Jedro

Tožnica je v predlogu za oprostitev plačila sodne takse le pavšalno navajala, da ni zmožna plačila sodne takse in ni podala nobenih konkretnih trditev, zakaj bi s plačilom sodne takse bilo ogroženo njeno preživljanje in na kakšen način. Trditveno in dokazno breme glede obstoja predpostavk za odločitev o oprostitvi obveznosti plačila sodne takse je namreč na predlagatelju. Sodišče skladno s petim odstavkom 12.a člena ZST-1 po uradni dolžnosti pridobi zgolj podatke iz obstoječih zbirk podatkov, na podlagi katerih, skladno z 12.a členom ZST-1, nato opravi presojo o strankinem predlogu. Ničesar drugega ne upošteva po uradni dolžnosti-

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (drugi odstavek I. točke izreka in II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje tožničinemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks delno ugodilo in jo delno oprostilo plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.558,00 EUR. V preostalem delu v znesku 779,00 EUR ji je dovolilo obročno plačilo sodne takse v petih zaporednih mesečnih obrokih po 155,80 EUR tako, da prvi obrok zapade v plačilo 15 dni po pravnomočnosti sklepa, nadaljnji štirje obroki pa na isti dan naslednjega meseca (I. točka izreka). V kolikor tožnica zamudi s plačilom posameznega obroka, jo je opozorilo, da z dne, zamude zapadejo v plačilo še neplačani obroki (II. točka izreka).

2.Zoper ta sklep se tožnica po pooblaščenki pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1). V pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo njeno premoženjsko stanje, saj je prihranke v višini 3.944,22 EUR obravnavalo kot zadostna sredstva za plačilo takse, ne da bi upoštevalo, da so ti namenjeni njenemu preživljanju. Opozarja, da nima drugih dohodkov razen pokojnine in invalidnine, od februarja 2024 pa živi v najemniškem stanovanju, njeni mesečni stroški tako presegajo prihodke. Ti prihranki izhajajo iz prodaje skupne nepremičnine in se sproti porabljajo za osnovne življenjske potrebe, zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da lahko iz njih poravna sodno takso. Slednje je tudi nepravilno uporabilo materialni zakon, saj ni upoštevalo 13. in 22. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP). Prav tako ni upoštevalo 11. člena ZST-1, ki omogoča oprostitev, če bi plačilo takse ogrozilo osnovno preživetje tožnice. Uveljavlja še bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni navedlo vseh odločilnih dejstev, ker ni upoštevalo, da tožnica svoje prihranke sproti porablja za svoje mesečno preživljanje. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se jo oprosti plačila sodne takse v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1. Pritožbo je reševalo skladnjo z njeno vsebino kot pritožbo zoper drugi odstavek I. točke izreka in zoper II. točko izreka, saj tožnica po izpodbijanju prvega odstavka I. točke izreka nima pravnega interesa.

5.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o postopkovni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366.členom ZPP v povezavi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1. Sklep ima jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo izreku. Graja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnica svoje prihranke porablja za mesečno preživljanje, kar bi lahko razbralo iz bančnih izpiskov, že sama po sebi ne more utemeljiti očitka, da se odločitve sodišča prve stopnje ne da preizkusiti.

6.Navajanja pritožnice, da svoje prihranke porablja za preživljanje in da živi v najemniškem stanovanju in da ti prihranki prestavljalo del kupnine od prodaje hiše,

so novote, ki jih pritožba ne opraviči, zato jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7.Pritožbeno ni sporno, da mesečni dohodek tožnice znaša 762,10 EUR in tako ne presega dvokratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Prav tako pa ni izpodbijano, da je imela tožnica na dan 30. 8. 2024 prihranke v znesku 3.944,22 EUR, kar presega cenzus za prihranke po 18. členu Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS). Sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnica razpolaga z denarnimi sredstvi, s katerimi lahko poravna sodno takso, vendar ne v celotnem znesku 2.337,00 EUR, ker prejema nizko pokojnino in nima drugega premoženja (kar bi pomenilo občutno zmanjšanje sredstev, s katerimi se preživlja) - temveč jo lahko poravna v znesku 779,00 EUR. Pri tem sodišče druge stopnje sledi oceni sodišča prve stopnje, da lahko tožnica sodno takso poravna v petih mesečnih obrokih v znesku 155,80 EUR, ne da bi bilo ogroženo njeno preživljanje. Tožnica je v predlogu za oprostitev plačila sodne takse le pavšalno navajala, da ni zmožna plačila sodne takse in ni podala nobenih konkretnih trditev, zakaj bi s plačilom sodne takse bilo ogroženo njeno preživljanje in na kakšen način (7. in 212. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Trditveno in dokazno breme glede obstoja predpostavk za odločitev o oprostitvi obveznosti plačila sodne takse je namreč na predlagatelju. Sodišče skladno s petim odstavkom 12.a člena ZST-1 po uradni dolžnosti pridobi zgolj podatke iz obstoječih zbirk podatkov, na podlagi katerih, skladno z 12.a členom ZST-1, nato opravi presojo o strankinem predlogu. Ničesar drugega ne upošteva po uradni dolžnosti, kot zmotno navaja pritožba. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi zgoraj povzetih dejstev pravilno uporabilo 11. člen ZST-1, ko je tožnico torej delno oprostilo plačila sodne takse, v preostanku pa ji dovolilo njeno obročno plačilo. Kršitvi 13. in 22. člena ZBPP iz teh razlogov tako nista podani.

8.Pritožbene navedbe po obrazloženem niso utemeljene. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1, je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem drugem odstavku I. točke izreka in v II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

9.Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

-------------------------------

1In s tem v pritožbi prvič priloženi dokazi: predlog v zadevi III N 324/2024, najemna pogodba z dne 6. 2. 2024, fotokopija obratovalnih stroškov in nadaljnji bančni izpiski.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 12a, 14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.