Jedro

V okviru relevantnih zakonskih kriterijev, obsega zadeve in težavnosti primera, ni bilo mogoče upoštevati kot relevantnih okoliščin, na katere se je med drugim tudi sklicevala tožnica, in sicer da so se v času narokov na sodišču izvajali poostreni varnostni ukrepi, da je šlo za medijsko izpostavljenost tudi zagovornikov ter da so bili naroki časovno dlje trajajoči. Te okoliščine namreč ne vplivajo na obsežnost zadeve in tudi ne na težavnost. Organ za BPP ob upoštevanju zakonskih kriterijev obsega zadeve in težavnosti primera tožnici pavšalno nagrado za narok za vsak dan glavne obravnave tudi po višini določil pravilno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani (organ za BPP) je s sklepom z dne 27. 11. 2012 (v nadaljevanju prvi izpodbijani sklep) delno ugodilo predlogu tožnice kot dodeljene zagovornice obtoženemu A.A. za priznanje pavšalne nagrade ter ji je za zagovarjanje obtoženca na narokih za glavno obravnavo v kazenskem postopku III K 44415/2010 za obdobje od 10. 5. 2011 do 19. 4. 2012 priznalo nagrado v višini 17.424,00 EUR, povišano za 20 % DDV, kar skupaj znaša 20.908,80 EUR, v preostalem delu pa je predlog tožnice za priznanje pavšalne nagrade zavrnilo. S sklepom z dne 17. 12. 2012 (v nadaljevanju drugi izpodbijani sklep) pa je organ za BPP predlogu tožnice kot dodeljene zagovornice obtoženemu A.A. za priznanje pavšalne nagrade (prav tako) delno ugodil ter ji za zagovarjanje obtoženca na narokih za glavno obravnavo v kazenskem postopku III K 44415/2010 za obdobje od 26. 4. 2012 do 20. 11. 2012 priznal nagrado v višini 11.107,00 EUR, povišano za 20 % DDV, kar skupaj znaša 13.328,40 EUR, v preostalem delu pa je predlog tožnice za priznanje pavšalne nagrade zavrnil. V obrazložitvi izpodbijanih sklepov organ navaja, da je tožnica skladno s 37. členom Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) predlagala, da se ji zaradi izjemne težavnosti zadeve določi pavšalna nagrada za narok za vsak dan glavne obravnave (po tarifni številki 4332 in 4334), ne glede na trajanje, v višini 700,00 EUR. Po pregledu spisa III K 44415/2010 je organ za BPP presodil, da je zaradi posebnega obsega in težavnosti primera predlog delno utemeljen, kajti obtožnica je bila vložena zoper 17 obtožencev, naroki so bili razpisani kontinuirano, izvajal se je obsežen dokazni postopek, tako da predmetna zadeva od drugih kazenskih zadev odstopa tako glede kvantitete kot stopnje raziskovanja dejanskega stanja, poleg tega je zelo obsežna, zaradi česar se od postavljenega zagovornika zahteva večja angažiranost in poraba časa, kot to velja za podobne primere. Ker so za postopek pred petčlanskim senatom v Tarifi že predvidene višje nagrade, je po mnenju organa primerna odmera pavšalne nagrade za narok za vsak dan glavne obravnave v višini, ki ustreza 30 % povišanja nagrade, ki bi tožnici pripadala po Tarifi. S tem je tožnici tudi priznano povišanje nagrade za priglašeno postavko v enaki meri, kot je bilo priznano tudi zagovornikom, postavljenim v navedenem kazenskem postopku po uradni dolžnosti. V ostalem je tožnica uveljavljala priznanje nagrade v skladu s Tarifo, organ pa ji je v celoti sledil. Tožnica v tožbi navaja, da je svoj predlog za povečano nagrado v smislu določb 37. člena ZOdvT utemeljila v obeh predlaganih stroškovnikih, da gre za obrambo v zelo zahtevnem kazenskem procesu, v okviru katerega so bili na sodišču v času glavnih obravnav poostreni varnostni ukrepi, katerim so bili podvrženi tudi zagovorniki, torej tudi tožnica, obravnave so bile dolgotrajne in zahtevne, potrebno je bilo študirati poleg domače sodne prakse tujo zakonodajo in odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice, zagovorniki so bili tudi medijsko izpostavljeni. Tožnica se ne strinja z višino priznane pavšalne nagrade za narok za vsak dan glavne obravnave. Meni, da pri odmeri nagrade okoliščine, ki jih je kot relevantne za priznanje pavšalne nagrade navajala, niso bile upoštevane oziroma ne v zadostni meri. Meni, da ji pripada pavšalna nagrada v višini, kot je predlagala. Navaja, da ji je bila priznana povečana nagrada za postopek zagovora v preiskavi še z bistveno večjim odstotkom povišanja, kot ga uveljavlja za nagrado za vsak dan na naroku za glavno obravnavo. Kolikor pa se organ v izpodbijanih sklepih sklicuje na višino nagrade, priznane zagovornikoma po uradni dolžnosti B.B. in C.C., pa tožnica dodaja, da sta navedena odvetnika odločitev o priznanju nagrade izpodbijala s pritožbo. Tožnica sodišču predlaga, naj vpogleda v spisno dokumentacijo v zadevi ter naj pribavi sklepa o nagradi za zagovornika B.B. in C.C. v zadevi III K 44415/2010. Sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa v zavrnilnem delu odpravi ter odloči, da se tožnici prizna pavšalna nagrada v višini 700,00 EUR za narok za vsak dan glavne obravnave oziroma podrejeno, da se ji prizna povišano nagrado v višini 517,00 EUR (120 % povečanje) za narok za vsak dan glavne obravnave – glede na sedanjo proračunsko finančno situacijo. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter se sklicuje na obrazložitev izpodbijanih sklepov, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodatno še navaja, da so neutemeljene navedbe tožnice, da ji višja pavšalna nagrada pripada zaradi izpostavljenosti poostrenim oziroma izjemnim varnostnim ukrepom ter zaradi medijske izpostavljenosti, saj navedene okoliščine ne prispevajo k obsegu ali težavnosti primera in tudi ne k angažiranosti zagovornika, zato ne morejo biti upoštevane kot kriterij za določitev pavšalne nagrade. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnice na trajanje glavnih obravnav, saj že sam ZOdvT v tarifnih številkah 4334 in 4335 predvideva povečanje nagrade v primerih dolgotrajnejših narokov za glavno obravnavo, zato tudi trajanje narokov za glavno obravnavo ne more biti upošteven kriterij pri določitvi pavšalne nagrade. Ko pa se tožnica sklicuje na priznano ji višjo nagrado za postopek zagovora v preiskavi, pa toženka odgovarja, da ne gre za enake oziroma podobne primere, saj je bilo pri odmeri pavšalne nagrade, določene s sklepom z dne 6. 2. 2012, upoštevano tudi dejstvo, da se je v tej fazi postopka tožnica prvič seznanila s primerom ter je bil za pripravo obrambe potreben študij celotnega obsežnega spisa, kar je nedvomno zahtevalo več časa in večjo angažiranost tožnice. V zvezi z navedbami tožnice, da sta zagovornika B.B. in C.C. vložila pritožbi zoper sklepa o odmeri pavšalne nagrade, pa toženka dodaja, da sta bili njuni pritožbi zavrnjeni s sklepom Okrožnega sodišča II Ks 44415/2010 z dne 8. 3. 2013, ki ju toženka prilaga.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna višina tožnici priznane pavšalne nagrade za del kazenskega postopka (za narok za vsak dan glavne obravnave) na prvi stopnji, ki jo je uveljavljala kot zagovornica enega od obtožencev v zadevi III K 44415/2010, na podlagi 37. člena ZOdvT.

Po 37. členu ZOdvT se lahko v kazenskem postopku in postopku o prekrških postavljenemu ali dodeljenemu odvetniku na njegov predlog določi pavšalna nagrada za celotni postopek ali za posamezne dele postopka, ki presega nagrade po Tarifi, če nagrade, določene v 4. ali 5. delu Tarife zaradi posebnega obsega ali težavnosti primera niso ustrezne (razen pri nagradah, določenih glede na vrednost predmeta).

Glede na navedeno sta kriterija, na podlagi katerih se na podlagi 37. člena ZOdvT določi pavšalna nagrada za posamezen del ali za celotni kazenski postopek, obseg zadeve in oziroma ali težavnost primera. Organ za BPP je v izpodbijanih sklepih, s katerima je priznal tožnici pavšalno nagrado za narok za vsak dan glavne obravnave v postopku pred petčlanskim senatom (ob predlogu tožnice, da se nagrada določi v višini 700 EUR) v višini 305,50 EUR, kar je za 30 % več, kot znaša v Tarifi predvidena nagrada (tar. št. 4332, nagrada 235 EUR), obrazložil s sklicevanjem na udeležbo večjega števila obtožencev v zadevi ter okoliščine, da so bili naroki razpisani kontinuirano, da se je izvajal obsežen dokazni postopek in da je primer obsežen, kar vse je terjalo od zagovornika večjo angažiranost in porabo časa, kot to velja za druge primere. S tem je po mnenju sodišča prej navedena zakonska kriterija organ upošteval. Tudi po mnenju sodišča v okviru relevantnih zakonskih kriterijev obsega zadeve in težavnosti primera ni bilo mogoče upoštevati kot relevantnih okoliščin, na katere se je med drugim tudi sklicevala tožnica, in sicer da so se v času narokov na sodišču izvajali poostreni varnostni ukrepi, da je šlo za medijsko izpostavljenost tudi zagovornikov ter da so bili naroki časovno dlje trajajoči. Te okoliščine namreč ne vplivajo na obsežnost zadeve in tudi ne na težavnost (s čemer sodišče razume strokovno zahtevnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, kompleksnost zadeve). Udeležba odvetnika več kakor pet ur na glavni obravnavi pa je po Tarifi že tako posebej nagrajena; v primeru postopka pred petčlanskim senatom je nagrada 120 EUR, če znaša udeležba več kot pet in manj kot osem ur (tar. št. 4334) ter 240 EUR, če znaša udeležba odvetnika več kakor osem ur (tar. št. 4335); nagrado po navedenih tar. št. 4334 in 4335 Tarife pa je tožnica, kot izhaja iz spisa in izpodbijanih sklepov, tudi uveljavljala ter ji je bila priznana.

Po presoji sodišča pa je organ ob upoštevanju prej navedenih zakonskih kriterijev obsega zadeve in težavnosti primera tožnici pavšalno nagrado za narok za vsak dan glavne obravnave tudi po višini določil pravilno. Pri tem je, kot je obrazložil v sklepih, upošteval, da so nagrade za postopek na prvi stopnji pred petčlanskim senatom že v Tarifi določene v višjem znesku, kot to velja za postopek pred tričlanskim senatom (nagrada za narok za vsak dan obravnave pred petčlanskim senatom namreč znaša 235 EUR, pred tričlanskim senatom pa 140 EUR); iz navedenega izhaja, da je menil, da je s tem že ustrezno upoštevana težavnost zadeve; zato je presodil, da zadostuje, da v Tarifi določeno nagrado poviša za 30 %, pri čemer je navedel, da je toliko znašalo tudi povišanje nagrade (po Tarifi) za zagovornike v navedenem kazenskem postopku, postavljene po uradni dolžnosti. Po presoji sodišča so neutemeljene tožbene navedbe, da pavšalna nagrada ni določena pravilno ter da bi tožnici morala biti priznana v predlaganem znesku 700 EUR. Da je organ zakonska kriterija za določitev pavšalne nagrade pravilno uporabil, tako da je upošteval vse uveljavljane okoliščine, ki so v tem okviru lahko bile relevantne, je sodišče že navedlo (točka 7 obrazložitve). Poleg tega pa sodišče sodi - ob tem ko je po njegovi presoji razlogovanje organa v zvezi z določitvijo % povišanja nagrade glede na znesek v Tarifi ter glede na nagrado po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov v isti kazenski zadevi prepričljivo ter je te razloge kot stvarno utemeljene mogoče sprejeti - da so trditve tožnice, da bi pavšalna nagrada morala biti določena v znesku 700 EUR, neprepričljive, saj so argumentirane zgolj splošno in nekonkretizirano ter sodišču ne dajejo podlage za presojo, da bi jih organ moral upoštevati drugače. Kolikor pa se tožnica sklicuje na večji odstotek povišanja, ki ga je organ upošteval pri določitvi njej povečane nagrade za predhodni postopek, sodišče ugotavlja, da je organ njen predlog za upoštevanje navedenega odstotka povišanja pri določitvi pavšalne nagrade za udeležbo na naroku za vsak dan glavne obravnave argumentirano zavrnil že v izpodbijanih sklepih, in navedeno utemeljitev (da v predhodnem postopku po Tarifi ni nastanka nagrade za vsako posamezno dejanje, da v Tarifi določena nagrada ni določena diferencirano glede na težavnost primera) kot logično in prepričljivo sodišče v celoti sprejema. Na drugačno odločitev v zadevi pa ne morejo vplivati niti tožbene navedbe, podane v smeri, da se organ ne bi mogel sklicevati na uporabo enakega % povišanja nagrade iz Tarife za določitev pavšalne nagrade, kot je bil uporabljen pri odmeri pavšalne nagrade zagovornikoma po uradni dolžnosti, ker sta se zagovornika A.A. in B.B. zoper tako določeno pavšalno nagrado pritožila. Iz sklepov Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 44415/2010 z dne 8. 3. 2013, ki ju je odgovoru na tožbo priložila toženka (s tem pa je bila v pripravljalnem postopku v tem sodnem postopku tožnica nato seznanjena, vendar se do navedenega ni opredelila), namreč izhaja, da navedena s pritožbama nista uspela.

Glede na navedeno je tako moralo sodišče, ker sta po njegovi presoji izpodbijana sklepa pravilna in na zakonu utemeljena, tožbo kot neutemeljeno zavrniti na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.