Jedro

Po drugem odstavku 33. člena ZDavP-1 sme davčni organ od davčnega zavezanca zahtevati, da pred izvršitvijo vračila predloži ustrezno zavarovanje v skladu s 45. členom tega zakona. To lahko davčni organ stori, če gre za primer vračila DDV zaradi presežka vstopnega davka na dodano vrednost, davčni organ pa glede na okoliščine primera dvomi, da je to vračilo upravičeno. Zato tožbene navedbe o tem, da tožeča stranka ni davčna dolžnica, pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa, ne morejo biti odločilne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil, da je tožeča stranka dolžna pred izvršitvijo vračila presežka davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) Davčnemu uradu Ljubljana predložiti instrument zavarovanja v znesku, ki zagotavlja vračilo neupravičeno vrnjenega DDV. Zavarovanje na podlagi tega sklepa velja do izpolnitve pogodbe oziroma plačila računa št. 2/05 z dne 30. 9.2005 in plačila obveznosti DDV po obračunu DDV za mesec september 2005 davčnega dolžnika A. d.o.o. Prvostopni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da se pri tožeči stranki izvaja davčni inšpekcijski nadzor DDV za davčno obdobje september 2005 ter da je tožeča stranka v obračunu DDV-o za september 2005 izkazala presežek DDV v znesku 629.338.762,50 SIT in zahtevala njegovo vračilo. Na podlagi podatkov o poslovanju tožeče stranke, ki jih je pridobil v inšpekcijskem postopku, in podatkov, ki jih je tožeča stranka predložila med nadzorom, pa davčni organ dvomi v upravičenost zahteve za vračilo DDV. Iz novacijske pogodbe med tožečo stranko in družbo A. d.o.o. ter iz računa št. 2/05 z dne 30.9. 2005, ki ga je tožeča stranka prejela od navedene družbe, naj bi izhajalo, da je tožeča stranka kupila izključne licenčne pravice za model montažne stene v znesku 3.146.693.812,50 SIT, z obračunanim DDV v znesku 629.338.762,50 SIT. Z vpogledom v poslovne knjige, knjigovodske listine in drugo dokumentacijo tožeče stranke, pa je prvostopni organ ugotovil, da tožeča stranka navedenega računa ni plačala in da še ni začela opravljati gradbene dejavnosti, za katero se je registrirala, in za namene katere je kupila navedeno licenčno pravico. Tožeča stranka tudi med postopkom ni predložila dokumentov, ki bi potrjevali začetek aktivnosti v zvezi z izdelavo montažnih sten in njihovo vgradnjo, niti ni predložila kakšnih drugih dokumentov, iz katerih bi izhajalo, da bo, oziroma da namerava opravljati gradbeno dejavnost. Prav tako ni izkazala, da bi s prodajalcem pričela izvajati s pogodbo dogovorjene aktivnosti, tj. z razvojem orodij za montažo, manipulacijo, obdelavo in transport montažne stene. Tožeča stranka nima nikakršne opreme in infrastrukture, niti je nima v najemu. Tudi zaposlenih oseb nima. Direktor v Sloveniji ni dosegljiv, zadeve v zvezi z davki in prispevki ter z inšpekcijskim pregledom ureja pooblaščenec, sicer direktor družbe, ki opravlja računovodski servis. Med osnovnimi sredstvi ima evidentirano le obravnavano licenčno pravico, v svojih poslovnih knjigah pa ne izkazuje finančnih virov, kot pogoja za opravljanje dejavnosti. Davčni organ je tako ugotovil, da tožeča stranka dejansko ne posluje in da ne kaže, da bi dejavnost pričela opravljati. Zato dvomi v izvedbo in realizacijo posla, zaračunanega z računom št. 2/05. Meni tudi, da obstaja velika verjetnost, da kupnina v pogodbeno dogovorjenem roku (365 dni od podpisa pogodbe, ki je bil 17. 8. 2005) ne bo poravnana, ker kupec nima finančnih sredstev, in da bo pogodba razveljavljena.

Prvostopni organ je pridobil tudi podatke o prodajalcu licenčnih pravic, družbi A. d.o.o., iz katerih izhaja, da je ta družba za september 2005 obračunala in izkazala DDV v znesku 629.338.762,50 SIT, vendar ga ni plačala, ker na računu nima denarnih sredstev, saj prav tako kot tožeča stranka ne opravlja dejavnosti in nima osnovnih sredstev. Tožeča stranka in navedena družba sta poslovali le med seboj in sicer v zvezi s prodajo oziroma z nakupom licenčne pravice za model montažne stene.

Ker davčni organ glede na navedeno dvomi v upravičenost vračila DDV, je na podlagi drugega odstavka 33. člena ter drugega odstavka 45. člena v povezavi s 1. točko prvega odstavka 47. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04 do 109/05 – v nadaljevanju ZDavP-1) izdal izpodbijani sklep, s katerim je od tožeče stranke zahteval, naj davčnemu organu predloži instrument zavarovanja, ki zagotavlja vračilo neupravičeno vrnjenega DDV. Pri tem se sklicuje še na določbe Pravilnika o načinu predložitve instrumenta zavarovanja, kriterijih za določitev njegove višine in načinu sprostitve oziroma vnovčitve glede izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti (Uradni list RS, št. 70/04 in 24/05). Če tožeča stranka ne predloži instrumenta zavarovanja, se zahtevek za vračilo DDV zadrži, dokler ne bo izpolnjena pogodba oziroma plačan račun št. 2/05 z dne 30. 9. 2005 in doseženo plačilo DDV iz obravnavanega posla.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Sklicuje se na določbe od 45. člena do 58. člena ZDavP-1 ter na določbe 32. člena in 33. člena ZDavP-1. Meni, da je sklep prvostopnega organa ustrezno obrazložen in da je prvostopni organ izkazal podlago za uporabo diskrecije, tj. odločanja po prostem preudarku. Tudi pritožbeni organ meni, da je izkazana subjektivna nevarnost, tj. da bo tožeča stranka onemogočila ali znatno otežila izpolnitev obveznosti. Hkrati pritožbeni organ meni, da tožeči stranki z izvršitvijo izpodbijanega sklepa ne bo povzročena hujša gospodarska škoda, izdaja sklepa pa tudi ne povzroča nepopravljive škode, saj ne posega v premoženje in premoženjske pravice tožeče stranke.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeni sklep prvostopnega organa in meni, da je zahteva po zavarovanju neutemeljena. Zavarovanje naj bi bilo sedaj zaradi poteka časa in „zaradi določenih poslovnih dogodkov“ tudi nepotrebno in nesmiselno. Navaja, da ji je tožena stranka dolžna povrniti plačani DDV v višini 2.626.184,12 EUR po izvedbi posla prodaje licenčnih pravic. Nesmiselno naj bi bilo, da tožena stranka zahteva zavarovanje plačila DDV od tožeče stranke, saj je zavezanec za plačilo DDV družba A. d.o.o. Davčni organ naj bi določbe ZDavP-1 uporabil napačno, saj je tožeča stranka upravičena do odbitka DDV in je zato tožena stranka dolžna povrniti DDV in ne tožeča stranka toženi.

Tožeča stranka navaja tudi, da je medtem svoje izključne licenčne pravice prodala družbi iz Ruske federacije, svojo terjatev do kupca v višini 13.125.000,00 EUR pa je odstopila družbi A. d.o.o. Tako naj bi družbi A. d.o.o. tožeča stranka dolgovala le znesek, ki ga tožena stranka ne želi izplačati pred prejemom sredstva za zavarovanje in pred zaključkom inšpekcijskega pregleda.

Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo „razveljavi“ ali odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri odločitvi iz razlogov navedenih v obrazložitvi sklepa prvostopnega organa in odločbi pritožbenega organa. Navaja, da je bila 5. 6. 2007 tudi v inšpekcijskem nadzoru izdana odločba, s katero je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za vračilo presežka DDV za obdobje september 2005. Meni, da na odločitev ne more vplivati posel, ki naj bi ga tožeča stranka leta 2008 sklenila z družbo iz Ruske federacije. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožeča stranka meni, da bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo, ker naj bi tožena stranka zamudila rok za odgovor.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge sklepa organa prve stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa nista le 45. člen ZDavP-1, ki sicer določa zavarovanje izpolnitve plačila davčne obveznosti, in 1. točka prvega odstavka 47. člena ZDavP-1, po kateri lahko davčni organ zahteva predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja, temveč tudi drugi odstavek 33. člena ZDavP-1. Po drugem odstavku 33. člena ZDavP-1 sme davčni organ od davčnega zavezanca zahtevati, da pred izvršitvijo vračila predloži ustrezno zavarovanje v skladu s 45. členom tega zakona. To lahko davčni organ stori, če gre za primer vračila DDV zaradi presežka vstopnega davka na dodano vrednost, davčni organ pa glede na okoliščine primera dvomi, da je to vračilo upravičeno. Zato tožbene navedbe o tem, da tožeča stranka ni davčna dolžnica, pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa, ne morejo biti odločilne.

Davčni organ torej tudi v primerih, kot je obravnavani, lahko zahteva ustrezno zavarovanje, če glede na okoliščine primera dvomi, da je vračilo presežka vstopnega DDV upravičeno. To pa pomeni, da mora obrazložiti pričakovanja oziroma dvome glede upravičenosti do vračila DDV. Prvostopni organ je odločil v mejah pooblastila za odločanje po prostem preudarku. Razlogi, ki jih je navedel, pa so tudi po mnenju sodišča takšni, da utemeljujejo dvom, ki ga zakon predvideva.

V izpodbijanem sklepu prvostopni organ navaja okoliščine, iz katerih izhaja njegova ocena, da ne obstajajo oziroma da ne bodo obstajale možnosti za izpolnitev obveznosti iz pogodbe, ki je bila podlaga za izdajo računa. Ugotovil je namreč, da tožeča stranka ne opravlja dejavnosti, za katero je registrirana, in da tudi ne kaže, da bi jo pričela opravljati. Dvom v upravičenost do vračila presežka DDV izhaja tudi iz okoliščin, ki se nanašajo na poslovanje družbe, ki je tožeči stranki izstavila račun, na podlagi katerega tožeča stranka uveljavlja pravico do odbitka vstopnega DDV. Tožeča stranka pa v tožbi dejstvom, na podlagi katerih je prvostopni organ utemeljil ugotovitev obstoja dvoma v upravičenost do vračila presežka DDV, ne nasprotuje. Sodišče samo tudi ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam davčnega organa. Tožeča stranka pa zmotno meni, da je treba ugotoviti, da je medtem svoje pravice do licenčnih pravic prodala drugi družbi, terjatev pa odstopila družbi A. d.o.o. Gre namreč za okoliščino, ki v času izdaje izpodbijanega sklepa ni obstajala. Z okoliščinami, ki so nastale po izdaji izpodbijanega sklepa, pa ni mogoče uveljavljati njegove nepravilnosti oziroma nezakonitosti.

V zvezi z očitki o trajanju inšpekcijskega postopka sodišče zgolj pojasnjuje, da se v pravilnost inšpekcijskega postopka ne more spuščati, saj ta ni predmet tega postopka. Prav tako ni podlage za izdajo zamudne sodbe, upoštevajoč prvi odstavek 22. člena ZUS-1, po katerem se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, (le) primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in spremembe – ZPP).

Ker je po mnenju sodišča izpodbijan sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.