Jedro

Tožnik je izpovedal, da je seštevek neplačanih ur dela na plačilni listi za april 2022 in maj 2022 pripisal on. Sodišče prve stopnje mu zato utemeljeno tudi ni verjelo, da je pripis na plačilno listo za marec 2022 izvršil direktor toženke, še zlasti, ker je ta navedeno zanikal.

Tožnik si je 14. 3. 2022 poškodoval kazalec desne roke pri tem, ko je s kladivom, ki ga je brez zaščitnih rokavic držal v levici, v kot stene pritrjeval armaturno mrežo. Za nesrečo je odgovoren sam, saj je delo opravljal nepazljivo, kladivo pa je nepremišljeno in nepravilno uporabljal z levico, saj je desničar. S svojim ravnanjem je kršil obveznost skrbnega in vestnega opravljanja dela ter spoštovanja predpisov o varnosti in zdravju pri delu (33. in 35. člen ZDR-1).

Tožnik si je 4. 10. 2022 poškodoval kazalec desne roke med nameščanjem armaturnega koša. Do poškodbe je prišlo, ker je tožnik koš med spuščanjem neustrezno držal na spodnjem robu, zaradi nepozornosti pa ni pravočasno umaknil rok. Ker pri delu ni bil pazljiv in pozoren na to, kaj govorijo sodelavci pri spuščanju koša, je za nesrečo odgovoren sam, saj dela ni opravljal skrbno in vestno ter skladno s predpisi o varnosti in zdravju pri delu (33. in 35. člen ZDR-1).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača stroške prehrane za april 2022 in maj 2022 v zneskih in z obrestmi, ki so razvidni iz I. točke izreka sodbe. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo teh stroškov nad prisojenim zneskom, za plačilo razlike v plači (plačilo dela) in za plačilo odškodnine za dve nesreči pri delu v skupnem znesku 5.700,00 EUR s pripadajočimi obrestmi (II. in III. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne odmerjene stroške postopka (IV. točka izreka).

2.Tožnik se pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi plačila razlike v plači in odškodnine ter zoper stroškovni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da toženka ni v celoti izpolnila svoje obveznosti iz naslova plačila dela. Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o ustno dogovorjeni višini plačila. Iz lastnoročnih pripisov direktorja toženke na plačilni listi za marec 2022 izhaja, da je bilo ustno dogovorjeno drugačno plačilo, kot je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi. To je potrdil tudi tožnik, a je njegovo izpoved sodišče neutemeljeno štelo za neverodostojno. Tožnik je tujec in je izpovedoval deloma nekonsistentno zaradi slabšega sluha in razumevanja. A. A. in B. B. sta izpovedovala le o izplačilu plač, ki je veljalo zanju, ne pa za tožnika. Pri odločanju o nezgodi pri delu v gradbeništvu je potrebno strokovno znanje, zato je glede odškodninskega zahtevka sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca za varstvo pri delu. Posledično je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede varnega opravljanja dela pri toženki. Odgovornost za nesrečo pri delu, ki se je zgodila 14. 3. 2022, je zmotno pripisalo nepremišljeni odločitvi tožnika. Delo je opravljal pod pritiskom direktorja toženke in v nevarnih okoliščinah, saj kot desničar, ki je izkušen zgolj v zidarskih delih in ometavanju, armaturne plošče neposredno ob zidu ni mogel pritrditi drugače kot z levico. Njegovo izpoved je sodišče presodilo zmotno, saj je pojasnil, da mu je ročaj kladiva, ki ga je bil primoran držati z levico, zdrsnil. Tudi odgovornost za nesrečo pri delu z dne 4. 10. 2022 je sodišče neutemeljeno pripisalo tožnikovemu napačnemu prijemu armaturnega koša in nezbranosti pri delu. Koš je prijel skladno z navodili, do nesreče pa je prišlo, ker sta sodelavca koš spustila prehitro in brez opozorila. Tožnik za takšno delo ni bil usposobljen, poleg tega je bil pod pritiskom direktorja toženke. O odnosu direktorja do zaposlenih je sodišče zaslišalo A. A. in B. B., čeprav za to ni obstajala trditvena podlaga. Tudi sicer je odločitev neutemeljeno oprlo na izpovedi teh prič, ki sta lojalni toženki in sta lahko izpovedali le zase. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da niso podane niti v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve, niti tiste, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6.Pritožbeno sklicevanje na slušne in jezikovne ovire na strani tožnika ne vpliva na drugačno presojo izpodbijanega dela odločitve. Zaslišan je bil po tolmaču, v navzočnosti svoje pooblaščenke in je vsebinsko odgovarjal na vprašanja, kar dokazuje, da jih je slišal in razumel. Morebitne nejasnosti tekom zaslišanja bi tudi sicer moral razčistiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

7.Glede tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do ključnih trditev strank in izvedenih dokazov (vključno s pripisi na plačilnih listah), ter podalo jasne razloge o dogovorjeni višini plače. Izpodbijani del sodbe je zato mogoče preizkusiti, kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

8.Pravilna je prvostopenjska ugotovitev, da sta se stranki o višini plače za delo na delovnem mestu delavec v gradbeništvu dogovorili v pisni pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je dokazno pravilno ovrednotilo, da izpoved tožnika o dodatnem ustnem dogovoru glede urnega plačila za delo ne pretehta nad ostalimi dokazi, ki takšnega dogovora ne potrjujejo. Pri dokazni presoji je zadostilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, zato ni podana v pritožbi smiselno uveljavljana kršitev te določbe ZPP.

9.Zmotna je pritožbena navedba, da je iz pripisa direktorja toženke na plačilni listi za marec 2022 razviden obračun tožnikove plače, ki naj bi bil skladen z zatrjevanim ustnim dogovorom. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik v izpovedi ni potrdil tožbenih trditev. V nasprotju z njimi je namreč izpovedal, da je seštevek neplačanih ur dela na plačilni listi za april 2022 in maj 2022 pripisal on. Sodišče prve stopnje mu zato utemeljeno tudi ni verjelo, da je pripis na plačilno listo za marec 2022 izvršil direktor toženke, še zlasti, ker je ta navedeno zanikal. Pravilno je zaključilo, da je vse pripise na plačilne liste napravil tožnik (ali nekdo po njegovem nareku). Prvostopenjska presoja, da ti listinski dokazi in pojasnila tožnika ne dokazujejo zatrjevane neporavnane obveznosti toženke iz naslova plačila dela, je zato pravilna.

10.Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da izpovedi A. A. in B. B. o toženkinem plačilnem režimu lahko veljata le za njiju, ne pa za tožnika. Kot toženkina zaposlena sta bila seznanjena z njeno plačilno politiko, zato je sodišče prve stopnje njunima izpovedima utemeljeno pripisalo dokazno vrednost tudi glede presoje plačila, do katerega je bil upravičen tožnik. Pravilno je ugotovilo, da so toženkini zaposleni prejemali plačilo na bančni račun v skladu s pisno dogovorjenimi zneski v pogodbah o zaposlitvi, kar izključuje nasprotne trditve tožnika o posebnem ustnem dogovoru o gotovinskem plačilu.

11.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da tožnikova lastnoročna evidenca odraža dejansko opravljene delovne ure. Sodišče prve stopnje teh podatkov utemeljeno ni štelo za verodostojne, saj je tožnik izpovedal, da se je pri nekaterih zapisih v evidenci očitno zmotil, direktor pa je pojasnil, da je tožnik mesečno opravil le redno število ur, za kar je prejel celotno dogovorjeno plačo.

12.Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo dela utemeljeno zavrnilo.

13.Pritožbeno sodišče soglaša tudi s prvostopenjskimi razlogi za zavrnitev plačila odškodnine zaradi nesreč pri delu dne 14. 3. 2022 in 4. 10. 2022 (131. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

14.Neutemeljena je pritožbena navedba o postopkovni kršitvi, ker naj bi A. A. in B. B. sodišče prve stopnje postavljalo vprašanja brez ustrezne trditvene podlage. Toženka je predlagala njuno zaslišanje tudi o pogojih dela pri njej, posebno glede zatrjevane okoliščine, da zaposlenih pri delu ni nihče preganjal. V okvir tako substanciranega in s trditvami podprtega dokaznega predloga spada tudi njuna izpoved glede tega, ali je direktor toženke na delavce res kričal in izvajal pritisk.

15.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da si je tožnik 14. 3. 2022 poškodoval kazalec desne roke pri tem, ko je s kladivom, ki ga je brez zaščitnih rokavic držal v levici, v kot stene pritrjeval armaturno mrežo. Upoštevaje izvedene dokaze je utemeljeno zaključilo, da je za nesrečo odgovoren sam, saj je delo opravljal nepazljivo, kladivo pa je nepremišljeno in nepravilno uporabljal z levico, saj je desničar. S svojim ravnanjem je kršil obveznost skrbnega in vestnega opravljanja dela ter spoštovanja predpisov o varnosti in zdravju pri delu (33. in 35. člen ZDR-1).

16.Prvostopenjsko sodišče se je med drugim oprlo tudi na izpoved tožnika, da pri delu ni bil skoncentriran. Pritožba zmotno navaja, da razloga za to ne bi smelo pripisati tožniku, temveč direktorju toženke. Slednjega namreč ob nesreči ni bilo na gradbišču, zato je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je vzrok za škodni dogodek direktorjevo kričanje in izvajanje pritiska, naj tožnik dela hitreje.

17.Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnik armaturne mreže neposredno ob zidu ni mogel pritrditi drugače kot z levico. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je kladivo uporabljal z levico kljub temu, da mu tega ni nihče naročil, delo v kotu pa tudi po presoji pritožbenega sodišča samo po sebi še ne utemeljuje uporabe levice (namesto desnice) pri delu s kladivom. V postopku ni bilo dokazano, da bi bil tožnik primoran k izvedbi naloge z levico zaradi nekih konkretnih objektivnih okoliščin, oziroma da bi opravilo, ki ga je izvajal, vsebovalo elemente povečane nevarnosti, kakor to neutemeljeno zatrjuje v pritožbi.

18.V dokaz navedb, da se je nesreča dne 14. 3. 2022 zgodila zato, ker je moral delo, za katerega ni bil usposobljen, opravljati z neprimernimi delovnimi sredstvi in pod pritiskom direktorja toženke, je tožnik predlagal postavitev izvedenca za varstvo pri delu. Ta dokaz je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, zato je zmoten pritožbeni očitek o postopkovni kršitvi zaradi njegove neizvedbe. Kot je pravilno obrazložilo, postavitev izvedenca ni primerno dokazno sredstvo za ugotavljanje, kakšni so bili odnosi na gradbišču. Nadalje je pojasnilo, da se je o poteku škodnega dogodka prepričalo na podlagi izpovedi tožnika; pravilno je obrazložilo, da za razjasnitev teh dejstev ni potrebovalo strokovnega znanja, s katerim ne bi razpolagalo (243. člen ZPP). Pravilno je tudi ugotovilo, da mu je toženka za delo zagotovila zaščitne rokavice in nepoškodovano kladivo. Ker tožnik v okviru zaslišanja ni potrdil lastnih navedb o delu s kladivom s plastičnim držalom in brez zaščitnih rokavic, je odpadla potreba po nadaljnjem dokazovanju zatrjevanih kršitev toženke v zvezi z zagotavljanjem ustreznih delovnih sredstev. Prav tako pravilna je prvostopenjska ugotovitev, da z izpovedjo o tem, da se mu je držalo kladiva pri delu z rokavicami odlomilo, tožnik ni potrdil svoje trditve, da mu je kladivo le zdrsnilo. Glede na ugotovitev, da je imel dolgoletne izkušnje v gradbeništvu, pa je sodišče tudi utemeljeno štelo, da je bil usposobljen za delo (delo s kladivom je osnovno zidarsko opravilo), zato je bilo tudi v zvezi z dokazovanjem tega dejstva imenovanje izvedenca nepotrebno.

19.Tudi glede škodnega dogodka z dne 4. 10. 2022 sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem za varstvo pri delu. Izvedbo tega dokaza je tožnik predlagal v zvezi z ugotavljanjem dejstva, da je bila vzrok za nesrečo neustrezna organizacija delovnega procesa in priganjanje k delu. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnik niti ni ustrezno konkretiziral dejstev, ki naj bi bila predmet dokazovanja z izvedencem. S pavšalnim očitkom o neustrezni organizaciji delovnega procesa ni opredelil neustreznega ravnanja toženke (v obliki opustitve navodil, nadzora ali vodenja), glede katerega naj bi se izvedenec opredelil. Tudi okoliščina, da je do škodnega dogodka prišlo pri delu v gradbeništvu, sama po sebi še ne pomeni, da je za ugotavljanje dejstev potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Za ugotavljanje zatrjevanega priganjanja k delu pa postavitev izvedenca, kot je bilo že obrazloženo, ni primeren dokaz.

20.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da si je tožnik 4. 10. 2022 poškodoval kazalec desne roke med nameščanjem armaturnega koša. Do poškodbe je prišlo, ker je tožnik koš med spuščanjem neustrezno držal na spodnjem robu, zaradi nepozornosti pa ni pravočasno umaknil rok. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da je koš prijel skladno z navodili, saj je za presojo odškodninske odgovornosti ključna ugotovljena okoliščina, da ni spremljal poteka dela in ravnanja sodelavcev. Četudi bi koš držal na spodnjem robu po navodilih, do nesreče ne bi prišlo, če bi bil pozoren na spuščanje koša in bi pravočasno umaknil roke. Ker je v izpovedi priznal, da pri delu ni bil pazljiv in pozoren na to, kaj govorijo sodelavci pri spuščanju koša, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je za nesrečo odgovoren sam, saj dela ni opravljal skrbno in vestno ter skladno s predpisi o varnosti in zdravju pri delu (33. in 35. člen ZDR-1).

21.Zmotna je pritožbena navedba, da tožnik za to delo ni bil usposobljen. Sodišče prve stopnje je upoštevaje izvedene dokaze spuščanje armaturnega koša utemeljeno štelo za običajno zidarsko delo, ki se opravlja pri gradnji vsake hiše, in pravilno ni sledilo navedbi tožnika, da je to delo opravljal prvič. Pri presoji, da je bil za takšno delo usposobljen, je upoštevalo, da ga je toženka zaposlila na podlagi njegovih dolgoletnih izkušenj v gradbeništvu, opravil pa je tudi teoretično in praktično usposabljanje ter preizkus iz usposobljenosti za varnost in zdravje pri delu.

22.Ker direktor toženke na dan nezgode ni bil prisoten na gradbišču, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo trditev tožnika o direktorjevem pritisku in priganjanju. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi izpovedi A. A. in B. B. o razmerah na gradbišču. Dejstvo, da sta zaposlena pri toženki, še ne predpostavlja njune pristranskosti, kot to zmotno meni pritožba. Prav tako nista izpovedovala zgolj v svojem imenu in zase, saj sta bila tudi onadva kot tožnikova sodelavca vpeta v delovni proces in sta zato verodostojno lahko izpovedala o tem, kako je poteklo delo pri toženki.

23.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

24.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženkin odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ne predstavlja stroška, ki bi bil potreben za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 33, 35 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 243

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.