Jedro

Ker je tožnik po vložitvi tožbe samovoljno zapustil azilni dom in se tja ni več vrnil, ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora zoper odločbo, s katero je toženka zavrnila njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče je zato tožbo zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila kot očitno neutemeljeno tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite z dne 25. 10. 2013. V uvodu izpodbijane odločbe se sklicuje na določila 33. člena v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07 in nadaljnji), v obrazložitvi pa dodatno še na določila 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ ter na 3. alinejo 52. člena v povezavi z 2. alinejo 28. člena in 54. člen ZMZ. V obrazložitvi povzema tožnikove navedbe v lastnoročni pisni vlogi z dne 21. 10. 2013, policijski depeši z dne 30. 9. 2013 in prošnji z dne 25. 10. 2013, v kateri je navedel, da je izvorno državo zapustil oktobra 2010 in nato bival v Iranu, Turčiji, Grčiji, Makedoniji, Srbiji, Madžarski, Srbiji in Sloveniji, kamor je vstopil ilegalno 30. 9. 2013 ter da je pred tem za mednarodno zaščito zaprosil že na Madžarskem, vendar je prošnjo kasneje umaknil in bil nato vrnjen v Srbijo. Glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, je navedel spor zaradi zemlje tožnikove družine z neko drugo, a vplivnejšo družino, ki je prerasel v fizični obračun med obema družinama, v katerega se je s strani tožnikove družine zapletel tožnik in njegov brat, ki je zatem zaradi groženj s smrtjo zapustil izvorno državo in odšel v Libanon. Ker so se nato grožnje uperile zoper tožnika in prerasle v napade ter pretepe, je izvorno državo zapustil tudi sam tožnik. V tej zvezi tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobneje navaja razloge za svojo odločitev, pri kateri se je oprla na določila 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, ter še ugotavlja, ali bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, vendar jih sodišče, glede na naravo svoje odločitve, podrobneje ne povzema v svoji obrazložitvi.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in jo izpodbija s tožbo, v kateri uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponoven postopek, za kar obširno navaja pravne in dejanske razloge, zaradi katerih meni, da izpodbijana odločitev tožene stranke ni pravilna in zakonita. Tožbi prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 – A3).

Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena ZUS-1 dne 28. 11. 2013 vložila odgovor na tožbo, v katerem sodišču v skladu z ustaljeno sodno prakso predlaga, da tožbo zavrže, saj meni, da tožnik, ki je že tretji dan po vročitvi izpodbijane odločbe samovoljno zapustil Azilni dom dne 17. 11. 2013 in se tja od tedaj ni več vrnil, ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki je v tem, da si lahko izboljša svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (2. odstavek 36. člena ZUS-1). Če sodišče ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Upravno sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Iz odgovora tožene stranke na tožbo z dne 28. 11. 2013 izhaja, da je tožnik dne 17. 11. 2013 samovoljno zapustil Azilni dom in se tja ni več vrnil, zato po mnenju sodišča tožnik nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito oziroma na dokončanje postopka ter zato ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora.

Stališče, da pritožniki, ki samovoljno zapustijo Azilni dom ali zasebni naslov, na katerem so nastanjeni ali se ne nahajajo več na ozemlju Republike Slovenije, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, je v postopkih z ustavno pritožbo večkrat že sprejelo Ustavno sodišče RS, med drugim v odločbah št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012, št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008 in, med drugim, v odločbi št. Up-3939/08 z dne 4. 7. 2008, v kateri je izrecno navedlo: „Prosilci za azil so v času poteka azilnega postopka v posebnem položaju, ki se ne more primerjati s položajem drugih tujcev z dovoljenjem za začasno ali stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ali s tujci, ki se ne nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Zaradi posebnega statusa, ki ga že med samim azilnim postopkom uživajo v državi, v kateri prosijo za zaščito, imajo prosilci za azil drugačne pravice in dolžnosti, kot drugi tujci. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZAzil je moral biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom, vsako spremembo svojega naslova je moral sporočiti pristojnim organom brez odlašanja. Tudi v določbah ZMZ je določeno, da morajo biti prosilci za mednarodno zaščito vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzvati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (2. alineja 88. člena ZMZ). Navedeno posledično pomeni, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločbe o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga“. V konkretnem primeru se tožnik po samovoljni zapustitvi Azilnega doma vanj ni več vrnil vse do odločitve sodišča o njegovi tožbi zoper odločbo tožene stranke, zato je sodišče njegovo tožbo, vloženo po njegovem pooblaščencu, ki je svetovalec za begunce, na podlagi 6. točke 1. odstavka v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1 zavrglo.