov, saj sta bila v času od 15.1. do 18.1.1999 odsotna. Vročitev sodbe tudi ni bila pravilno izvršena, saj jo je pismonoša vročil mladoletnemu otroku, zato je njuno pritožbo treba šteti za pravočasno. Nadalje je sodišče v navedeni zadevi izdalo sodbo na podlagi izostanka kljub temu, da sta toženca dne 28.8.1998 vložila v spis odgovora na tožbo. Glede na to ni bilo pogojev za izdajo sodbe zaradi izostanka po čl. 332 ZPP, saj sta toženca smiselno oporekala tožbenemu zahtevku. Nadalje pa so tudi dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi. Iz listinskih dokazov izhaja drugačna obrestna mera kot iz tožbenega zahtevka, nadalje nikjer iz listin ni razvidna višina zamudnih obresti, kot je navedena v sodbi. V sodbi tudi ni navedeno materialno pravo, ki ga je sodišče uporabilo pri izdaji sodbe. Navedeno pritožbo je v nadaljevanju sodišče prve stopnje s svojim sklepom z dne 27.5.1999 zavrglo kot prepozno po čl. 358/1 ZPP. Proti sklepu se pritožujeta toženca, smiselno zaradi kršitev pravil pravdnega postopka, pri čemer predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa ter štetje pritožbe toženih strank za pravočasno. Po prepričanju pritožnikov odločitev sodišča ni pravilna, ko je to štelo, da sta sodbo prejela dne 15.1.1999, kot sicer izhaja iz povratnice. Sodišče je prezrlo dejstvo, da je prejem sodbe podpisal D. K., to je mladoletni sin pravdnih strank, tako da vročitev ni bila opravljena v skladu z določili ZPP-ja o vročanju. Vročevalec bi moral sodno pisanje vročiti prvenstveno strankama osebno ali pa kateremu od odraslih članov gospodinjstva, kot to določa 141. čl. ZPP. Ker sta bili pravdni stranki odsotni do 18.1.1999 in sta tako sodbo prejeli šele po prihodu domov, je bila pritožba proti sodbi vložena pravočasno in je sodišče ne bi smelo zavreči kot prepozne. K pritožbi proti sklepu: Pritožba je delno utemeljena. Prvostopno sodišče, ki je pritožbo obeh tožencev proti sodbi zaradi izostanka zavrglo kot prepozno, je očitno štelo (čeprav tega ni navedlo), da je bila vročitev s tem, ko je bila sodba dne 15.1.1999 izročena D. K., pravilno opravljena po 142. čl. ZPP/77 (v veljavi v času vročitve). V obravnavanem primeru je bila, vsaj na videz, izhajajoč iz podatkov povratnice, tako imenovana nadomestna vročitev po 2. odst. 142. čl. opravljena pravilno, saj naj bi bila toženca pred vročitvijo sodbe D. K. tudi pisno obveščena o tem, kdaj se bo vročitev opravljala. Vendar toženca izpodbijata pravilnost vročitve iz razloga, ker D. K., kateremu je bila sodba vročena in za katerega pojasnjujeta, da je njun sin, naj (še) ne bi bil sposoben kvalificirano sprejeti zanju sodnega pisanja (katero se osebno vroča), ker ga še ni mogoče smatrati za odraslega člana njihovega gospodinjstva. Glede na letnika rojstva tožencev, staršev D. K., razvidna iz podatkov sklenjene pogodbe med pravdnimi strankami ter na še neizdelan podpis D. K. na povratnici, pritožbeno sodišče ne dvomi o tej pritožbeni trditvi, zaradi česar je v posledici tega vročitev sodbe sinu pravdnih strank nezakonita, saj je v nasprotju z določilom čl. 142 v zvezi z določilom čl. 141 ZPP/77. S tem, ko je vročevalec sodno pošiljko vročil sinu pravdnih strank, pa čeprav tega ne bi smel, se je pritožbeni rok navidezno skrajšal za čas do izročitve sodnega pisanja staršema tožencema, v posledici česar je sodišče prve stopnje zmotno njuno pritožbo štelo kot prepozno in jo iz tega razloga zavrglo. Vendar posledic nezakonitega vročanja ne moreta in ne smeta trpeti toženca, saj so jima s tem odvzeti trije (od petnajstih) dnevi za pritožbo, zaradi česar spričo pomembnosti zakonito določenega in nepodaljšljivega pritožbenega roka in posledic njegove zamude prične teči pritožbeni rok v takšnem primeru šele z dejansko vročitvijo sodbe tožencema, torej 18.1. in ne z vročitvijo njunemu sinu dne 15.1.1999. Takšno stališče je že večkrat zavzela tudi sodna praksa. V zvezi z vročitvijo sodnega pisanja, pri kateri je potrebna osebna vročitev, nekomu, ki še ni odrasel družinski član, pa je potrebno omeniti še en vidik problematike vročanja, aktualen v obravnavanem primeru in sicer (ne)sposobnost mladoletnega družinskega člana odkloniti sodno pisanje v primeru odsotnosti tistih, katerim pisanja ne more pravočasno (še isti ali naslednji dan) izročiti (člen 143. ZPP/77), kar povzroči skrajšanje sicer zakonito določenega pritožbenega roka in s tem okrnitev pravice do pritožbe. Takšne in podobne življenjske situacije je imel zakonodajalec v mislih, ko je določil, da se sme sodna pisanja vročati le odraslim članom gospodinjstva tistih, ki so jim namenjena. Ker je torej pritožbeni rok za pritožbo pričel teči 19.1.1999, v skladu z 2. odst. 112. čl. ZPP/77, prvi naslednji dan po vročitvi, je iztekel dne 2.2.1999, tega dne pa je pooblaščenka tožencev pritožbo proti sodbi na sodišču neposredno vložila. Tako se izkaže, da je pritožba proti sodbi sodišča prve stopnje pravočasna, zaradi navedene kršitve pravil pravdnega postopka po 1. odst. 354. čl. ZPP/77 pa je sodišče utemeljeni pritožbi proti sklepu o zavrženju pritožbe ugodilo ter sklep razveljavilo. K pritožbi proti sodbi: Pritožba je delno utemeljena. Eden izmed predpisanih pogojev za izdajo sodbe zaradi izostanka po čl. 332/3 ZPP/77 je tudi, da toženec z vlogo ne oporeka tožbenemu zahtevku in ta po mnenju pritožbe v obravnavanem primeru naj ne bi bil izpolnjen, ker sta toženca 28.8.1998 vložila odgovora na tožbo in v njih smiselno oporekala tožbenemu zahtevku. Glede tega toženca nimata prav, kajti njuna odgovora na tožbo, v katerih dne 1.9.1998 zgolj napovedujeta odgovor na tožbo "v naslednjih dneh", ne da bi sicer kakorkoli oporekala tožbenemu zahtevku, spričo dejstva, da tega nista storila niti do 24.11.1998, torej v nadaljnjih treh mesecih, ko se je nato opravil pripravljalni narok, njune vloge vsebinsko ni mogoče šteti za odgovor na tožbo, pač pa za najavo odgovora, ki pa je izostal. Po prepričanju pritožbenega sodišča toženca torej v obravnavanem primeru tožbenemu zahtevku nista oporekala. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja na neizpolnitev pogoja iz 5. točke 1. odst. 332. čl. ZPP/77, po katerem dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, ne smejo biti v nasprotju z dokazi, ki jih predloži sam tožnik. Pritožnika utemeljeno opozarjata, da iz k tožbi priložene pogodbe izhaja 9,1% obrestna mera, v tožbenem zahtevku pa je predlagana 15,9% redna obrestna mera, glede katere se sicer tožeča stranka v tožbenih navedbah sklicuje na tako imenovani "kontokorentni račun, spričo katerega v pogodbi določene obresti v višini 9,1% znašajo 15,9%", vendar ga tožbi ne priloži. Zlasti pa pritožbeno sodišče uradoma opozarja na tako imenovano nesklepčnost tožbe v izpodbijanem delu glede pogodbenih obresti, torej na izostali pogoj iz 4. točke 1. odst. 332. čl. ZZP/77, po katerem mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, navedenih v tožbi, za obravnavani primer torej iz sledečih tožbenih dejstev: s pogodbo določene obresti v višini 9,1% znašajo po kontokorentnem računu 15,9% in predstavljajo odškodnino zaradi neizpolnitve pogodbe, saj bi tožeča stranka kot banka za vrnjeni znesek posojila sklenila nove posojilne pogodbe za vsaj enako obrestno mero. Po presoji pritožbenega sodišča iz navedenih dejstev nikakor ne izhaja utemeljenost obrestnega tožbenega zahtevka "15,9% rednih obresti" (namesto v pogodbi dogovorjenih 9,1%), niti kar se tiče temelja obrestnega zahtevka niti njegove višine nad dogovorjeno obrestno mero, pač pa ravno nasprotno, saj naj bi višje obresti od pogodbeno dogovorjenih predstavljale že kar obračunano odškodnino zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti tožbenih strank. V primeru pa, če tožba ni sklepčna, mora sodišče v smislu čl. 298 ZPP/77, v okviru tako imenovanega materialnopravdnega vodstva, pozvati tožnika, da dopolni svoje navedbe tako, da to prinese sklepčnost tožbenega zahtevka. Le če tožnik na poziv ne reagira, lahko sodišče po 4. odst. 332. čl. ZPP/77 tožbeni zahtevek zavrne. Ker v danem primeru sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s citiranim določilom, saj tožnika ni pozvalo na popravo tožbe, je izdalo sodbo zaradi izostanka v pogodbenem obrestnem delu v nasprotju s 6. točko 2. odst. 354. čl. ZPP/77, s čimer je absolutno bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo glede odločitve nad pogodbeno dogovorjeno obrestno mero 9,1% in zadevo v tem obegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (čl. 369 ZPP/77). Kar pa se tiče pritožbene navedbe, po kateri nikjer iz listin ni razvidna višina zamudnih obresti, navedenih v sodbi, je potrebno pojasniti, da je v tem delu tožba sklepčna, saj se v tožbeni obrazložitvi tožeča stranka sklicuje na tolikšno obrestno mero, torej 4,5%, v skladu s splošnimi kreditnimi pogoji tožeče stranke. Res da le-ti tožbi niso priloženi, vendar se za izdajo sodbe zaradi izostanka ne zahteva, da je tožbeni zahtevek dokazan s priloženimi dokazi, pač pa le-ti ne smejo biti v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi. Tudi pritožbeni očitek glede pomanjkanja materialnopravnih predpisov, ki jih je sodišče uporabilo pri izdaji sodbe, je zgrešen, saj se v obrazložitvi sodbe zaradi izostanka navedejo samo razlogi, ki opravičujejo tako sodbo, torej, da so bile podane predpostavke za takšno sodbo po členu 332 ZPP/77, odpade pa dejanska in pravna obrazložitev. V ponovljenem sojenju bo torej moralo prvostopno sodišče še razsoditi glede utemeljenosti s tožbo zahtevane višje obrestne mere od pogodbeno dogovorjene.