Jedro

I. Če glavna terjatev ni zastarala, velja za stranske terjatve, ki jih je mogoče šteti za občasne (tudi za terjatve iz naslova zamudnih obresti), triletni zastaralni rok iz 372. člena ZOR, ne glede na to, ali se obresti iztožujejo samostojno ali pa skupaj z glavnico kot stranka terjatev. II. Določba 369. člena ZOR rešuje zgolj vprašanje, kaj je z zastaranjem stranskih terjatev, ko zastara glavna terjatev. V tem primeru zastarajo tudi stranske terjatve, tudi če so zapadle po nastanku glavne terjatve oz. tudi če posebni zastaralni rok za stranske terjatve, ki občasno zapadejo v plačilo, še ni potekel.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v tč. 1/a izreka spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonitih zamudnih obresti od glavnic zapadlih do 15.5.1993, za čas do 4.7.1993 in od 4.12.1997 dalje kot neutemeljen zavrne, datum 15.6.1993 v 1. alinei točke 1/b izreka pa se nadomesti z datumom 5.7.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike plače za čas od 1.9.1990 do 31.5.1991, ker je upoštevalo ugovor tožene stranke in ugotovilo, da je do vložitve tožbe z dne 5.7.1996 petletni zastaralni rok za uveljavljanje terjatve iz tega obdobja že potekel. Ugodilo pa je tožnikovemu dokončnemu zahtevku za plačilo zakonitih zamudnih obresti od posamičnih v času od 15.7.1991 do 15.5.1993 mesečno zapadlih razlik plače do višine po KP dejavnosti, kolikor so se te obresti natekle do 4.7.1993, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tako nateklih obresti za čas od 4.12.1997 dalje. Prav tako je tožniku dosodilo tudi razliko plače za posamične mesece v času od 1.5.1993 do 15.1.1995, v skupnem znesku 39.106,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov dalje ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 45.958,00 SIT stroškov postopka. Ob tem je ugotavljalo, da je tožena stranka po vložitvi tožbe tožniku iz naslova razlike plače za čas od 1.6.1991 do 30.4.1993 že v celoti plačala razliko do osnovne plače po KP dejavnosti v znesku 80.030,00 SIT, poleg tega pa mu je od tega zneska plačala tudi zakonite zamudne obresti, vendar le za obdobje zadnjih treh let od vložitve tožbe, torej le za čas od 5.7.1993 dalje do dneva plačila v mesecu decembru 1997. Zoper ugoditveni del gornje sodbe se glede neupoštevanja ugovora, da zamudne obresti zastarajo v 3 letih pritožuje tožena stranka iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša, da terjatve iz naslova plač zastarajo v splošnem zastaralnem roku 5 let (371. čl. ZOR), ker za tovrstne terjatve ni določen poseben krajši zastaralni rok. Glede zastaranja zamudnih obresti pa se prvostopno sodišče zmotno sklicuje na 369. čl. ZOR, ki določa, da ob zastaranju glavne terjatve zastarajo tudi stranske, kot so terjatve za obresti, plodove, stroške, pogodbene kazni. Ta določba rešuje zgolj vprašanje, kaj je z zastaranjem stranskih terjatev, ko zastara glavna terjatev. V tem primeru zastarajo tudi stranske terjatve, tudi če so zapadle po nastanku glavne terjatve oz. tudi če posebni zastaralni rok za stranske terjatve, ki občasno zapadejo v plačilo, še ni potekel. Tako so na podlagi tega določila v celoti zastarale tudi zamudne obresti od tožnikovega prvotnega zahtevka za plačilo razlike plače pred 1.6.1991, to je izpred 5 let pred vložitvijo tožbe.

Kolikor glavna terjatev ni zastarala, velja za stranske terjatve, ki jih je mogoče šteti za občasne, tudi za terjatve iz naslova zamudnih obresti, triletni zastaralni rok iz 372. čl. ZOR, ne glede na to, ali je se obresti iztožujejo samostojno, ali pa skupaj z glavnico kot stranska terjatev.

Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi moralo prvostopno sodišče upoštevati ugovor zastaranja terjatev iz naslova zamudnih obresti v triletnem zastaralnem roku. Tako se izkaže, da tožnikov zahtvek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od sicer nespornih razlik plač, kolikor so te obresti natekle do 4.7.1993 (v času več kot 3 leta pred vložitvijo tožbe) zaradi izteka zastaralnega roka ni bil utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 373. čl., tč. 4 v času izdaje prvostopne sodbe veljavnega ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo zamudnih obresti, za katere je triletni zastaralni rok že potekel (tč. 1 a izreka) zavrnilo oz. od vtoževane neizpodbijane glavnice za maj 1993, ki naj bi zapadla v plačilo 15.6.1993, v 1. alinei tč. 1 b izreka izpodbijane sodbe priznalo zakonite zamudne obresti le od 5.7.1993 dalje.

V preostalem pritožbeno sodišče šteje, da sodba sodišča prve stopnje ni bila pod pritožbo.