Jedro

Zaradi pomanjkljive opredelitve vsebine tožnikove storitve je posledično pavšalen zaključek toženke, da na trgu obstaja že veliko ponudnikov, obenem pa tudi neobrazložen. Namreč v zvezi z nasičenostjo trga, tudi kolikor gre le za tematski program zabave, toženka razen trditve, da na trgu obstaja že veliko ponudnikov, ni navedla nobenih konkretnih podatkov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep št. SI 17/00014 z dne 26. 5. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka z izpodbijanim sklepom ni odobrila vloge tožnika, vložene na podlagi Javnega razpisa za spodbude za zagon inovativnih podjetij v letu 2017. V obrazložitvi je navedla, da je bila vloga tožnika obravnavana v sklopu skupine podjetij iz kohezijske regije Zahodna Slovenija ter dobila 71 točk od možnih 100 točk, prag števila točk v sklopu skupine podjetij, katerim je bila odobrena subvencija pa je bil 77 ali več točk. Vloga je bila ocenjena na podlagi 5 meril, od katerih je tožnik za prvo merilo Dosežene točke na DEMO dnevu dobil 29 točk od 35, za drugo merilo Višina osnovnega kapitala na dan 31. 3. 2017 20 točk od 20, za tretje merilo Inovativnost 0 točk od 20, za četrto merilo Strategija trženja in pretežni prodajni trg 10 točk od 10 in za peto merilo Reference in zaposlenost lastnikov v podjetju 12 točk od 15. V zvezi s spornim merilom Inovativnost je bilo določeno, da vlagatelj prejme oceno 0 točk v primeru, če je v vlogi razvidno, da gre za uvajanje ali posnemanje izdelkov in storitev, ki so splošno znane, uveljavljene, dosegljive. Na trgu obstaja že veliko ponudnikov - gre za nasičen trg, trendi ponudbe se večajo, ne glede na to ali gre za lokalni ali globalni trg. Obrazlaga, da je iz vloge razvidno, da gre za uvajanje ali posnemanje izdelkov in storitev, ki so splošno znane, uveljavljene, dosegljive. Na trgu obstaja že veliko ponudnikov - gre za nasičen trg, trendi ponudbe se večajo, ne glede na to ali gre za lokalni ali globalni trg. A. je tematski program zabave, ki uporablja didaktične igre in je namenjen otrokom od 2. - 12. leta starosti. V njem otroci skozi didaktične igre pod vodstvom izkušenih animatorjev spoznavajo različne poklice in osvajajo uporabna znanja za vsakodnevno življenje. Razvoj in prototip je nastajal v podjetju B. d.o.o., socialno podjetje. Stranka je bila ustanovljena kot dajalec franšize - gre za poslovni model. Kupci podjetja ne bodo končni uporabniki - otroci in starši - ampak kupci franšizojemalci. Komisija je zato vlogi pri tem merilu dodelila 0 točk. 2. Tožnik izpodbija sklep in meni, da je obremenjen z bistveno kršitvijo pravil postopka, ker je toženka pri točkovanju Inovativnosti protispisno povzela vsebino prijavnega lista. Toženka je namreč pri povzemanju vsebine storitev popolnoma ignorirala oglaševalski aspekt in posledično inovativnost točkovala, kot da bi pri storitvah tožnika šlo zgolj za igralnico oziroma tematski park za otroke. Ugotovitve toženke in posledično tudi točkovanje inovativnosti sta tako v očitnem nasprotju z relevantno spisno dokumentacijo. Toženka je tudi nepravilno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialne predpise. Ne držijo ugotovitve toženke, da naj bi šlo pri storitvah tožnika za uvajanje ali posnemanje storitev, ki so splošno znane in uveljavljene. Bistvo storitev ne predstavljajo le didaktične igre, ki jih v okviru svojega tematskega parka otrokom in staršem ponuja tožnik, ampak predvsem neagresivno oglaševanje, ki ga tematski park omogoča, gre torej za marketinški medij, kar je tožnik v prijavnem listu obrazložil. Prototip in razvoj koncepta tematskega parka je res nastajal v družbi B., vendar ga je B. preneslo na tožnika, ki koncept nadalje razvija v smislu franšize in trženja. Ravno franšiza je tista, ki jo je potrebno še dodatno razviti. Obstoječi tematski park A. trenutno predstavlja pilotno delovanje poslovnega modela v enem samem okolju, šele v kombinaciji s franšizo pa bo slednjega mogoče uspešno prenesti v drugo okolje ter posledično tržiti. Ob tem je tožnik kljub načrtovanemu razvoju franšiznega modela obdržal tudi možnost "lastnega" odpiranja A. centrov po Evropi in svetu. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja - vsebine inovativnih storitev tožnika, je napačen zaključek toženke, da naj bi bilo na trgu že veliko ponudnikov, kar je vodilo tudi v napačno točkovanje inovativnosti. Tožnik v opisanem obsegu storitev v Sloveniji nima neposredne konkurence, saj igralnice za otroke iz navedenih razlogov tožniku ne predstavljajo konkurence, globalno pa je konkurenčnega produkta izjemno malo. Tudi glede globalne kvazi-konkurence ima tožnik odločilno prednost, saj predviden vložek, ki je v primeru nakupa franšize potreben za odprtje A. centra, znaša 500.000,00 EUR, med tem ko vložek za odprtje kvazi-konkurenčne franšize C. znaša najmanj 2.000.000,00 EUR. Nikakor ne gre za posnemanje izdelkov in storitev, ki so splošno znane, uveljavljene in dosegljive, na trgu pa tudi ne obstaja veliko ponudnikov - ne gre za nasičen trg. Sklicuje se na predhodni sestanek, na katerem se je direktor tožnika sestal s predstavniki toženke in na katerem je predstavnik toženke predlagano rešitev spin-off podjetja prepoznal kot primerno. Očitno je torej, da je predstavnik toženke že na sestanku ocenil, da gre pri storitvah tožnika za inovativne storitve. O dogodkih na sestanku lahko izpovesta zakoniti zastopnik tožnika ter priča A.A., ki je podala tudi pisno izjavo z dne 13. 6. 2017. Upoštevajoč vse navedeno bi tožnik moral dobiti 20 točk za inovativnost, saj gre za uvajanje novih inovativnih storitev, ki so del lastnega razvoja, oziroma najmanj 10 točk za uvajanje novih storitev, ki so delno rezultat lastnega razvoja. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in zahteva vrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika v zvezi s protispisnostjo, vztraja pri točkovanju navedenem v odločbi in ga dodatno pojasnjuje (obrazlaga), v zvezi s sestankom pa poudarja, da se vloge ocenjuje zgolj in samo na podlagi spisne dokumentacije, oddane na javni razpis. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno točkovanje pri merilu Inovativnost, pri katerem je bilo tožniku dodeljenih 0 točk od 20. 6. Uvodoma sodišče zavrača ugovor tožnika, s katerim uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka in navaja, da je povzemanje vsebine prijavnega lista v izpodbijanem sklepu protispisno. Namreč v obrazložitvi sklepa pri Inovativnosti toženka ne povzema prijavnega lista, pač pa gre za njene razloge obrazložitve merila Inovativnost. 7. Utemeljen tudi ni ugovor, da naj bi na sestanku na sedežu toženke dne 1. 3. 2017 (pred vložitvijo vloge) bilo izraženo stališče toženke, da gre za inovativno storitev, zato je vrednotenje z 0 točkami še toliko bolj neutemeljeno. Namreč vloge se ocenjuje zgolj in samo na podlagi prejete pisne dokumentacije, oddane na javni razpis, vlogo ocenjujeta dva člana komisije in predsednik komisije, torej sklicevanje na mnenje pred vloženo vlogo ni relevantno v zadevi.

8. Merilo Inovativnost je sestavljeno iz treh stopenj. Ocena 0 točk se stranki dodeli v primeru, če je iz vloge razvidno, da gre za uvajanje ali posnemanje izdelkov in storitev, ki so splošno znane, uveljavljene, dosegljive. Na trgu obstaja že veliko ponudnikov - gre za nasičen trg, trendi ponudbe se večajo, ne glede na to ali gre za lokalni ali globalni trg. Pri presoji povzete ocene sodišče meni, da je za dodelitev ocene 0 točk (pa tudi 10 ali 20 točk) bistveno uvodoma opredeliti izdelek/storitev vlagatelja in posledično trg. Šele pravilna opredelitev izdelka/storitve in trga lahko pripelje do ugotovitve, da gre za uvajanje in posnemanje izdelkov in storitev, ki so splošno znane, uveljavljene, dosegljive ter da gre za trg, na katerem obstaja že veliko ponudnikov s takim izdelkom/storitvijo, nasičen trg, trendi ponudbe se večajo.

9. Tožnik ugovarja, da je toženka preozko opredelila že storitev tožnika. Spregledala je neagresivno oglaševanje, da gre za marketinški medij, kar je v svojem prijavnem obrazcu obrazložil. Toženka je v zvezi z opisom izdelka/storitve navedla, da gre za tematski program zabave, opisala uporabo, nastanek in način trženja. V tožbi izpostavljeno neagresivno oglaševanje ni navedeno kot lastnost izdelka/storitve, pa bi moralo biti, kolikor ga je tožnik v prijavnem obrazcu navedel (oz. ovrednoteno kot nerelevantna lastnost).

10. V povezavi z uvajanjem, posnemanjem izdelkov/storitvev, ki so splošno znane, tožnik ugovarja, da ne drži, da naj bi njegova storitev posnemala storitve, ki so splošno znane in uveljavljene. Razlogov za svojo ugotovitev, da tožnik s svojim izdelkom/storitvijo uvaja ali posnema storitev, ki je splošno znana, uveljavljena, dosegljiva, toženka ne navaja, tožnik pa izpostavlja edinstvenost kombinacije. Zaradi uvodoma pomanjkljive opredelitve vsebine tožnikove storitve je posledično pavšalen zaključek toženke, da na trgu obstaja že veliko ponudnikov, obenem pa tudi neobrazložen. Namreč v zvezi z nasičenostjo trga, tudi kolikor gre le za tematski program zabave, toženka razen trditve, da na trgu obstaja že veliko ponudnikov, ni navedla nobenih konkretnih podatkov. Dopolnitve obrazložitve v odgovoru na tožbo pa sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti akta ne more upoštevati.

11. Zaradi pomanjkljive opredelitve izdelka/storitve in posledično neobrazloženosti posnemanja in nasičenosti trga sodišče tako ne more slediti oceni toženke, tudi ob upoštevanju, da je sodna presoja v primerih kot obravnavan, zadržana. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj toženka upošteva mnenje sodišča in obrazložitev svoje ocene v zvezi s spornim merilom izdela v skladu s kriteriji, ki jih je pri merilu Inovativnost v javnem razpisu sama opredelila kot relevantne.

12. Ker je bilo dejansko stanje v obravnavanem postopku nepopolno ugotovljeno ter je bilo zato posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

13. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.