Jedro

Na treh stopnjah sojenja bile obravnavane okoliščine, povezane s širino gradbenega odra kot možnim vzrokom za tožnikov padec, po drugi strani pa zanesljivo obvelja ugotovitev, da je tožena stranka omenjeno procesno gradivo, vsebovano v sodbah na vseh stopnjah sojenja, akceptirala in se v zvezi z njim spustila v obravnavanje. Ob takšnem stanju stvari je mogoče ravnanje tožeče stranke, ki med postopkom ni določno in jasno opredelila širine gradbenega odra kot možnega vzroka za nastanek škode, relativizirati, to pa pomeni, da je sodišče druge stopnje ravnalo napak, ko je s sklicevanjem na razpravno načelo in na domnevno dejstvo, da tožeča stranka širine gradbenega odra v okviru možnih vzrokov za tožnikov padec ni zatrjevala, tožbeni zahtevek zavrnilo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba, kolikor se njen izrek nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka in na odločitev o pravdnih stroških, razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v ponovno sojenje.

V ostalem, kolikor je izpodbijana odločitev s sklepom zavrgla tožbo glede plačila zneska 32.712,93 EUR (prej 7.839.382 SIT), se revizija zavrne.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Tožnik se je kot zidar, zaposlen pri toženi stranki, dne 6.7.1994 ponesrečil, ko je padel z nizkega zidarskega odra. Sodišče prve stopnje je odločalo o odškodnini za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter tožniku prisodilo znesek 11.640.000 SIT (sedaj 48.572,85 EUR) s pripadajočimi obrestmi in pravdnimi stroški. Tožbeni zahtevek v presežku v znesku 9.400.000 SIT (sedaj 39.225,50 EUR) z obrestmi je zavrnilo. Zavrglo pa je tožbo v delu, v katerem tožeča stranka terja od tožene stranke plačilo glavnice v višini 7.839.382 SIT (sedaj 32.713,16 EUR) z obrestmi, sklicujoč se na določbe 137. in 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL).

Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank. Pritožbi tožene stranke je ugodilo in sodbo v njenem obsodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti. Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v njenem zavrnilnem delu potrdilo. Zavrnilo pa je tudi pritožbo proti odločitvi o zavrženju tožbe. Zato je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške.

Tožeča stranka vlaga revizijo, uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje. Graja odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zaradi domnevne kršitve razpravnega načela (7. člen ZPP), saj je prav takšna odločitev, ki predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, povzročila nepravilno sodno odločitev. Opozarja, da je postopek tekel v času veljavnosti ZPP/77, katerega določbe glede navajanja dejstev med pravdo niso bile tako stroge, kakor jih vsebuje ZPP/99. Ne glede na to pa revizija navaja nekatere fragmente iz pravde, ki jih je mogoče najti v spisu in ki dokazujejo, da je že pred uveljavitvijo ZPP/99 bilo govora o tem, da je podana vzročna zveza med tožnikovim padcem z gradbenega odra in širino tega odra. To posebej velja za vsebino revizijske odločbe z opr. št. II Ips 202/2002, ko je glede ugotavljanja krivdne odgovornosti tožene stranke bilo nakazano vprašanje širine desk na gradbenem odru. Stališče, sprejeto v izpodbijani sodbi, je procesnopravno zgrešeno v takšnem obsegu, da predstavlja celo zlorabo pravila o eventualni maksimi. Glede zavrženja tožbe pa se revizija sklicuje na dejstvo, da kasnejše prilagajanje zahtevka izvedenskemu mnenju ne pomeni spremembe tožbe. V vlogi z dne 7.10.2005 je tožeča stranka navedla, zakaj je bilo treba med postopkom tožbeni zahtevek prilagoditi izvedenskemu mnenju. Kolikšna je resnična škoda zaradi prikrajšanja na tožnikovi plači, je postalo jasno šele potem, ko je bilo izdelano izvedensko mnenje. V stečajnem postopku je tožnik lahko priglasil le približen znesek. Končno pa velja, da je bil tožnik poškodovan na delu, zaradi česar njegova terjatev predstavlja privilegirano terjatev.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Določba prvega odstavka 7. člena ZPP uzakonja razpravno načelo: stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Pri tem pa mora pravdna stranka po določbi 286. člena ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov ter ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. Na kasnejših narokih za glavno obravnavo lahko stranke predlagajo nova dejstva in nove dokaze le tedaj, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku.

Sodišče druge stopnje je utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka prav s sklicevanjem na citirano razpravno načelo v povezavi z opisano eventualno maksimo. Postavilo se je na stališče, da je tožeča stranka v tožbi opredelila protipravno ravnanje tožene stranke s tem, da se je gradbeni oder nahajal na betonskem podestu, na katerem je bilo pet centimetrov vode, kar je bilo vzrok, da je prišlo do zdrsa odra in tožnikovega padca. S tem naj bi bila po razlagi izpodbijane sodbe trditvena podlaga tožeče stranke o vzročni zvezi in nedopustnem ravnanju izčrpana. Drugih razlogov, ki bi lahko bili vzrok za tožnikov padec, naj bi tožeča stranka ne zatrjevala. Zato izpodbijana sodba v svojih razlogih ugotavlja, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage, kar pomeni, da (o problemu širine desk na odru) ustrezno dejstvo o širini odra ne obstaja. Brez dejanskih navedb o opisanem protipravnem ravnanju (splošen in nesubstanciran očitek, da gradbeni oder ni bil v skladu s Pravilnikom o varstvu pri gradbenem delu - 66. člen - ne zadostuje) naj bi pomenila v sodbi sodišča prve stopnje sprejeta dejanska in pravna razlaga kršitev razpravnega načela iz določbe 7. člena ZPP. Tožbeni zahtevek je torej sodišče druge stopnje s spremembo sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo iz procesnih razlogov.

Vendar pa je glede na potek postopka in podatke v spisu omenjena razlaga, ki naj bi utemeljevala zavrnitev tožbenega zahtevka, procesnopravno zmotna. Tožeča stranka je vzrok za tožnikov padec od vsega začetka iskala v nepravilni izvedbi gradbenega odra, čeprav se je na začetku določno sklicevala na opustitev postavitve varnostne ograje in na mokro podlago, na kateri je oder stal. Kasneje, še v času veljavnosti ZPP/77, se je v okviru ugotavljanja dejanskega stanja pojavil tudi problem širine odra. Tožeča stranka se v svoji trditveni podlagi ni jasno in določno opredelila, da je vzrok za tožnikov padec v preozkem gradbenem odru, vendar pa se je sodišče prve stopnje že v sodbi z dne 6.11.2000 z vprašanjem širine odra ukvarjalo, sodišče druge stopnje pa je ugotovitvam sodišča prve stopnje o preozkem gradbenem odru pritrdilo. Širini odra je pripisalo vzrok, da je prišlo do tožnikovega padca. Oder torej ni bil tak, kakor to določajo predpisi o varstvu pri delu (čeprav bi moral biti širok najmanj 60cm, je njegova širina znašala le okrog 40cm). Revizijsko sodišče je s svojim sklepom opr. št. II Ips 202/2002 z dne 11.12.2002 razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, ker je glede temelja tožbenega zahtevka bila pravno napačno sprejeta odločitev o objektivni odgovornosti tožene stranke. Nakazano je bilo ugotavljanje krivdne odgovornosti, pri čemer je v razlogih bilo posebej poudarjeno, da je treba ugotoviti širino gradbenega odra, na katerem je tožnik stal pred padcem.

Opisani potek pravdnega postopka po eni strani dokazuje, da so na treh stopnjah sojenja bile obravnavane okoliščine, povezane s širino gradbenega odra kot možnim vzrokom za tožnikov padec in nastanek škode, po drugi strani pa zanesljivo obvelja ugotovitev, da je tožena stranka omenjeno procesno gradivo, vsebovano v sodbah na vseh stopnjah sojenja, akceptirala in se v zvezi z njim spustila v obravnavanje. Ob takšnem stanju stvari je mogoče ravnanje tožeče stranke, ki med postopkom ni določno in jasno opredelila širine gradbenega odra kot možnega vzroka za nastanek škode, relativizirati, to pa pomeni, da je sodišče druge stopnje ravnalo napak, ko je s sklicevanjem na razpravno načelo in na domnevno dejstvo, da tožeča stranka širine gradbenega odra v okviru možnih vzrokov za tožnikov padec ni zatrjevala, tožbeni zahtevek zavrnilo. Opisana kršitev pa je imela po določbi prvega odstavka 379. člena ZPP za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Zaradi napačne odločitve namreč niso bile preizkušene tiste pritožbene navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na porazdelitev krivdne odgovornosti pravdnih strank in na višino vtoževane odškodnine.

V delu, ki se nanaša na odločitev o zavrženju tožbe glede zneska 7.839.382 SIT, je odločitev, ki jo je sprejela izpodbijana sodba, pravilna. Revizija se sicer sklicuje na dejstvo, da kasnejše prilagajanje zahtevka izvedenskemu mnenju ne pomeni spremembe tožbe v skladu z določbo 184. člena ZPP. V svoji vlogi z dne 7.10.2005 naj bi tožeča stranka navedla, zakaj je med postopkom tožbeni zahtevek prilagodila izvedenskemu mnenju, saj je višina škode zaradi prikrajšanja na tožnikovem osebnem dohodku postala znana šele potem, ko je bilo izvedensko mnenje izdelano. Takšno stališče je sicer načeloma pravilno, vendar pa v obravnavanem primeru ne upošteva dejstva, da je nad toženo stranko bil uveden stečaj in da je tožnik v stečajnem postopku priglasil svojo terjatev iz naslova nastale škode zaradi padca z zidarskega odra v znesku 21.040.000 SIT. Sklep o uvedbi stečaja tožene stranke je bil objavljen v Uradnem listu RS z dne 11.6.2004. Za razliko med priglašeno terjatvijo v stečajnem postopku in terjatvijo, ki jo je za znesek 7.839.382 SIT tožnik razširil v pravdi, pa procesne predpostavke za njeno vložitev niso izpolnjene (144. člen ZPPSL). Po določbi 137. člena ZPPSL mora namreč upnik prijaviti svoje terjatve stečajnemu senatu v roku dveh mesecev od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu, česar pa za ta del tožbenega zahtevka ni storil. Opisani dvomesečni rok, določen tudi v 5. točki 102. člena ZPPSL, je prekluzivni rok. Po njegovem izteku upnik izgubi pravico uveljavljati svojo terjatev. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da zamuda roka pomeni negativno procesno predpostavko za dopustnost začetka pravdnega postopka ali spremembe tožbe z zvišanjem zahtevka. Procesna odločitev, po kateri je potrebno spremembo tožbe za znesek 7.839.382 SIT obravnavati izven določbe 185. člena ZPP in tožbo v tem delu zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa (prvi odstavek 274. člena ZPP), je pravilna. V tem delu je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe je bilo treba razveljaviti tudi izrek o pravdnih stroških, pri čemer pa je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržana za končno odločbo (prvi in tretji odstavek 165. člena ZPP).