Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je vezano na pravnomočno kazensko sodbo in je v tem delu tako že rešeno predhodno vprašanje (13. člen ZPP). Sodišče je vezano na izrek kazenske sodbe, to je na vprašanje o obstoju kaznivega dejanja, to so znaki kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, to je obsodilnem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 2.921,04 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in plačilo pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Toženec je res spoznan za krivega s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku, da je 18.9.2002 pred objektom G. s plosko roko udaril tožnico po levem ušesu, tako da je krvavela iz njega, ji pretrgal bobnič, kar je lahka telesna poškodb in s tem ogrozil tožničino varnost z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje in telo s tem, da je v času od 14.10.2002 do 12.11.2003 večkrat po telefonu grozil. Sodišče je štelo, da toženec ni uspel dokazati soprispevka tožnice in je verjelo tožnici, da ni dala povoda. Verjame tožnici, kljub temu da v kazenskem postopku ni uspela dokazati, da naj bi jo toženec na tleh brcal in tepel. Sodišče ne pojasni, zakaj ne verjame tožencu, da je tožnica s torbico prva udarila toženca po glavi. Toženec je pojasnil, da je prišel samo zaradi vrnitve dokumentov in denarja, nakar ga je napadla tožnica. Sodba o tem nima razlogov. Odškodnina je previsoka glede na primerljivo sodno prakso. Sodišče je priznalo odškodnino za strah za oba dogodka in sicer v enotnem znesku. Strah je predvsem čustvena reakcija, ki jo človek doživlja kot psihično travmo in mora biti izzvana z neposredno realno nevarnostjo, ki direktno ogroža življenje, telesno ali duševno integriteto oškodovanca. Iz psihiatričnega izvida izvedenca dr. K. izhaja, da je utrpela zgolj primarni strah, grožnje pa se niso uresničile. Tudi ta strah izvedenec ocenjuje kot blag in brez posledic. Zato je prisoja odškodnine iz tega naslova v nasprotju z 2. odstavkom 179. člena OZ. Sodišče je napačno prisodilo obresti od tožbe, saj bi jih glede na obstoječo sodno prakso moralo od sodbe (npr. sodba II Ips 858/94). Sodišče je zmotno odmerilo pravdne stroške in štelo, da je uspela z 10 %. Ker ni upoštevalo kazenske sodbe, je izračun po uspehu napačen.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi opravljenega dokaznega postopka sledilo tožeči stranki glede škode in sicer za dogodek 18.9.2002 in za škodo iz naslova prestanega strahu zaradi ogrožanja tožničine varnosti zaradi groženj v opisanem intervalu. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo, da je vezano na pravnomočno kazensko sodbo in je v tem delu tako že rešeno predhodno vprašanje (13. člen ZPP). Sodišče je vezano na izrek kazenske sodbe, to je na vprašanje o obstoju kaznivega dejanja, to so znaki kaznivega dejanja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazano, da je toženec s plosko roko udaril tožnico po levem ušesu tako, da je slednja krvavela iz njega, da ji je pretrgal bobnič v dolžini 2 mm ter da je ogrozil tožničino varnost z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje in telo s tem, da ji je v času med 14.10.2002 do 12.11.2003 iz stacionarnega in mobilnega telefona večkrat grozil na njen telefon tako, kot je opisano v pravnomočni sodbi K 79/04. V tem delu sodišče prve stopnje tudi ne more ugotoviti drugačnega dejanskega stanu. Pri tem ni pomembno, da je tožnica zatrjevala, da naj bi jo toženec še pahnil po stopnicah in jo obrcal in da tega ni dokazala.

Zato tožena stranka ne more omajati sklepanj sodišča prve stopnje o vezanosti na kazensko sodbo. Tožena stranka je tudi trdila, da je tožnica izzvala toženca in da je ravnal v samoobrambi, ker ga je udarila s torbico po glavi. Pritožba tudi meni, da sodba nima razlogov o zatrjevani sokrivdi tožnice. Vendar sodba razloge o tem ima (razlogi na 4. in 5. strani sodbe). Pač pa sodišče prve stopnje ni sledilo tožencu in njegovemu opisu dogodka, da naj bi ga tožnica prva izzvala z napadom oziroma udarcem s torbico po glavi. Razen toženca tako ni izpovedoval nihče. Poleg tega se je toženec skliceval na silobran, ki bi sicer izključeval protipravnost dogodka. Kaj takega pa ni zatrjeval v kazenskem postopku, zato je sodišče prve stopnje zaradi vezanosti na obsodilno kazensko sodbo tudi pravilno zavrnilo ugovore tožene stranke v smeri silobrana.

Sodišče je zaslišalo pravdni stranki in priče in verjelo tožeči stranki. Tožena stranka ni uspela dokazati svojega opisa dogodka. Nihče ni videl dogodka neposredno, sodišče pa iz opravljenega zaslišanja tožencu ni sledilo. To ne pomeni, da sodba nima razlogov. Sodišče odloči na podlagi dokazne ocene neposredno opravljenega zaslišanja strank in se odloči, komu verjame. Pritožbeno sodišče pa tudi v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi.

Sodišče prve stopnje je priznalo tožnici odškodnino na podlagi 179. člena OZ in sicer iz naslova prestanih fizičnih bolečin in strahu. Pritožba graja prisojeno odškodnino, da je previsoka. Obrazloži pa le svoje ugovore glede prisojene odškodnine iz naslova strahu. Zato je pritožbeno sodišče najprej v mejah pravilne uporabe materialnega prava presojalo prisojeno odškodnino iz naslova fizičnih bolečin in ugotovilo, da je glede na izvedeniško mnenje, tožničino izpoved in ustaljeno sodno prakso odškodnina 400.000,00 SIT primerna. Tožeča stranka je zahtevala tudi odškodnino iz prestanega strahu in sicer za primarni in sekundarni strah v zvezi s poškodbo z dne 18.9.2002 in za strah zaradi ogrožanja varnosti. Pri tem je tožeča stranka zahtevala enotno odškodnino. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina 300.000,00 SIT že za primarni in sekundarni strah iz prvega dogodka oziroma za izid zdravljenja za škodo iz prvega dogodka, primerna. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo, da sodišče pri odločanju o zahtevku in odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. Odškodnina je zato zadoščenje in je individualen pojem. Vendar je hkrati vpeta tudi v širše okvire (2. odstavek 179. člena OZ), kar pa določa medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa. Odškodnina 300.000,00 SIT za prestani strah že za prvo škodo zaradi strahu ne odstopa od primerljive sodne prakse. Pri tem se je sodišče prve stopnje pri objektivizaciji tožničine izpovedbe oprlo tudi na izvedeniško mnenje dr. G. (list. št. 101 in 102). Pritožba pa meni, da tožnici ne gre odškodnina iz naslova strahu za drugo zatrjevano škodo, ki je posledica ogrožanja tožničine varnosti (drugo kaznivo dejanje iz obsodilne kazenske sodbe). Za to škodo pritožba meni, da tožnici ni nastala oziroma da ni zapustila trajnih posledic. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi tožnica lahko postavila dva samostojna zahtevka iz naslova prestanega strahu, ker zatrjuje dva škodna dogodka oziroma škodi. Ker pa je postavila le skupni zahtevek, prisojena odškodnina 300.000,00 SIT pa je dovolj že za dogodek 18.9.2002, bi bilo razpravljanje o morebitni drugačni škodi pritožniku v škodo. V odgovor na pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče dodaja, da je izvedenec dr. M. K. le ugotovil, da je tožnica tudi za drugo zatrjevano škodo pretrpela primarni strah blage stopnje, ki pa res ni pustil na tožničinem zdravju posledic. Vendar to še ne pomeni, da taka škoda ni pravno relevantna.

Pritožba izpodbija še prisojeni tek zakonitih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je priznalo tožnici zakonite zamudne obresti od vložitve tožbe dalje, ker je štelo, da je od tedaj dalje tožena stranka prejela opomin (292. člen OZ). Ker je škodni dogodek nastal po uveljavitvi Obligacijskega zakonika, je stališče sodišča prve stopnje pravilno. Stališče sodne prakse in odločba Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje pritožba, pa se nanaša na stališče, ki je veljalo do uveljavitve OZ, in sicer na načelno pravno mnenje občne seje VS RS, objava Pravna mnenja 1/02, stran 11. Ker pa je po OZ-u valorizacijska funkcija zamudnih obresti odpadla, se je ustalila sodna praksa, da se tudi za nepremoženjsko škodo, ki se po postavitvi zahtevka spremeni v denarni zahtevek, upošteva opomin. Če opomina ni, je to vložitev tožbe.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o pravdnih stroških in jih je upoštevalo po uspehu (154. člen ZPP). Pri uspehu pa je upoštevalo, da so stroški nastali tako z ugotavljanjem zatrjevane sokrivde oziroma silobrana kot tudi z višino.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne smiselno zatrjevane kršitve iz 14. točke 2. odstavka 39. člena ZPP, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).