Jedro

Organizacija ne odgovarja delavcu za škodo, ki mu je nastala, ko ga je v delovnem času udaril sodelavec.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede drugotožene stranke spremeni tako, da se v celoti glasi: "Tožena stranka S.K. je dolžan plačati tožeči stranki T. M. znesek 1.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 13.2.2004 do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 1.950.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 13.2.2004 do plačila, se proti toženi stranki S.K. zavrne.

Tožena stranka S.K. je dolžan tožeči stranki T.M. povrniti nastale pravdne stroške v višini 668.825,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje -

13.2.2004 do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo." V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka S.K. je dolžan tožeči stranki T.M. plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 71.300,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2005 do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka Pošta Slovenije je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo v izpodbijanem delu zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 2.400.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 13.2.2004 do plačila. Odločilo je nadalje, da je tožena stranka S.K. dolžan tožeči stranki T.M. povrniti nastale pravdne stroške v višini 668.825,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje -

13.2.2004 do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo. Tožbeni zahtevek proti toženi stranki Pošti Slovenije je zavrnilo in naložilo tožniku, da plača prvotoženi stranki pravdne stroške v znesku 422.036,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 13.2.2004 do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeni - zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka in sicer glede odločitve zoper prvotoženo stranko iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, glede odločitve zoper drugotoženo stranko pa iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje glede pretrpljenih bolečin in nepremoženjske škode, pa tudi glede prisojene višine odškodnine, ki ne odraža pravične odškodnine glede na velikost in stopnjo poškodb in čas trajanja zdravljenja in posledice, ki so nastale tožniku in ki so bile povzročene s strani drugotožene stranke. Dosojena odškodnina je upoštevaje izvedensko mnenje izvedenca A.Ž. prenizka glede na škodo, čas zdravljenja in posledice poškodb. Glede zavrnilnega dela sodbe zoper prvotoženo stranko pa pritožnik meni, da je podana pasivna legitimacija prvotožene stranke glede objektivne odgovornosti za prizadejane poškodbe in utrpljeno nematerialno škodo. Osnovno načelo delovnega prava je tudi zagotavljanje varnega delovnega okolja za zaposlene. Tožnik meni, da je prvotožena stranka za varno delovno okolje dolžna zagotoviti takšne razmere objektivno. Prvotožena stranka pa ni zagotovila varnih delovnih razmer za delo tožniku.

Drugotoženec je namreč prišel na tožnikovo delovno mesto kljub temu, da tega dne ni bil razporejen na delo, bilo je očitno, da je bil razburjen, prvotožena stranka pa tega ni preprečila, saj je očitno, da je bil nevaren za sodelavce in normalen delovni proces, katerega je s svojimi dejanji zmotil in poškodoval tožnika. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi tako, da sta toženi stranki dolžni plačati vtoževani znesek nerazdelno s tem, da se tožbenemu zahtevku po višini tudi v celoti ugodi. Posledično naj se spremeni tudi izrek o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, toženima strankama pa naložijo tudi stroški pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe sodišča druge stopnje dalje do plačila.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena v obsegu, kot je razvidno iz izreka te odločbe, v preostalem delu pa ni utemeljena.

k pritožbi glede odločitve o tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo stranko

Pritožnik tudi v pritožbi opozarja, da naj prvotožena stranka ne bi zagotovila varnih delovnih razmer za delo tožniku, ker je drugotoženec prišel na tožnikovo delovno mesto kljub temu, da tega dne ni bil razporejen na delo in je bil razburjen. S temi trditvami utemeljuje objektivno odgovornost prvotožene stranke. Takšne trditve pa prej kažejo na smiselno zatrjevanje krivdne odgovornosti prvotožene stranke, saj je z njimi na prvotoženo stranko naslovljen vsebinsko očitek, da je kršila načela oziroma pravila, ki delodajalcem nalagajo zagotovitev za življenje in zdravje varne delovne razmere, in ne torej da naj bi odgovarjala kot imetnik nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, kar bi lahko v konkretnem primeru, ko je bila škoda povzročena s strani delavca drugemu delavcu prvotožene stranke, edino pomenilo podlago za naprtitev objektivne odgovornosti prvotoženi stranki (primerjaj določilo 174. člena ZOR, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, ko pravilno izključi objektivno odgovornost prvotožene stranke za nastalo škodo).

Pravila, ki so v času škodnega dogodka urejala zagotavljanje varnih razmer delavcem, so bila uzakonjena v Zakonu o varstvu pri delu (Ur.

list RS 32/74), zahteve, ki pri tem bremenijo delodajalca pa ne sežejo tako daleč, da bi morala prvotožena stranka v konkretnem primeru preprečiti vstop v delovne prostore svojemu delavcu - drugotožencu, četudi bi ta kazal videz razburjene osebe. Takšno dolžnostno ravnanje delodajalca ni vsebovano v nobenem predpisu. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je šlo v konkretnem primeru za agresivno ravnanje drugotoženca in ne za škodno ravnanje, ki bi ga tožnik utrpel pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem delovnih nalog. Zato je izključena uporaba določbe 73. člena ZTPDR, kot še pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Prav tako pa tako dalekosežna dolžnost v konkretnem primeru tudi ne izhaja iz splošnega načela obligacijskega prava - nikomur škodovati (neminem leadere). Predpostavka protipravnosti zaradi opustitve dolžnostnega ravnanja je predvidljivost nastopa negativne posledice (škode) in njena preprečljivost. Dolžnost aktivnega ravnanja prvotožene stranke bi torej lahko nastopila v primeru, če bi drugotoženec s svojim prejšnjim ravnanjem že izkazal, da je nevaren tožniku oziroma sodelavcem ali pa če bi v času škodnega dogodka tedaj v naprej nakazal, da bo tožnika napadel, ali pa bi verjetnost takšnega ravnanja izhajala iz njegovega stanja oziroma kakšnih drugih konkretnih okoliščin, prvotožena stranka pa bi lahko toženčevo stanje zaznala in mu preprečila stik s tožnikom oziroma njegovo škodno ravnanje preprečila. Po dejanskih neizpodbijanih ugotovitvah prvostopnega sodišča pred škodnim dogodkom drugotoženec ni bil nasilen in tudi iz njegovega obnašanja na dan škodnega dogodka ni bilo mogoče razbrati, da bo sicer razburjen lahko kogarkoli napadel. Njegovo ravnanje je bilo hipno oziroma nenadno ter nepričakovano.

Takšnega ravnanja pa prvotožena stranka tudi ni mogla preprečiti.

Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo v nespremenjenem in izpodbijanem delu materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje. Tudi uradoma izveden preizkus prvostopne odločbe namreč ni pokazal kakšnih procesnih nepravilnosti, ki bi terjale poseg pritožbenega sodišča v izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti (2.odstavek 350. člena ZPP in 353. člen ZPP).

k pritožbi glede odločitve o tožbenemu zahtevku zoper drugotoženo stranko Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o višini odškodnine za negmotno škodo zaradi strahu, prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Odmerjena odškodnina za navedene postavke ni takšna, kot jo terjajo merila in kriteriji določeni v 200. členu ZOR za pravično zadoščenje oz. satisfakcijo oškodovanca.

V zvezi z odmero odškodnine za prestani strah je sodišče prve stopnje ugotovilo utemeljenost tega dela zahtevka le za prestani primarni strah, ne pa tudi za sekundarni strah, čemur pritožbeno sodišče upoštevaje neizpodbijane dejanske ugotovitve o tem, da je sam tožnik povedal, da strahu zaradi izida zdravljenja ni trpel, sicer pritrjuje. Vendar pa ne soglaša z odmero odškodnine za prestani primarni strah le v znesku 50.000,00 SIT. Glede na ugotovitve, da se je tožnik ob udarcu ustrašil, nato pa je bilo duševno ravnotežje porušeno v takšni meri, da se je celo bal delati v isti izmeni kot toženec, je ustrezna odmera odškodnine iz te postavke 100.000,00 SIT.

Upoštevajoč v izpodbijani sodbi ugotovljene - vrsto ter obseg poškodb in nevšečnosti med zdravljenjem in intenzivnost ter trajanje telesnih bolečin je nadalje po oceni pritožbnega sodišča primerna odškodnina 500.000,00 SIT in ne le 300.000,00 SIT, kot je odmerilo sodišče prve stopnje. V izpodbijani odmeri je predvsem v premajhni meri upoštevano, da je tožnik vendarle prestal zelo neprijeten operativni poseg, ko so mu poravnali zlomljene kostne odlomke, po katerem je moral imeti v nosu tampone in da je kar nekaj dni trpel hude bolečine. S to pritožbeno odločbo opravljena odmera je tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih.

Prenizko je odmerjena tudi odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V premajhni meri je upoštevana ugotovljena okoliščina, da ima tožnik, ki je še mlad človek, težave zaradi otežkočenega dihanja skozi desno nosnico pri večjih fizičnih naporih kot je hoja v hrib in pri športnih aktivnostih. Pravična denarna odškodnina iz tega naslova znaša upoštevaje vse ugotovljene okoliščine v zvezi z zmanjšanimi aktivnostmi tožnika 400.000,00 SIT in ne le 200.000,00 SIT, kolikor je odmerilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da poškodba ne utemeljuje zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje manjka tako objektivni element (videz skaženosti navzven) kot tudi subjektivni element (duševne bolečine tožnika), kar izključuje priznanje odškodnine iz tega naslova.

Skupaj tako znaša pravična odškodnina za negmotno škodo, upoštevaje merila in kriterije iz 200. člena ZOR 1.000.000,00 SIT. Tako odmerjena odškodnina iz naslova navedenih postavk upošteva tudi ustaljeno sodno prakso v podobnih odškodninskih primerih.

Ob povedanem je pritožbeno sodišče v navedenem obsegu pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje iz izkazanega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava (4. točka 358.člena ZPP). V presežku tožbenega zahtevka, nad spremenjeno odškodnino z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo v nespremenjenem in izpodbijanem delu materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje. Tudi uradoma izveden preizkus prvostopne odločbe namreč ni pokazal kakšnih procesnih nepravilnosti, ki bi terjale poseg pritožbenega sodišča v izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti (2.odstavek 350. člena ZPP in 353. člen ZPP).

odločitev o stroških Spremenjena odločitev na odločitev o stroških prvostopnega postopka ni vplivala . Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo stroške in jih naložilo drugotožencu v skladu s tožnikovim predlogom, kot da bi s svojim tožbenim zahtevkom tožnik uspel v celoti. Ker stroškovne odločitve zaradi nevložene pritožbe s strani drugotoženca ni mogoče spreminjati (prepoved reformatio in peius v smislu določbe 359. člena ZPP, po kateri sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona), je ostala stroškovna odločitev v tem delu nespremenjena.

Drugotoženec je tožniku dolžan plačati tudi del pritožbenih stroškov, upoštevaje tožnikov uspeh v pritožbenem postopku. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel z zneskom 450.000,00 SIT. Potrebni stroški upoštevaje navedeni znesek znašajo v skladu z Odvetniško tarifo: sestava pritožbe 375 točk (Tar.št. 16/1 OT) in poročilo stranki - 50 točk, oboje pomnoženo s 110 SIT = 56.100,00 SIT, od priznanih odvetniških stroškov pa še 20% DDV (2. odstavek 14. člena OT) v višini 11.220,00 SIT ter stroške sodne takse za pritožbo v višini 15.200,00 SIT (Tar.štev. 3/1 ZST), kar vse skupaj znese

71.300,00 SIT.

Prvotožena stranka pa sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj odgovor na tožbo ni pripomogel pritožbenemu sodišču pri odločitvi o pritožbi in jih zato pritožbeno sodišče ni priznalo kot potrebnih stroškov (člen 155/1 ZPP).