Jedro

V zvezi z dodatkom za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela je pomembno, da javni uslužbenec dodatno delo opravi poleg svojega rednega dela, pri čemer ni pomembno, ali delo opravi v rednem delovnem času ali preko polnega delovnega časa. Če je delo opravljeno v okviru rednega delovnega časa, gre javnemu uslužbencu dodatek za delo v povečanem obsegu, zato dejstvo, na katerega se sicer sklicuje sodišče, da je tožnik vse delo opravil v rednem delovnem času in ni delal preko polnega delovnega časa, ni pomembno. Prav tako ni pomembno, ali je tožnik opravljal višje ali enako vrednotena dela kot je delo, ki ga opravlja na svojem delovnem mestu. V primeru, da bi tožnik moral delo s povečanim obsegom opravljati še izven rednega delovnega čas, bi bil upravičen še do plačila nadur oziroma koriščenja prostih ur, v primeru, če bi opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, pa bi bil lahko upravičen tudi plačila po dejansko opravljenem delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, dopustilo spremembo tožbe in ustavilo postopek v delu, v katerem tožnik zahteva obračun razlike v plači iz naslova povečanega obsega dela za obdobje od septembra 2012 do septembra 2017 ter plačilo posameznega neto zneska po odvodu davkov in prispevkov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun razlike v plači iz naslova povečanega obsega dela za obdobje od 1. 9. 2012 do 30. 9. 2017 v bruto višini, kot za posamezne mesece v tem obdobju izhaja iz točke III izreka, ter za plačilo mesečnih neto zneskov po odvodu davkov in prispevkov od obračunanih mesečnih bruto zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v znesku 1.278,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe v točki III in odločitev o stroških postopka v točki IV izreka sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po drugem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in razpiše obravnavo oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče pri odločanju o zahtevku iz naslova povečanega obsega dela uporabljalo pravila za odločanje o zahtevku iz naslova plačila po dejansko opravljenem delu, ki pa ga ni mogoče mešati s postavljenim zahtevkom. Sodišče se je sklicevalo na sodbo VDSS opr. št. Pdp 453/2019, ki pa ni bila objavljena niti na spletnih straneh sodišča in tudi ne na plačljivih portalih, zato ni mogoče preveriti, če gre za enako dejansko stanje kot v obravnavanem primeru. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu "upravnik V" in da je naloge tega delovnega mesta ves čas opravljal, da je po odredbi delodajalca v delovnem času opravljal tudi delovne naloge, ki se navezujejo na skrb za avtomobile oziroma vozni park, ki pa ne sodijo v delokrog tožnikovega delovnega mesta in da zavzema delo v zvezi z voznim parkom najmanj polovico tožnikovega delovnega časa. Glede na dosedanjo poznano sodno prakso velja, da v kolikor delavec opravlja naloge izven delokroga delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, te naloge predstavljajo povečan obseg dela, ki ga delavec opravlja znotraj polnega delovnega časa, delavec pa je do izplačila dela plače za povečan obseg dela upravičen že zgolj na podlagi dejstva, da je te naloge opravljal v posameznem mesecu. Sklicuje se na sodno prakso VDSS v sodbah opr. št. Pdp 746/2017 z dne 12. 10. 2017 in Pdp 214/2019 z dne 29. 8. 2019. Tožnik je bil tako dolžan dokazati le, da je poleg delovnih nalog svojega delovnega mesta opravljal tudi delovne naloge, ki ne sodijo v delokrog njegovega delovnega mesta, kar je dokazal in je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je dodatno vrednotilo delovne naloge, ki jih je tožnik opravljal izven nalog svojega delovnega mesta, kar ni pravilno. Tožnik tega ni mogel vedeti, saj je to vrednotenje v sodni praksi precedens. Sodnik bi moral tožnika v okviru materialno procesnega vodstva tožnika na to opozoriti. Ker tega ni storilo, je absolutno bistveno kršilo določbe postopka, saj se tožnik o ključnem dejstvu za odločitev ni imel možnosti izjaviti. Tako je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da obravnavane zadeve ni mogoče primerjati z odločitvijo v zadevi opr. št. Pdp 520/2016, ker da je v tej zadevi tožnik opravljal tudi delovne naloge drugih višje vrednotenih delovnih mest. Tak zaključek je najmanj preuranjen. Ker sodišče prve stopnje tožnika ni seznanilo s tem, da namerava obravnavano zadevo primerjati z zadevo opr. št. Pdp 520/2016, je tudi s tem podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe tožnika ocenila kot neutemeljene, zato predlaga, da sodišče pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. 1. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo in utemeljeno razsodilo, da zahtevek tožnika ni utemeljen.

6. Tožnik v pritožbi sodišču očita, da je s tem, ko se je v sodbi sklicevalo na zadevo opr. št. Pdp 453/2019 in se tudi napačno opredelilo, da obravnavane zadeve ni mogoče primerjati z odločitvijo v zadevi opr. št. Pdp 520/2016, storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišča sodijo po ustavi in zakonu. Tako je sodišče prve stopnje odločilo na tej podlagi, v podkrepitev svoji odločitvi pa se je sklicevalo na zadevo opr. št. Pdp 453/2019, v kateri je pritožbeno sodišče sicer odločilo po zaključku glavne obravnave v obravnavani zadevi. V zvezi z očitkom sklicevanja na zadevo Pdp 520/2016 pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta zadeva objavljena na straneh sodišča že dalj časa, zato sodišču stranke ni potrebno seznanjati s sodno prakso, na katero se sklicuje v obrazložitvi svoje odločitve. Sodišče prve stopnje v nobenem primeru ni storilo očitane kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tožnik je pri toženki zaposlen na delovnem mestu upravnik V. Toženka mu je v vtoževanem obdobju izdala 54 sklepov, na podlagi katerih je bil dolžan v okviru enajstih dogovorov o povečanem obsegu dela, ki jih je sklenil s toženo stranko (priloga pod B 18), opravljati naloge v povečanem obsegu, za kar je prejel del plače za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za posamezne mesece v višini od 4 do 8 % osnovne plače. Tožnik se z izplačano višino dodatka za povečan obseg dela ne strinja, saj meni, da je upravičen do višjih mesečnih dodatkov.

8. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, saj tožniku ni uspelo dokazati, da je v vtoževanem obdobju poleg svojega dela opravil toliko več dodatnega dela, da si zasluži višje mesečne dodatke iz tega naslova od dodatkov, ki mu jih je dejansko priznala in tudi izplačala toženka.

9. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) v 22.e členu določa, da se javnemu uslužbencu lahko izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, torej dodatek za povečan obseg dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna. Pisno odločitev o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti iz tega naslova prejme predstojnik, oziroma direktor uporabnika proračuna za posamezni mesec na podlagi pisnega dogovora med javnim uslužbencem in predstojnikom oziroma direktorjem in javnim uslužbencem, pooblaščenim za organizacijo dela. Dogovor je lahko sklenjen tudi za daljše obdobje. Z Uredbo o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (Uredba, Ur. l. RS, št. 53/2008 in naslednji) v 4. členu določa, da se lahko javnemu uslužbencu prizna dodatek do največ 20 % osnovne plače. Tožena stranka je na podlagi sklenjenega dogovora tožniku po prvem odstavku 5. člena Uredbe s sklepi določala višino mesečnega dodatka za povečan obseg dela.

10. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik poleg dela na delovnem mestu upravnik V. tudi dejansko opravljal druga dela po dogovoru s toženo stranko. Vendar pa je tožnik svoje delo opravil v manjšem obsegu od 50 %, druga dela po dogovoru s toženo stranko pa v večjem obsegu od 50 %.

11. V zvezi z dodatkom za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela je pomembno, da javni uslužbenec dodatno delo opravi poleg svojega rednega dela, pri čemer ni pomembno, ali delo opravi v rednem delovnem času ali preko polnega delovnega časa. Če je delo opravljeno v okviru rednega delovnega časa, gre javnemu uslužbencu dodatek za delo v povečanem obsegu, zato dejstvo, na katerega se sicer sklicuje sodišče, da je tožnik vse delo opravil v rednem delovnem času in ni delal preko polnega delovnega časa, ni pomembno. Prav tako ni pomembno, ali je tožnik opravljal višje ali enako vrednotena dela kot je delo, ki ga opravlja na svojem delovnem mestu. V primeru, da bi tožnik moral delo s povečanim obsegom opravljati še izven rednega delovnega čas, bi bil upravičen še do plačila nadur oziroma koriščenja prostih ur, v primeru, če bi opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, pa bi bil lahko upravičen tudi plačila po dejansko opravljenem delu.

12. V obravnavanem primeru je tako pomembna le količina dela, ki ga je poleg svojega dela v rednem delovnem času opravil tožnik. Ta pa ni, kot je bilo že ugotovljeno, uspel dokazati, da je bila opravljena količina dela toliko višja, da bi bil tožnik upravičen do višjega dodatka, kot mu ga je priznala in izplačala tožena stranka in da je to delo opravil poleg svojega rednega dela. Tako odločitev sodišča prve stopnje ni v nasprotju s sodno prakso, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik (zadeva opr. št. Pdp 746/2017). V zadevi Pdp 214/2019, na katero se tožnik prav tako sklicuje, in v kateri je bilo delavcu, ki je polovico svojega delovnega časa opravljal delo izven opisa svojega delovnega mesta, prisojeno izplačilo delovne uspešnosti na podlagi 22.e člena ZSPJS, pa je bila na predlog toženke s sklepom opr. št. DoR 234/2019 dopuščena revizija glede vprašanja, ali je pravilna presoja, da je tožnik upravičen do dodatka za poveča obseg dela.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (načelo uspeha v postopku) in prvim odstavkom 155. člena ZPP (priznanje za pravdo potrebnih stroškov). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka pa sama krije svoje stroške postopka, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla.