Jedro

Če zapustnik s premoženjem, ki je bilo kasneje nacionalizirano, z oporoko razpolaga še pred nacionalizacijo, je takšna oporoka lahko podlaga za dedovanje sedaj denacionaliziranega premoženja, v kolikor kasneje ni bila preklicana ali spremenjena. Za razlago oporoke je odločilen tekst oporoke, ne pa morebitna hipotetična volja zapustnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zapuščino po pokojni F. P. tvorita nepremičnina, vpisana pri vl. št. ... k.o. ..., in odškodnina za porušeni valjčni mlin v znesku 6,523.000,00 SIT skupaj z obrestmi od 04.09.1995 dalje. Zapustnica je dne 02.10.1940 napravila oporoko, s katero je to premoženje zapustila hčerki M.R., ki jo je sodišče razglasilo kot oporočno dedinjo do ... zapuščine, kot nujne dediče pa je razglasilo N. R., V. S., J. R. in S. R., vsakega do 1/6 zapuščine. Nadalje je še odredilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa pri nepremičnini v vl. št. ... k. o. ... kot lastniki vpišejo S. R. in L. D., vsak do ... zapuščine ter N. R., V. S., J. R. in S. R. vsak do ... zapuščine.

Proti takšnemu sklepu so se pritožili dediči N. R., V. S., J. R. in S. R. iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju - ZD). V pritožbi so navedli, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati oporoke z dne 02.10.1940, temveč bi moralo ugotoviti, da se navedena oporoka ne nanaša na denacionalizirano premoženje, ki je bilo predmet dedovanja, zaradi česar pride v poštev zakonito dedovanje. Pritožniki so sicer oporoki iz leta 1940 priznali veljavnost, vendar pa so menili, da je s to oporoko zapustnica lahko razpolagala le s premoženjem, ki ga je imela na dan svoje smrti 19.01.1966, saj po ZD premoženje zapustnika preide na dediče z dnem zapustnikove smrti. Oporoko je po 84. členu ZD treba razlagati v skladu z oporočiteljevim namenom, nobenega dvoma pa ni, da volja pokojnice ob njeni smrti ni bila več tisto, kar je bilo zapisano v oporoki iz leta 1940. Kasneje je namreč leta 1964 napravila novo oporoko, po kateri je sodišče leta 1966 izvedlo dedovanje in je bila po njej edina in univerzalna dedinja hčerka S. R., mati pritožnikov, zaradi česar je mogoče ugotoviti, da je bila zapustničina volja kasneje drugačna kot volja, izražena v oporoki iz leta 1940. V takem primeru pa prihaja v poštev določilo II. odstavka 84. člena ZD, ki določa, da se je pri razlagi oporoke treba držati tistega, kar je ugodneje za zakonitega dediča. Zapustnica leta 1966 ob svoji smrti sploh ni bila lastnica premoženja, ki je predmet tega dedovanja in z njim ni mogla razpolagati, zato je tudi napravila novo oporoko, iz katere je očitno razvidno, da je želela dedovanje urediti drugače. V novi oporoki iz leta 1964 je namreč izrecno zapisano premoženje, ki ni bilo nacionalizirano, kar pomeni, da je ob takšni razlagi oporoke samovoljen zaključek sodišča, da je zapustnica s tem želela ohraniti vsebino stare oporoke. Samo, če bi bilo v oporoki iz leta 1964 izrecno zapisano, kdo deduje morebiti vrnjeno nacionalizirano premoženje, bi to sodišče lahko upoštevalo kot njeno oporočno razpolaganje, nikakor pa ne more upoštevati oporoke iz leta 1940, saj tedaj oporočiteljica sploh še ni vedela, da bo izvedena nacionalizacija.

Nenazadnje pa je prvostopno sodišče tudi spregledalo, da je bilo po pokojni že dedovano s sklepom takratnega Občinskega sodišča v Celju iz leta 1966 in to na podlagi oporoke iz leta 1964, ki je nobeden ni izpodbijal. Zaradi navedenega bi moralo sodišče v tem postopku o denacionaliziranem premoženju odločati kot o kasneje najdenem premoženju in izdati dodatni sklep o dedovanju brez zapuščinske obravnave. Pritožniki so predlagali, da sodišče druge stopnje njihovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zapuščinski zadevi je bilo med dediči sporno, ali je na podlagi oporoke iz leta 1940 mogoče izvesti dedovanje denacionaliziranega premoženja. Oporoka, ki sicer zajema denacionalizirano premoženje, je bila namreč sestavljena še pred nacionalizacijo, zaradi česar so pritožniki ves čas postopka na prvi stopnji, kot tudi sedaj v pritožbi zatrjevali, da z njo zapustnica ni mogla razpolagati s premoženjem, ki ga ob smrti ni imela. Takšno naziranje pritožnikov pa je po presoji drugostopnega sodišča napačno.

Najprej je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo treba v konkretni zadevi brez zapuščinske obravnave izdati dodaten sklep o dedovanju denacionaliziranega premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. 74. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen) namreč določa, da mora zapuščinsko sodišče opraviti nov zapuščinski postopek, če je upravičenec do denacionalizacije mrtev in je bil opravljen zapuščinski postopek ter s pravnomočnim sklepom o dedovanju tudi končan, vendar pa v njem sodišče ni odločalo o dedovanju premoženja, ki gre upravičencu po odločbi o denacionalizaciji. 74. člen ZDen kot specialna določba odstopa od splošnega pravila 221. člena ZD, da se tedaj, ko se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ni vedelo, da pripada zapuščini, ne opravi nova zapuščinska obravnava, ampak sodišče to premoženje razdeli na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Pravila iz I. odstavka 74. člena ZDen sodišču prve stopnje ne bi bilo treba uporabiti le tedaj, ko ob prvotnem dedovanju ne bi bilo oporočnih razpolaganj, dednih izjav ali dednopravnih pogodb (82. člen ZDen). V danem primeru pa takšna situacija ni bila podana. Ravno nasprotno, v konkretnem primeru je zapustnica s svojim premoženjem razpolagala celo z dvema oporokama: po oporoki iz leta 1964 je bilo izvedeno dedovanje leta 1966, dedovanje na podlagi oporoke iz leta 1940 pa je predmet tega postopka, za katerega pritožniki zatrjujejo, da ne bi smelo biti izvedeno na podlagi te oporoke.

To pa ne drži. 101. člen ZD izrecno določa, da če se s poznejšo oporoko prejšnja oporoka izrecno ne prekliče, ostanejo določila prejšnje v veljavi, kolikor niso v nasprotju z določili poznejše oporoke. V tem primeru oporoka iz leta 1964 v ničemer ne posega v določila oporoke iz leta 1940, saj se obe poslednji volji zapustnice nanašata na dve popolnoma različni premoženjski masi. Z oporoko iz leta 1940 je zapustnica namreč razpolagala s kasneje resda nacionaliziranim premoženjem, vendar pa je bila v času, ko je izjavila svojo poslednjo voljo glede tega premoženja, še vedno njegova lastnica, kar pomeni, da je bilo njeno oporočno razpolaganje v trenutku sestave oporoke pravno učinkovito, naknadna nacionalizacija tega premoženja pa na veljavnost oporoke ne more vplivati. Ker je torej oporoka iz leta 1940 izrecno zajela sedaj denacionalizirano premoženje, je odločitev prvostopnega sodišča nenazadnje tudi v skladu z določilom 81. člena ZDen, ki pravi, da imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Citirano določilo se resda nanaša na tista oporočna razpolaganja, ki v času sestave še niso imela pravnega učinka, ker so se nanašala na takrat že nacionalizirano premoženje, kar pomeni, da zapustnik v času sestave oporoke ni bil (več) njegov lastnik, vendar pa je njegov osnovni namen v tem (kar je tudi bistveno za odločitev v konkretni zadevi), da je za oceno, ali se oporočna razpolaganja nanašajo tudi na podržavljeno premoženje, odločilen zgolj tekst oporoke, ne pa morebitna hipotetična volja zapustnika, kot jo skušajo tekom postopka uveljaviti pritožniki. Oporočno razpolaganje zapustnice je tako v času sestave oporoke imelo pravne učinke, zapustnica oporoke kasneje ni preklicala, druga dejstva, ki bi pomenila prenehanje njene veljavnosti, pa tudi niso podana (nacionalizacija po presoji sodišča druge stopnje ne pomeni prenehanja veljavnosti oporočnega razpolaganja s tem premoženjem), zato je odločitev prvostopnega sodišča v konkretni zadevi materialnopravno pravilna. Dodatno pa nas k takšnemu zaključku napotuje tudi primerjava z zakonskim besedilom 80. člena ZDen, po katerem dedne izjave, ki so bile dane pred podržavljenjem premoženja, ravno tako učinkujejo glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji.

Zaradi navedenega je pritožba dedičev N. R., V. S., J. R. in S. R. v celoti neutemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 163. členom ZD). Izrek o pritožbenih stroških odpade, ker jih dediči niso priglasili.