Jedro

Ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen. Iz izpovedi toženkine matere je razvidno, da je bila na obisku pri toženki in pomagala pri čiščenju. Toženka je tista, ki je organizirala in tudi izvedla dejanje, ki je povzročilo oviro na poti. V postopku pred sodiščem prve stopnje toženka ni zatrjevala, da je mati stvari nalagala na pot brez njenega pristanka, soglasja ali v nasprotju z njeno voljo. Pravno nepomembno je zato, katera od njiju je na pot naložila katero od stvari. Tožnika posestno varstvo uveljavljata zoper toženko in na zahtevek je sodišče vezano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V sporu zaradi motenja posesti je sodišče prve stopnje ugotovitveni del zahtevka zavrglo, ostalemu delu zahtevka pa ugodilo tako, da je toženi stranki: – prepovedalo nadaljnje motenje izvrševanja soposesti poti, ki se nahaja na njeni parceli ID znak 000-11/4-0, z nanašanjem desk, različnega posodja, odpadnega materiala, betonskih plošč, skal in plastičnih cevi na pot, kar onemogoča tožeči stranki dostop na zemljišče z ID znakom 000-11/0; – naložilo obveznost, da se je dolžna vzdržati takih in podobnih dejanj v bodoče. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 622,35 EUR.

2. Pritožuje se tožena stranka. Navaja, da se pritožuje zoper sklep v celoti, z izjemo odločitve o zavrženju ugotovitvenega dela zahtevka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povzema izpoved prič in tožnikov ter ocenjuje, da na osnovi teh izpovedi ni mogoče zaključiti, da je šlo za resno oviro in tudi ne, da je šlo za tako intenzivno motenje, da je sodno varstvo potrebno. Tožbo označuje za nesklepčno, ker je motenje nedoločno zatrjevano – ni povedano, kako naj bi bile deske postavljene; govori se o posodah, ugotovljeno pa je bilo, da naj bi šlo za dve vedri s kamenjem, to pa očitno niso posode oz. posodje. Besede hobuk, plastično vedro in različno posodje označujejo različne stvari. Odpadni material je nedoločen pojem. Plastične cevi niso specificirane in niso resna ovira za vožnjo. To pomeni, da se ugotovljeno ne ujema s tem, kar se trdi v tožbi oz. zahtevku. Tudi zaradi označbe odpadni material je zahtevek nedoločen in nesposoben za obravnavanje. Enako velja tudi zato, ker cevi niso opisane. Dokazni postopek pa ni potrdil, da bi bile nameščene tudi betonske plošče in skale. Sodišče bi moralo ugotoviti, v katerem delu je bil kup moteč, saj se je čez zemljo lahko šlo. Tožba ne pove, kateri od lastnikov je nameraval po poti, zato ni znano, kateri od njiju je legitimiran. Meni, da iz odločitve ni razvidno, za čigavo soposest gre, zato je tožbeni zahtevek prekoračen. Če pri prvem dogodku ni bila motena tožnica, pri drugem pa ne tožnik, odločitev ni ustrezna, ker sodišče ne more mimo tega, kdo je bil moten. Gre za dva različna dogodka, enega ob 8.00 uri in drugega ob 15.00 uri. Ocenjuje, da sta tako tožba kot sklep nerazumljiva. Toženkino dejanje ocenjuje za ne dovolj intenzivno in nemoteče ter zato tožeči stranki odreka pravico do sodnega varstva. Ker se tožeča stranka ni skušala pogovoriti, ampak je takoj klicala policijo, gre za zlorabo pravice do tožbe. Pri prvem dogodku je eden od tožnikov prestavil vedri, tako da je lahko prišel mimo, pri drugem pa je bila klicana policija, čeprav bi bilo tudi v tem primeru možno material malo brcniti z nogo. Že z brco v moteči del kupčka bi se domnevna ovira lahko sprostila, možno pa bi bilo zapeljati tudi v zemljo in kamenčke. Meni, da njeno dejanje ni bilo protipravno, niti namerno storjeno, saj gre za toženkino dvorišče in ne javno pot. Vsak lahko sklepa, da gre za čiščenje terena in upošteva, da gre za enkraten primer. Graja, da ni bil ugotovljen prispevek toženke in prispevek njene matere, ki je pri dejanju aktivno sodelovala. Npr. vedri in deski je dala na pot mati. Izrek se nanaša na toženko, v obrazložitvi pa se ugotavlja tudi materino ravnanje. Izrek in obrazložitev sta zato in zaradi različne označbe nanešenega materiala v nasprotju in zato nerazumljiva. Sodišče se ni opredelilo do trditve, da ne gre za znatnejše oviranje. V izreku vsebovan pojem soposesti poti ne pove ničesar. Če služnosti ni, potem gre za protipravno vožnjo čez toženkino dvorišče. Navaja, da je toženka svojo desetino parc. št. 11/4 k.o. X prenesla v last M. Š., zato tožnika nimata več interesa za vodenje pravde. Ker dejanja ni mogoče ponoviti, je zahtevek nesmiselen. Razen tega je asfalt na poti črna gradnja, zato posestno varstvo z avtomobilom ne more uživati sodnega varstva. Graja odločitev o zavrnitvi zaslišanja priče K., dodatnega toženkinega zaslišanja in ogleda. K. bi lahko povedal, ali je šlo za motnje ali ne, ker je dogodek videl in bil s strani tožnika napaden, ker je stal na tožnikovi poti. Ker zaslišanje ni bilo izvedeno, je toženka neenakopravno obravnavana in ji je bila kršena pravica do obrambe ter pravica do poštenega sojenja. Ogled je bil potreben, ker so fotografije varljive. Dodatno toženkino zaslišanje bi pripomoglo k ugotovitvi, da deske ob prvem dogodku niso nikogar ovirale in da je šlo za nesramen odnos policista v zvezi z dano pritožbo zoper delo policije. Argument, da je dejansko stanje že zadosti razčiščeno, označuje za nezadosten. Odločitev o stroških postopka graja, ker je tudi odločitev o zavrženju ugotovitvenega dela zahtevka treba upoštevati pri ugotavljanju uspeha strank v postopku. Meni, da je njen uspeh 50 %. Utemeljitev stroškovnega dela odločitve označuje za nerazumljivo in nezadostno, ker nista navedena vrednost spornega predmeta in količnik. Pojem potni stroški označuje za nedoločen, ker ni jasno, ali ti stroški predstavljajo kilometrino ali kaj drugega. V pravočasno vloženi dopolnitvi pritožbe se pritožnica sklicuje na procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in dopolnjuje priglašene stroške pritožbenega postopka. Z drugo pravočasno dopolnitvijo pritožbe pritožnica graja, da se sodišče ni opredelilo do dokaznega predloga s poizvedbami pri Občini X in na GURS. S temi poizvedbami bi se ugotovilo: da je zemljišče kulturna dediščina, da je položitev asfalta črna gradnja in asfalt položen brez soglasja toženke, da je bila hiša tožnikov zgrajena 1980, da gradbeno dovoljenje ne predvideva obravnavnega dostopa, da je črna gradnja, da si tožnika s tablo „Privat“ vse prirejata po svoje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Opozarja, da je del pritožbenih razlogov nebistven za odločitev o pritožbi. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodno varstvo posesti se zagotavlja glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pravica do posesti v tem sporu ni pomembna (prvi odstavek 33. čl. Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, da se ni ukvarjalo s številnimi trditvami o pravici do voženj po obravnavni poti in drugimi dejstvi, ki niso v zvezi z obravnavano posestjo in motilnim dejanjem. Ugotovilo je, da sta bila z materialom, ki ga je na pot nanesla toženka, tožnika motena pri vožnji po poti parc. št. 11/4 k.o. X, kar je zadostna podlaga za prepoved bodočih istovrstnih motilnih dejanj.

6. Z izpodbijanim sklepom je toženki prepovedano, da na pot nanaša deske, različno posodje, odpaden material, betonske plošče, skale in plastične cevi. Odločitev je sprejeta na osnovi ugotovitve, da je tovrsten material toženka na pot dne 30.8.2013 namestila na ta način, da sta bila tožnika motena pri vožnji po tej poti. Pritožnica ne zanika, da bi bil 30.8.2013 tovrsten material nameščen na pot, meni le, da material ni zadosti specificiran (npr. beseda posodje ne označuje plastičnih veder, ki sta bili nameščeni; odpaden material ni specificiran; plastične cevi niso opisane; prst, ki je bila tudi naložena, se ne omenja; deske se ne omenjajo). Varstvo je tožnikoma nudeno v obsegu, kot sta ga uveljavljata, zato pritožnici, ki bi želela, da bi bilo med materialom, ki ga ne sme nanašati na pot, navedenih več stvari, ni mogoče slediti. Z naštevanjem posameznih stvari in pojmom odpadni material so premičnine, katerih nanašanje na pot je toženki prepovedano, zadosti specificirane in določene. Material je specificiran tako natančno, da je v primeru bodočih motilnih dejanj jasno, kaj je toženki prepovedano in posledično sklep izvršljiv. Pritožbeno sodišče nima pomislekov, da se med materialom, ki ga toženka v bodoče ne sme nanašati na pot, navajajo tudi betonske plošče in kamenje, kajti dokazni postopek je pokazal, da so bili nameščeni gradbeni odpadki, med katere sodijo tudi betonski deli. Da je šlo za odpadel gradbeni material, je izpovedala priča V. V., ki je toženki pomagala pri čiščenju in skupaj s toženko material nalagala na pot. Kamenje je bilo v plastičnem vedru.

7. Sodišče je posestno varstvo utemeljeno nudilo obema tožnikoma, saj je ugotovljeno, da sta bila 30.8.2013 oba ovirana pri vožnji po sporni poti. Kdo od njiju je lastnik nepremičnine, do katere vodi pot, je povsem nepomembno. Kdo od tožnikov je bil oviran pri prvem od dogodkov (v jutranjih urah) in kdo pri drugem (v zgodnjih popoldanskih urah), ni pomembno. Ugotovljeno je, da se oba vozita po sporni poti, oba sta se po tej poti želela voziti dne 3.8.2013, pa sta bila pri tem ovirana. Oba sta uveljavljala posestno varstvo in obema jo je sodišče nudilo. V čem in na kakšen način naj bi bil tožbeni zahtevek prekoračen, iz pritožbe ni mogoče razbrati. Pritožbeni očitek, da je zahtevek prekoračen, ni razumljiv.

8. Tudi z ugovorom pasivne legitimacije toženka drugačne odločitve ne more doseči. Iz izpovedi toženkine matere je razvidno, da je bila na obisku pri toženki in pomagala pri čiščenju. Toženka je tista, ki je organizirala in tudi izvedla dejanje, ki je povzročilo oviro na poti. V postopku pred sodiščem prve stopnje toženka ni zatrjevala, da je mati stvari nalagala na pot brez njenega pristanka, soglasja ali v nasprotju z njeno voljo. Pravno nepomembno je zato, katera od njiju je na pot naložila katero od stvari. Tožnika posestno varstvo uveljavljata zoper toženko in na zahtevek je sodišče vezano.

9. Ni mogoče soglašati s pritožničino oceno, da ugotovljeno ravnanje ne predstavlja motenja. Dokazni postopek je pokazal, da sta do motilnih dejanj tožnika po poti vozila neovirano. Z naloženim materialom je bila pot zožena tako, da na enak način, kot pred motilnim dejanjem, tožnika ne bi mogla peljati. Ali bi se z izogibanjem oviri in umikanjem izven poti, z vožnjo po travi oz. nizkem rastlinju ob robu poti eventuelno lahko izognila oviri na cesti, ni odločilno. Prav vsi dokazi – tudi toženkina izpovedba ter izpovedba priče V. V. – potrjujejo, da so naložene stvari tožnikoma preprečevale vožnjo na način, kot sta jo izvajala pred motilnim dejanjem. Pritožničino razmišljanje, da nalaganje stvari, ki jih je mogoče enostavno odstraniti (dva naložena hobuka, lahke cevi), ali preko njih zapeljati (manjši kup prsti) ne predstavlja motilnega dejanja, ni sprejemljivo. Tožnika sta izkazala posest voženj brez ustavljanja in prelaganja ter brcanja stvari, brez obvozov izven vozišča, brez prošenj za preložitev stvari ….. Taka vožnja jima je bila zaradi toženkinega ravnanja preprečena. Nesprejemljivo je zato pritožbeno stališče, da ne gre za resno motenje, da dejanje ni motilno dejanje in da tožnikoma posestnega varstva ni mogoče nuditi.

10. Pritožničino navedbo, da njeno ravnanje ni bilo namensko, je razumeti, da ni bilo samovoljno. Ni ji mogoče pritrditi, kajti s premičninami je zasedla del poti, ki tožnikoma služi za vožnjo, kar zadošča za opredelitev njenega ravnanja za samovoljno ravnanje. Nalaganja stvari na pot ni v naprej napovedala, niti ni kako drugače pri tožnikih skušala doseči, da začasno oviro na poti sprejmeta. Dejstvo, da gre za enkraten primer, ni odločilno. Povsem nepomembno pa je tudi dejstvo, kje toženka živi in kakšne stvarne pravice na poti ima oz. jih je imela. Toženka dejanje lahko ponovi, ne glede na to, ali je lastnica poti ali ne in ne glede na to, kje živi.

11. Dokaz z zaslišanjem priče Z. K. je utemeljeno zavrnjen, saj pritožnica ne zatrjuje, da bi priča lahko izpovedala več kot prikazujejo fotografije in več ali drugače, kot je izpovedala sama in kot je izpovedala priča V. V.. Po tem, ko se K. iz zdravstvenih razlogov dvakrat ni odzval na vabilo in je bilo predlagano njegovo zaslišanje na domu, je toženka pri zaslišanju vztrajala z navedbo, da bi priča izpovedala enako, kot je zapisala v zadnjem odstavku svoje pisne izjave. Tudi če bi priča izpovedala, kar v izjavi navaja – da sta tožnika zjutraj neovirano odšla na delo, da je policija nemoteno vozila po poti, da je bil odpadni material ob robu poti, da se sporna pot ne uporablja za vožnjo tožnikov z avtomobilom – odločitev ne bi bila nič drugačna. Izjava o neovirani vožnji je v direktnem nasprotju z vsemi ostalimi dokazi in celo s toženkinimi trditvami. Ker toženka ne zanika verodostojnosti fotografij, ki sta jih posnela policista in se sama sklicuje na stanje, kakor ga prikazujejo fotografije, drugačna izpoved priče ne bi privedla do drugačne odločitve. Pričina ocena, ali bi se mimo kupa dalo peljati ali ne, pa ni relevantna. Toženka sama je izpovedala, da je bilo po prihodu policistov odstranjeno toliko materiala, da so policisti lahko peljali mimo.

12. Ker je s pomočjo fotografij prikazano stanje poti in okolice in ker so nameščene stvari odstranjene, tudi z ogledom dejansko stanje ne bi bilo razjasnjeno. Zakaj naj bi bile fotografije varljive, pritožba ne pojasni. Toženkino dodatno zaslišanje o tem, da naj bi v jutranjem dogodku nameščene stvari tožnikov ne motile, ni bilo potrebno. Toženka sama je izpovedala, da je mama sklepala, da tožnika mogoče zaradi veder nista mogla mimo. V pritožbi priznava, da je na pot postavljeni vedri nekdo moral prestaviti. Odložitev veder na pot je potrdila tudi V. V.. Ker je dokazni postopek pokazal, da sta na poti postavljeni vedri vožnjo ovirali, dodatno razčiščevanje, ali so vožnjo poleg veder ovirale tudi deske, ni potrebno. S poizvedbami pri GURS in na Občini X. naj bi se ugotavljala dejstva, ki so za odločitev povsem nepomembna.

13. Pritožbeno sodišče soglaša, da z zavrženjem ugotovitvenega dela zahtevka posebni stroški niso nastali. Tudi dejstva, katerih ugotovitev je tožeča stranka zahtevala z ugotovitvenim delom zahtevka, je bilo treba ugotoviti; ni pa potrebno, da je ugotovitev o obstoju teh dejanskih okoliščin vsebovana v izreku sklepa. Dokazni postopek se je izvajal izključno zaradi odločitve o zahtevku, kateremu je bilo ugodeno. V obrazložitvi stroškovnega dela odločitve je odvetnikova nagrada specificirana, njena višina pa je preverljiva s pregledom materialnega predpisa, ki je podlaga za priznanje nagrade in na katerega se sodišče tudi sklicuje. Potni stroški pooblaščenca predstavljajo stroške kilometrine trikrat na relaciji Šk. Loka-Jesenice-Škofja Loka.

14. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).