Jedro

Edini pooblaščenec za prevzem gotovine in za podpisovanje nalogov od 7. 5. 2003 dalje je bil tožnik. Slednji davčnemu organu niti v času postopka, niti ob zaslišanju v zvezi z dvigovanjem in porabo teh denarnih sredstev ni predložil na vpogled kakršnihkoli listin, na podlagi katerih bi lahko davčni organ sprejel drugačno odločitev. Takšnih verodostojnih dokazov, da gotovinskih dvigov ni izvrševal, pa tožnik ni predložil niti v obravnavanem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je odločeno, da se tožniku kot zavezancu za leto 2006 odmeri dohodnina v znesku 69.716,32 EUR, ki mora biti plačana v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe, sicer se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. Iz obrazložitve izhaja, da se je dohodnina odmerila v skladu z določbo 102. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-1) na podlagi podatkov o izplačanih dohodkih pri izplačevalcih v letu 2006, kjer je bila ugotovljena davčna osnova 36.995,00 SIT. Ta je bila zmanjšana za 604.330 SIT. Osnova za dohodnino tako znaša 36.390.670 SIT. Tožniku je tako odmerjena dohodnina za leto 2006 in sicer v znesku 16.706.819 SIT. Od te dohodnine je odšteta med letom plačana akontacija v znesku 9.948.750 SIT. Tožnik mora plačati v skladu z določbo četrtega odstavka 117. člena ZDoh-1, razliko v znesku 7.458.069 SIT. V nadaljevanju je navedena zakonska določba oziroma uredba na podlagi katere je bil opravljen preračun v znesku 69.716,32 EUR.

2. S pritožbeno odločbo tožena stranka potrjuje odločitev organa prve stopnje in podrobno navaja dejansko stanje in pravno podlago, na podlagi katere je bila izdana prvostopenjskega odločba. Navaja, da so bili ugotovljeni obdavčljivi prejemki v inšpekcijskem postopku pri pravni osebi, ki pa jih pritožnik v napovedih za odmero dohodnine ni navedel. Niti na zapisnik o izjavi stranke, s katerim mu je prvostopni organ sodelovanje v postopku omogočil, sicer šele po izdani odločbi, niti kasneje v pritožbi, ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi davčni organ štel, da iz računa pravne osebe dvignjena sredstva niso bila porabljena v zasebne namene. Sicer je dejstvo, da organ prve stopnje ne navaja razlogov, odločilnih za presojo, vendar to ne vpliva na pravilnost odločitve. Iz računa pravne osebe izhaja, da je tožnik kot pooblaščena oseba v letu 2006 od meseca januarja do meseca aprila, tedensko dvigoval denarna sredstva, skupaj 36.995.000,00 SIT (154.377,39 EUR). Ni nobenih dokazov, da je sredstva namenil za poslovanje družbe. Po davčnih predpisih se poslovni dogodki priznavajo samo na podlagi verodostojnih listin, ki nedvomno kažejo na poslovni dogodek in vsebujejo ustrezne podatke za knjiženje. Iz izpiska sodnega registra za pravno osebo A. d.o.o. izhaja, da je bil kot zastopnik pravne osebe dne 26. 3. 2003 vpisan B.B., ki je bil iz registra izbrisan dne 7. 9. 2007. Tožnik je bil torej zastopnik s pooblastilom za zastopanje brez omejitev in ga je kot takega davčni organ tudi povabil k sodelovanju pri izvedbi inšpekcijskega pregleda pri pravni osebi, ki se je začel s sklepom z dne 20. 12. 2006. Iz listin izhaja, da se je sodelovanju izmikal. 3. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev pravil postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bilo podjetje A. d.o.o. ustanovljeno 3. 12. 2002. Ustanovil ga je C.C. Sam je ostal pooblaščenec do 24. 2. 2003. Datum prenehanja pooblastila je 25. 10. 2005. S tem dnem se je njegova vloga v smislu zakonitega zastopnika v družbi končala. Izpisek iz registra sicer kaže, da je bil iz njega dokončno izbrisan šele dne 7. 9. 2007, ko je novi lastnik in zastopnik opravil vse postopke spremembe v sodnem registru. Zastopnik in lastnik družbe D.D., nikoli ni priglasil sprememb, kar je bila njegova odgovornost. Šele tretji ustanovitelj E.E., ki je družbo prevzel 13. 2. 2006, je opravil te prepise. Na telefonske klice inšpektorjev, je točno povedal številko notarskega zapisa o prodaji družbe, kdo je novi lastnik, kdo ima dokumentacijo družbe in kdo z njo upravlja, in da je poleg vsega izrazil bojazen, da se ne želi z nobeno izjavo izpostavljati D.D., to je novemu lastniku družbe. Gre za osebo, ki je v bistvu hud kriminalec, kar tudi dokazuje obtožba, št. II K 8815/2010, ki je proti njemu pravnomočno vložena. V komuniciranju z davčnim organom, ne želi neposredno sam nastopati, saj nima v te nobenega zaupanja. Nepravilno je tudi, da se mu je s strani davčnega organa poslala izjava po končanem postopku. Je oseba brez zaposlitve in premoženja. Predlaga, da se obe izpodbijani odločbi odpravita.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporno, ali je bil tožnik v času od 1. 1. 2006 do 30. 11. 2006, za katero obdobje je bil izveden inšpekcijski pregled poslovanja družbe A. d.o.o., zakoniti zastopnik družbe in je kot takšen dvigoval večje vsote gotovine iz transakcijskega računa pri banki F. d.d. Kot je razvidno iz zapisnika Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-1913/06-19-0803-68 z dne 31. 7. 2007, o davčnem inšpekcijskem nadzoru, med drugim tudi drugih dohodkov za leto 2006, ki je bil opravljen pri zavezancu glede davka od dobička pravnih oseb A. d.o.o., je davčni organ iz izpisa gotovinskih dvigov s transakcijskega računa zavezanca za davek B.B. (tožnika), št. 02-232-02537632-04 pri E. d.d. po mesecih v obdobju od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006, izvedenih brez dokazil, da so bila sredstva porabljena za poslovanje družbe ugotovil, da gre za druge dohodke po določbah 98. člena ZDoh-1. Od teh prejemkov je davčni organ tožniku kot davčnemu zavezancu obračunal akontacijo dohodnine v višini 25%. Glede na to, da ni sporna višina dvignjenih sredstev, se sodišče v pravilnost tako ugotovljene višine ni spuščalo. Dvignjena gotovina se v skladu z 8. točko tretjega odstavka 98. člena ZDoh-1, v zvezi s 101. členom ZDoh-1, tudi po presoji sodišča šteje za druge dohodke, ki jih je davčni organ obravnaval kot izplačilo bruto dohodka, ki skupaj z davčnim odtegljajem predstavlja davčno osnovo, od katere dohodnina ni bila plačana.

7. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da tožnik v tistem času ni bil več zakoniti zastopnik družbe A. d.o.o., glede na to, da je njegovo pooblastilo za zastopanje prenehalo z dnem 25. 10. 2005. Iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra do 31. 1. 2008 izhaja, da je bil tožnik kot zastopnik iz sodnega registra izbrisan šele dne 7. 9. 2007, vsi sporni dvigi pa so bili izvršeni v letu 2006. 8. Četudi vpis zakonitega zastopnika (direktorja družbe) z omejeno odgovornostjo v sodni register (7. točka prvega odstavka 4. člena Zakona o sodnem registru), nima konstitutivnega učinka (pooblastil za zastopanje ne pridobi v vpisom), pač pa ima le deklaratoren učinek, je mogoča presoja, da tudi iz spisovno izkazane odločbe Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-1913/06-20-0803-68 z dne 30. 10. 2007 (odmera davka zavezancu za davek, A. d.o.o. Ljubljana), ki je postala pravnomočna dne 11. 2. 2008, izhaja, da je davčnemu organu na podlagi zahtevka, št. 0610-1913/06-4-0803-68 z dne 30. 1. 2007, na podlagi 39. člena ZDavP-2, Banka F. d.d. posredovala podatek, da je zahtevek za odprtje in vodenje poslovnega računa za pravno osebo A. d.o.o. Ljubljana podal tožnik, kot zakoniti zastopnik, po funkciji direktor, dne 7. 5. 2003. Pogodbo o odprtju in vodenju poslovnega računa, št. 02232-02353763204 je prav tako dne 7. 7. 2003 podpisal tožnik. Edini pooblaščenec za prevzem gotovine in za podpisovanje nalogov od 7. 5. 2003 dalje, tudi v spornem letu 2006, je bil torej tožnik. Nadalje iz navedene davčne odločbe izhaja, da odgovorna oseba zavezanca za davek B.B. (tožnik), davčnemu organu niti v času postopka, niti ob zaslišanju v zvezi z dvigovanjem in porabo teh denarnih sredstev, ni predložil na vpogled kakršnihkoli listin, na podlagi katerih bi lahko davčni organ sprejel drugačno odločitev. Takšnih verodostojnih dokazov, da gotovinskih dvigov tožnik ni izvrševal, pa ni predložil niti v obravnavanem sporu, zgolj zatrjevanje, da dvigov ni izvrševal, pa na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati.

9. Glede na dejansko stanje, ugotovljeno v zgoraj navedeni pravnomočni davčni odločbi in vseh uradnih listinah v upravnih spisih in glede na to, da se je tožnik izogibal vabilom inšpekcijskega postopka, kar tudi sam potrjuje v tožbenih ugovorih (ni želel imeti opravka z „kriminalnim“ družbenikom Igorjem Turinom), sodišče ni moglo sprejeti drugačne odločitve kot sta jo že oba davčna organa.

10. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba na zakonu utemeljena.