Jedro

Strinjanje državne tožilke s predlogom, da obsojenec preostalo enotno kazen prestane na odprtem oddelku v R., ni odločilnega pomena, saj v nepravi obnovi postopka, kot je že bilo obrazloženo, zavoda za prestajanje kazni zapora v izreku sodbe sodišče ne more določiti, ker za to ni pristojno.

Izrek

I. Pritožbi obsojenega M.S. in njegove zagovornice se kot neutemeljeni zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I Ks 43731/2013 z dne 7. 9. 2017 predlogoma Okrožnega državnega tožilstva in zagovornice obsojenega M.S. za izrek enotne kazni ugodilo in spremenilo pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 43731/2013 z dne 7. 12. 2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 43731/2013 z dne 29. 12. 2016, Okrožnega sodišča v Mariboru I K 22750/2014 z dne 3. 11. 2015 in Okrožnega sodišča v Krškem II K 35677/2014 z dne 31. 3. 2016 v odločbah o enotnih kaznih, izrečenih s temi sodbami, tako, da je obsojenemu M.S. po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), prvem odstavku 55. člena KZ-1 ter 1. točki prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izreklo enotno kazen pet let in devet mesecev zapora. Po 55. in 56. členu KZ-1 je v tako izrečeno enotno kazen vštelo čas, ki ga je obsojenec prestal v priporu in na prestajanju zapornih kazni, ki je bil vštet že v posamične enotne kazni, kot je razvidno iz izreka prvostopenjske sodbe.

2. Zoper sodbo sta se pritožila obsojenec, ki je svojo pritožbo tudi dopolnil, in njegova zagovornica. Obsojenec v svoji pritožbi in njeni dopolnitvi pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo popravi oziroma dopolni tako, da določi, da preostanek izrečene enotne kazni prestane na odprtem oddelku Zavoda za prestajanje kazni zapora M. v R. ali vsaj v zaporu v M.. Zagovornica obsojenca pa v pritožbi uvodoma navaja, da pritožbo vlaga zaradi pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kazenske sankcije in pritožbenemu sodišču predlaga, da obsojencu "izreče pogojni izpust", podrejeno pa, da kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist, oziroma podrejeno, da določi prestajanje kazni v Odprtem oddelku R. ali da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3. Pregled zadeve je pokazal, da pritožbi nista utemeljeni.

4. Sodišče prve stopnje je na podlagi v prvostopenjski sodbi navedenih zakonskih določil pravilno spremenilo pravnomočne sodbe, s katerimi so bile obsojencu izrečene enotne kazni, pri čemer je tudi pravilno upoštevalo okoliščine, ki so jih sodišča upoštevala ob izrekih kazni v posameznih sodbah in izreklo ustrezno enotno kazen pet let in devet mesecev zapora. Takšno odločitev sodišče v tako imenovani nepravi obnovi postopka sprejme na predlog stranke, v obravnavanem primeru sta predloga podali tako državna tožilka kot zagovornica obsojenca, in v prvostopenjski sodbi je pravilno obrazloženo tudi, da navedba obsojenca v odgovoru na predlog okrožne državne tožilke za izrek enotne kazni, da se z izrekom enotne kazni ne strinja, ni odločilnega pomena. Sodišče je enotno zaporno kazen moralo izreči, ker predloga ni podal le obsojenec, temveč tudi nasprotna stranka, pravilno pa je tudi pojasnilo v sodbi, da je izrek enotne kazni obsojencu v korist, ker je enotna kazen vselej nižja od seštevka posameznih kazni, ki so v njej zajete.

5. Navedbe v pritožbah ne morejo spremeniti dejstva, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje pravilno odločilo. Predlog obsojenca pritožbenemu sodišču, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da izreče, da preostalo izrečeno enotno zaporno kazen prestane na Odprtem oddelku R. ali v zaporu v M., ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v sodbi namreč pravilno pojasnilo, da za odločanje o tem, na kakšen način, torej v katerem zavodu za prestajanje kazni zapora, se bo naprej izvrševala kazen, zunajobravnavni senat ni pristojen, ker je predmet tega postopka le izrek enotne kazni in senat v način izvrševanja kazni ne more posegati. Isto velja za pritožbeno sodišče, pri čemer navedenega dejstva ne more spremeniti niti v obsojenčevi pritožbi naveden primer M.K., kjer bi naj sodišče prve stopnje ob izreku enotne kazni v nepravi obnovi postopka določilo, v katerem zavodu bo prestajal kazen. O tem, v katerem zavodu bo obsojenec prestajal zaporno kazen, lahko sodišče na podlagi enajstega odstavka 86. člena KZ-1 odloči s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali o tem odloči na predlog obsojenca s posebnim sklepom, navedeno pa lahko stori, kadar izreče sodbo po opravljeni glavni obravnavi, oziroma ko odloča s sklepom o predlogu obsojenca, ki ga ta poda v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe oziroma od dneva, ko je bil s sodbo seznanjen, kar pomeni, da vrste zavoda, v kateri bo prestajal zaporno kazen, ne more določiti v nepravi obnovi postopka, ko spreminja posamezne pravnomočne sodbe v odločbah o kazenski sankciji.

6. Za prestajanje kazni zapora na odprtem oddelku v R. ali v zaporu v M. se obsojenec in njegova zagovornica zavzemata zaradi obsojenčevega nadaljevanja študija. Obsojenec dopolnitvi pritožbe prilaga listine, ki potrjujejo, da uspešno študira na Teološki fakulteti Univerze v L., Oddelku v M., kjer obiskuje predavanja, to pa mu bo onemogočeno, kot navaja, če bo moral preostalo enotno kazen, ker bo višja od 18 mesecev, prestajati v zaporu na D.. V pritožbi še navaja, da je s tem, da preostalo zaporno kazen prestane na odprtem oddelku v R., soglašala tudi državna tožilka; da se ne strinja, da na sejo zunajobravnavnega senata ni bil povabljen, da bi svojo situacijo obrazložil; da možnost nadaljevanja študija pri odločitvi ni bila upoštevana in da sodišče predloga njegove zagovornice za združitev kazni, kjer so bile te okoliščine navedene, ni predočilo državnemu tožilstvu, temveč je to popolnoma prezrlo.

7. Tudi te pritožbene navedbe ne morejo omajati pravilnosti prvostopenjske sodbe. Strinjanje državne tožilke s predlogom, da obsojenec preostalo enotno kazen prestane na odprtem oddelku v R., ni odločilnega pomena, saj v nepravi obnovi postopka, kot je že bilo obrazloženo, zavoda za prestajanje kazni zapora v izreku sodbe sodišče ne more določiti, ker za to ni pristojno. Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne more spremeniti niti okoliščina, da se je obsojenec v drugi zadevi, ki ni predmet tega postopka, dogovoril z državno tožilko za to, kje bo prestajal zaporno kazen, saj je šlo za postopek, kjer je sodišče odločalo tudi o krivdi obsojenca in je zato lahko določilo zavod, kjer bo kazen prestajal. Zato tudi dejstvo, da sodišče prve stopnje predloga obsojenčeve zagovornice za združitev kazni po pravnomočnih sodbah, potem ko je enak predlog podalo že državno tožilstvo, ni posredovalo slednjemu, na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivalo, saj tudi če bi nasprotna stranka predlogu obsojenčeve zagovornice pritrdila in se z njim strinjala, sodišče prve stopnje v nepravi obnovi postopka zavoda ni moglo določiti, ker za to ni pristojno.

8. Pritožba obsojenčeve zagovornice, potem ko uvodoma navaja več pritožbenih razlogov, navaja iste okoliščine in razloge kot obdolženčeva pritožba. Njene navedbe, da je obsojenca doslej prestana zaporna kazen spremenila, da uspešno študira in da je zato s stališča specialne prevencije nepotrebno, da prestane še preostalo izrečeno enotno zaporno kazen, pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne morejo spremeniti. Sodišče, ko v nepravi obnovi postopka odloča o združitvi kazni po pravnomočnih sodbah, upošteva le tiste okoliščine, ki so jih sodišča upoštevala ob izreku posameznih kazni, nato pa izreče enotno zaporno kazen, ki ne sme doseči seštevka kazni, temveč mora biti ustrezno nižja. To je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi storilo, pri tem odločanju pa ne more upoštevati novih okoliščin, torej tistih, ki so nastale po tem, ko so bile sodbe pravnomočne, prav tako ne more odločiti, da se obsojenca pogojno odpusti s prestajanja zaporne kazni, kot tudi ne more določiti vrsto zavoda, kjer naj kazen prestane in ne more odločiti, da bo kazen prestal tako, da bo opravil delo v splošno korist, za kar se v pritožbi zavzema zagovornica.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbi tudi v ostalem ne navajata ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbah obsojenca in njegove zagovornice odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen in prvi odstavek 507. člena ZKP).

10. Pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka zaradi neuspešne pritožbe, ker je na prestajanju zaporne kazni in nima dohodkov (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 98. člena in prvi odstavek 507. člena ZKP).