Jedro

Revizijskim navedbam glede kršitve razpravnega načela ni mogoče pritrditi. Trditvena (in dokazna) ponudba tožencev je bila glede vrnitve posojila, kot pravilno navaja pritožbeno sodišče, zadostna – zatrjevala sta (kar sta tudi dokazno podprla), da sta posojilo vrnila pravočasno, v celoti in upravičeni osebi – tožnikovemu pooblaščencu A. Dokazni predlogi tožencev so bili tako ustrezno trditveno podprti, zato revizijska zatrjevanja o informativnih dokazih oziroma njihovi nesubstancirani opredelitvi niso utemeljena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo 168.439,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja kršitev 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Toženca bi morala zatrjevati in dokazovati, da sta posojilo vrnila tožniku oziroma da sta veljavno izpolnila tretjemu. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je zahtevek zavrnjen, ker tožnik ni uspel prepričati sodišča, da mu toženca še vedno dolgujeta posojeni denarni znesek. Tak zaključek sodišča je posledica zmotne uporabe materialnega prava - določbe 569. člena Obligacijskega zakonika, ki nalaga dokazno breme dolžniku. Sodišče je zmotno štelo, da je materialno dokazno breme glede vrnitve posojenega denarja na tožniku. Toženca sta pavšalno zatrjevala, da sta svojo obveznost iz naslova posojilnih pogodb izpolnila tako, da sta posojilo vrnila A. A.; nista pa trdila v kakšnih okoliščinah, kdaj, kje in kako mu je bil denar izročen, niti v kakšni višini so bili vrnjeni posamezni denarni zneski. Prav tako nista zatrjevala temelja izpolnitve tretjemu. Toženca dokaznih predlogov nista substancirala. Sodišče prve stopnje je kljub navedenemu izvedlo informativne dokaze, ki sta jih predlagala. Kršitve razpravnega načela sodišče druge stopnje ni odpravilo. Nižji sodišči sta tožniku odvzeli pravico, da se izjavi glede dejanskih okoliščin vračila vtoževanega denarnega zneska. Odvzeta mu je bila tudi pravica navajati dejstva in dokaze v zvezi z dejstvi, ki so se ugotovila tekom dokaznega postopka in niso bila pravočasno zatrjevana. Sodišče druge stopnje se do večine pritožbenih navedb ni opredelilo, zato sta podani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je prezrlo temeljni pritožbeni očitek o kršitvi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Izpodbijana sodba nima razlogov glede pritožbene graje zaključka sodišča o pooblastilu za izterjavo dolga. Navaja, da je pritožba izpostavila, da je sodišče prve stopnje gradilo svoje dokazno oceno na dejstvih, ki jih je izpovedala priča A. A., čeprav navedena dejstva niso bila zatrjevana, da niso podane okoliščine, ki bi dopuščale izpolnitev posojilne obveznosti tretjemu in glede temelja tožnikove pooblastitve A. glede izterjave spornega zneska dolga. Glede izjav C. C. z dne 24. 6. 2009 in 15. 6. 2010 opozarja, da ju sodišču nista predložili stranki in da ne zadostita zahtevam 236.a člena ZPP. Ker tožnik ni imel možnosti, da bi se o njiju izjavil, je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je pritožba opozorila na dopis odvetnika B. B. z dne 30. 8. 2005. Sodišče je v celoti prezrlo navedbe tožnika in navedeni dopis ter dejstvo, da je tožnik večkrat opominjal toženca, da morata izpolniti samo njemu. Listina o pripoznavi dolga nima dokazne vrednosti, saj je bila sodišču predložena prepozno. Pritožba je tudi grajala, da je sodišče prve stopnje izpovedbo odvetnika B. B. štelo v škodo tožniku. Sodišče prve stopnje omenjene priče ni poučilo v skladu z določbo 231. člena ZPP. To dolžnost je opravila tožnikova odvetnica, zato sodišče ne bi smelo izvajati nadaljnjih dokaznih zaključkov, ne v korist in ne v škodo stranke, ki je predlagala njeno zaslišanje. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje glede dokazne ocene navedene priče so sami s seboj v nasprotju, nepravilen pa je tudi zaključek sodišča druge stopnje, da tožnik kršitve določila 231. člena ZPP ni uveljavljal na glavni obravnavi. Iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 8. 12. 2011 izrecno izhaja, da je pooblaščenka tožnika sodišče opozorila na dolžnost, ki izhaja iz določila 231. člena ZPP. Dejstvo, da je odvetnica opozorila sodišče na procesno pravilo, ki ga je prezrlo, je mogoče šteti kot pravočasno grajo kršitev pravil postopka v smislu 286.b člena ZPP. Sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti glede trditev, da A. ni imel pooblastila za sprejem izpolnitve oziroma da je kljub odsotnosti izrecnega pooblastila sprejel od tožencev denar, a ga tožniku ni izročil. 4. Revizija je bila vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ki je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče ne more presojati pravilnosti dokazne ocene nižjih sodišč, tako pa tudi ne, ali je dejansko stanje ugotovljeno pravilno in v celoti, saj so za revizijsko sodišče dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe obvezna podlaga za odločanje. Tožnik v reviziji sicer zatrjuje obstoj revizijsko dovoljenih razlogov, zlasti skuša prikazati, da izpodbijana sodba nima (zadostne) obrazložitve in ni odgovorila na vse njegove pritožbene navedbe, vendar želi v resnici doseči spremembo dokazne ocene sodišč druge in prve stopnje in ugotovljenih dejstev glede vrnitve posojenega denarnega zneska in tožnikove pooblastitve A. A., njene vsebine ter obsega. Tudi tako, prikrito izpodbijanje dejanskega stanja v revizijskem postopku ni dovoljeno in zato Vrhovno sodišče na tovrstne navedbe vsebinsko ne bo odgovorilo. Zgolj zaradi popolnega odgovora na tovrstne revizijske navedbe Vrhovno sodišče dodaja, da sicer sodbi nižjih sodišč nista obremenjeni s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je, da je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje dokaj skopa, vendar pa kljub temu zadosti standardu zadostne obrazloženosti. Poudariti namreč velja, da kadar drugostopenjsko sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov sodišča prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo. To je iz izpodbijane sodbe razvidno. Tudi sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, zato je njen preizkus mogoč. Višje sodišče je odgovorilo na vse bistvene pritožbene očitke, zato revizijsko zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tudi na več mestih v reviziji izražena protispisnost je namenjena izpodbijanju dokazne ocene sodišč, ne pa uveljavljanju nasprotja med v razlogih sodb povzeto vsebino listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi listinami, zapisniki ali prepisi.

7. Revizijskim navedbam glede kršitve razpravnega načela ni mogoče pritrditi. Trditvena (in dokazna) ponudba tožencev je bila glede vrnitve posojila, kot pravilno navaja pritožbeno sodišče,(1) zadostna – zatrjevala sta (kar sta tudi dokazno podprla), da sta posojilo vrnila pravočasno, v celoti in upravičeni osebi – tožnikovemu pooblaščencu A. Dokazni predlogi tožencev so bili tako ustrezno trditveno podprti, zato revizijska zatrjevanja o informativnih dokazih oziroma njihovi nesubstancirani opredelitvi niso utemeljena. Stališče revizije o prevalitvi dokaznega bremena glede vrnitve posojila nima podlage v sodbah nižjih sodišč. Izjavo (priče) C. C. z dne 24. 6. 2009 sta sodišču predložila toženca (glej list. št. 143), izjava z dne 15. 6. 2010 pa predstavlja pričino obvestilo sodišču o razlogih za njen izostanek z naroka. Z obema se je tožnik seznanil. Navedeni izjavi res nista bili podani v obliki, ki se v skladu z 236.a členom ZPP zahteva za pisno izjavo priče, vendar pa to ne pomeni, da zato nimata nikakršne dokazne vrednosti. Sodišče je C. C. zaslišalo in dokazno oceno gradilo na njegovi izpovedbi, omenjeni izjavi pa ovrednotilo kot listinska dokaza. Revident zatrjuje, da je bila listina o pripoznavi dolga in novaciji sodišču predložena prepozno, po prvem naroku, vendar pa razloga, s katerim je bila nekrivda s strani tožencev utemeljena, ne napada. Prav ima pritožbeno sodišče, da tožnik kršitve 231. člena ZPP ni pravočasno grajal (286.b člen ZPP). Na naroku po zaslišanju priče L. namreč ni bilo s strani tožnika (konkretizirano) zatrjevano, da je sodišče opustilo opozoriti omenjeno pričo na pravno dobroto iz 231. člena ZPP.

8. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Podrobneje o razlogih glej tč. 5 sodbe sodišča druge stopnje.