Jedro

Udarci v obraz, ob hkratnem grobem porinjenju oškodovanca, predstavljajo napad na osebno dostojanstvo in čast zasebnega tožilca ter hkrati pomenijo njegovo negativno vrednostno oceno, česar se je v obravnavanem primeru obsojenec zavedal.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Sežani je bil obsojeni J. J. oproščen obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Kopru pa je ugodilo pritožbama zasebnega tožilca F. R. in njegove pooblaščenke ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja (s tem da je iz izreka izpustilo očitek „ob tem pa ga je tudi besedno žalil“). Vrhovno sodišče je z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča druge stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčev zagovornik. Navaja, da izpodbijani sodbi Višjega sodišča v Kopru ter Vrhovnega sodišča nimata razlogov oziroma nobena sodba ne pojasni, na podlagi katerih dejstev zaključuje, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, s čimer uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da dokazni krog posrednih dokazov oziroma odločilna dejstva niso obrazložena v nobeni od treh izpodbijanih sodnih odločb. Meni, da je dejstvo, da obsojenec očitanega mu kaznivega dejanja ni storil, razvidno tudi iz nedoločenega opisa kaznivega dejanja, saj ga zasebni tožilec v svoji tožbi ni konkretiziral. Zasebna tožba prav tako ne vsebuje večine zakonskih znakov kaznivega dejanja razžalitve. Ocenjuje, da zasebni tožilec očitanega kaznivega dejanja ni mogel opisati, ker ga obsojenec sploh ni storil, tožnik pa zanj ni ponudil nobenih dejstev in dokazov. Obsojenec tudi ob zatrjevanem izvršitvenem ravnanju ni imel nobenega namena razžaliti zasebnega tožilca in ta tudi ni bil nikoli razžaljen in glede na to navedeno dejanje ni kaznivo dejanje. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti ter spremeni sodbi višjega ter Vrhovnega sodišča tako, da obsojenega J. J. oprosti obtožbe ter mu povrne stroške kazenskega postopka oziroma podrejeno, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena ter predlaga njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj je iz vsebine zahteve dejansko razvidno nasprotovanje dokaznim zaključkom sodišča. Sodba okrajnega sodišča vsebuje vse potrebne razloge za dokazno oceno glede obstoja objektivnih elementov kaznivega dejanja, višje sodišče pa je utemeljilo obstoj subjektivnega elementa kaznivega dejanja, kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče (kot pritožbeno sodišče) s svojo sodbo. Kot pravilno ugotavlja Vrhovno sodišče v zvezi s pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper sodbo višjega sodišča, je izrek sodbe konkretiziran, saj vsebuje vse elemente obravnavanega kaznivega dejanja, hkrati pa je to tudi dovolj natančno opisano, tako da obsojenčeva pravica do obrambe ni bila kršena. Z navedbami, da obsojenec kaznivega dejanja ni storil, da tožnik za njegovo storitev ni ponudil nobenih dejstev in dokazov, nadalje, da obsojenec ni imel namena razžalitve in ta tudi ni bila podana, zaradi česar navedeno dejanje ni kaznivo dejanje, pa vložnik izraža nasprotovanje dokaznim zaključkom sodišča in se torej nanašajo na dejansko stanje, ki pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Glede navedb obrambe glede izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja, obrazložitve dokazne ocene prvostopnega sodišča glede obstoja objektivnih elementov kaznivega dejanja in naklepa, ki jih je obramba uveljavljala že v pritožbi zoper sodbo višjega sodišča, je po mnenju vrhovnega državnega tožilca relevantno odgovorilo že Vrhovno sodišče. 4. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil obsojenec, ki se s stališči vrhovnega državnega tožilca ne strinja ter vztraja pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil njegov zagovornik.

B.

5. Vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje s tem, da niti sodba Okrajnega sodišča v Sežani niti sodba Višjega sodišča v Kopru naj ne bi imeli razlogov o obstoju objektivnih elementov obravnavanega kaznivega dejanja, Vrhovno sodišče pa kot pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, katero izmed obeh prej navedenih sodišč naj bi logično in prepričljivo obrazložilo, da je dejanje po objektivni plati izvršeno.

6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe, drugače kot navaja obramba, izhaja, da je Vrhovno sodišče povzelo razloge prvostopenjske sodbe na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo dejanje po objektivni plati izvršeno. Dejstvo, da je obsojenec oškodovanca trikrat udaril v obraz in ga grobo porinil v prsa, je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo (kot izhaja iz izpodbijane sodbe) na podlagi izpovedbe zasebnega tožilca, ki je vztrajal pri tem, da ga je obsojenec tepel v prsa in tudi v glavo, kamor je priletelo, da ga je potiskal noter (sodišče ugotavlja, da najverjetneje v hišo), zaradi česar vsega je pobegnil v zgornje nadstropje. Nadalje se je sodišče oprlo na izpovedbo policista E. V., ki je navedel, da so policisti prišli na kraj storitve obravnavanega kaznivega dejanja zaradi kršitve javnega reda in miru ter obsojencu izdali plačilni nalog. Iz plačilnega naloga ter dopisa Policijske postaje Sežana z dne 22. 9. 2009 pa nadalje še izhaja, da je obsojenec oškodovanca z roko trikrat udaril v obraz in predel telesa, vendar brez telesnih poškodb. Nadalje Vrhovno sodišče pod točko 6. obrazložitve sodbe navaja, da se je s takšno presojo ugotovljenega dejanskega stanja v celoti strinjalo tudi pritožbeno sodišče oziroma je presodilo, da so objektivne okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja zanesljivo ugotovljene na podlagi prej navedenih dokazov. Dokazni oceni obeh nižjih sodišč je zato kot logični in prepričljivo obrazloženi pritrdilo (7. točka obrazložitve). Ugovor vložnika, da nižji sodišči nista navedli vsebine dokazov na podlagi katerih sta sklepali na obstoj objektivnih elementov obravnavanega kaznivega dejanja oziroma da nista obrazložili svoje presoje teh dokazov, je zato neutemeljen. Kolikor pa vložnik zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka utemeljuje s svojim nestrinjanjem z dokaznimi zaključki obeh sodišč, ko med drugim navaja, da naj bi oškodovanec nedoločno opisoval domnevno fizično nasilje, pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom na podlagi določbe drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno uveljavljati.

7. Pod točko 8. obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče pritrjuje pravni presoji višjega sodišča tudi glede subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja, po kateri je to dejanje moč storiti le naklepno; ob izkazani voljni komponenti zadošča že zavest storilca, da z besedami ali z drugimi dejanji stori nekaj, kar predstavlja razžalitev ali negativno vrednostno oceno drugega, ni pa potreben njegov namen, da drugega razžali, kot zmotno menita sodišče prve stopnje oziroma obramba. Udarci v obraz, ob hkratnem grobem porinjenju oškodovanca, tudi po presoji Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi po svoji naravi predstavljajo napad na osebno dostojanstvo in čast zasebnega tožilca ter hkrati pomenijo njegovo negativno vrednostno oceno, česar pa se je v obravnavanem primeru obsojenec zavedal. 8. Razlogom obeh sodišč je pritrditi. Za storitev kaznivega dejanja razžalitve je tako kot pravilno navajata obe sodišči pomembno le, da je razžalitev objektivno podana in da se storilec tega zaveda ter hote tako ravna. Naklep mora torej obsegati zavest o vseh bistvenih elementih tega kaznivega dejanja, torej o pomenu izjave (ravnanja) o tem, da se s takšno izjavo (ravnanjem) prizadene čast drugega ter o okoliščinah, pomembnih za razsojo, ni pa potrebno, da storilec to stori z razžalitvenim namenom. Kolikor se vložnik ne strinja z navedeno razlago pravne norme ter meni, da je za storitev kaznivega dejanja razžalitve potreben tako imenovani obarvani naklep, zato nima prav, ko na tej podlagi uveljavlja kršitev materialnega prava v smislu 1. točke 372. člena ZKP. Z nadaljnjimi navajanji, s katerimi vložnik skuša utemeljiti zatrjevano kršitev materialnega prava, in sicer da obsojenec ob obravnavanem izvršitvenem dejanju ni imel prav namena razžaliti zasebnega tožilca in da slednji tudi ni bil nikoli razžaljen, pa ponovno uveljavlja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Z navajanji, da izrek sodbe ni dovolj konkretiziran ter da v njem niso navedeni vsi elementi obravnavanega kaznivega dejanja, vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevano kršitev utemeljuje s tem, da zasebni tožilec ni z imenom naveden v izreku zasebne tožbe in posledično sodbe, da v izreku nista navedeni ura in kraj storitve dejanja, prav tako pa ni navedeno, s čim naj bi obsojenec trikrat udaril zasebnega tožilca v obraz. Razlogom, s katerimi je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče zavrnilo po vsebini enak pritožbeni ugovor, je pritrditi. Izrek sodbe je namreč dovolj konkretiziran, saj so v njem navedeni vsi elementi obravnavanega kaznivega dejanja, hkrati pa je dejanje dovolj natančno opisano, kar je obsojencu omogočalo učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.

C.

10. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve procesnega ali materialnega zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določila člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.