Jedro

Čeprav obdolženec sicer ni osebno poslal pisnega opravičila oz. pojasnila o razlogih za svoj izostanek, je sodišče vendarle bilo seznanjeno z dejstvom, da je storilec prisilno hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici ... in da tako obstajajo objektivni razlogi, da se obdolženec ni mogel udeležiti zaslišanja in podati zagovora. Obdolženčevega izostanka tako glede na okoliščine konkretne zadeve ni mogoče šteti kot neopravičenega, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo sodbe brez zaslišanja, ne glede na opozorilo, ki jih je dalo obdolžencu v vabilu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), ko je 7. 7. 2019 ob 14.45 uri vozil v cestnem prometu z motornim vozilom B kategorije osebni avtomobil znamke Seat, tip Ibiza, last S. S., po S. ... proti M., brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil B kategorije, saj ima v vozniškem dovoljenju veljaven ukrep z dne 7. 3. 2019 odvzem vozniškega dovoljenja zaradi zdravstvenih razlogov. Za storjeni prekršek mu je izreklo glavno sankcijo globo v višini 500,00 EUR ter stransko sankcijo odvzema predmetov - zaseženega osebnega avtomobila, ki se po pravnomočnosti sodbe uniči. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov postopka - sodno takso v višini 100,00 EUR ter stroške prihoda priče na zaslišanje v višini 15,00 EUR, stroške v zvezi z zasegom in hrambo vozila pa naj bi odmerilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženec, ki v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1).

3. Pritožba je utemeljena.

4. V skladu s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 574/2019 z dne 15. 3. 2019 o prenosu pristojnosti prekrškovnih zadev na podlagi določila 105.a člena Zakona o sodiščih (ZS) je v predmetni zadevi o pritožbi odločalo Višje sodišče v Celju.

5. Kot izhaja iz 3. odstavka obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi sodbo izdalo brez zaslišanja obdolženca, pri čemer je obdolženca vabilo na zaslišanje za dne 6. 8. 2019, vendar se je vabilo vrnilo z oznako odklenjen hišni predalčnik, nato pa je ponovno bil vabljen za dne 30. 8. 2019, vabilo pa je prevzela pooblaščenka za vročitve T. P., na dan zaslišanja pa je na sodišče poklical polbrat obdolženega in povedal, da je obdolženec vsaj do 2. 9. 2019 zaprt s sklepom sodišča na varovanem oddelku Psihiatrične bolnišnice ... in da bo poklical oziroma nekaj napisal glede prekrška z dne 7. 7. 2019. Sodišče je tako v postopku zaslišalo le lastnika osebnega avtomobila S. S. in izdalo izpodbijano sodbo 10. 9. 2019. 6. Obdolženec je v vabilu na zaslišanje sicer bil opozorjen, da bo v primeru, če se na vabilo ne bo odzval in svoje izostanka ne bo opravičil, sodišče izdalo sodbo brez njegovega zaslišanja, ker za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil zaslišan, vendar po mnenju pritožbenega sodišča kljub takemu opozorilu in kljub dejstvu, da je zaradi zaseženega osebnega vozila v predmetnem postopku sodišče dolžno postopati prednostno in hitro, sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ne bi smelo odločiti brez obdolženčevega zaslišanja in je s takim postopanjem obdolženca prikrajšalo za pravico do poštenega sojenja. Čeprav obdolženec sicer ni osebno poslal pisnega opravičila oz. pojasnila o razlogih za svoj izostanek, je sodišče vendarle bilo seznanjeno z dejstvom, da je storilec prisilno hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici ... in da tako obstajajo objektivni razlogi, da se obdolženec ni mogel udeležiti zaslišanja in podati zagovora. Obdolženčevega izostanka tako glede na okoliščine konkretne zadeve ni mogoče šteti kot neopravičenega, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo sodbe brez zaslišanja, ne glede na opozorilo, ki jih je dalo obdolžencu v vabilu. Napačna uporaba drugega odstavka 115. člena ZP-1 pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku, ki bi glede na trditve obdolženca v pritožbi o njegovem psihičnem stanju lahko vplivala na zakonitost sodbe, kar uveljavlja tudi obdolženec v pritožbi. Ob seznanjenosti, da je obdolženec prisilno hospitaliziran, je odpadla podlaga za stališče, da za pravilno odločitev ni potrebno, da bi bil obdolženec zaslišan, saj bi se moralo sodišču postaviti vprašanje prištevnosti in krivde, o čemer pa ni mogoče odločiti brez obdolženčevega zaslišanja, zaradi česar bi moralo obdolženca ponovno vabiti na zaslišanje.

7. Nadaljnjo bistveno kršitev določb postopka o prekršku pa je sodišče prve stopnje storilo s tem, ko za svojo odločitev ni navedlo jasnih in razumljivih razlogov v obrazložitvi izpodbijane sodbe, deloma pa so razlogi v nasprotju z izrekom. Tako je v 5. točki obrazložitve sodišče prve stopnje zgolj navedlo, da naj bi obdolženec storil naklepno, ne da bi pojasnilo na podlagi česa sklepa o tem, da se je zavedal protipravnosti svojega ravnanja in ga je tudi hotel storiti. Prav tako ni obrazložilo odločitve za odvzem predmetov - zaseženega osebnega avtomobila, saj je v obrazložitvi navedlo zgolj to, da je pri odločitvi za izrek te sankcije upoštevalo to, kar je na zaslišanju izpovedala priča, ki je še vedno evidentirana kot lastnik zaseženega avtomobila, ne da bi njegove navedbe povzelo in obrazložilo zakaj je na podlagi teh navedb odločitev o odvzemu predmeta utemeljena. Medtem pa je celo iz izreka izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče izreklo stransko sankcijo na podlagi prvega odstavka 25. člena ZP-1, čeprav tako iz izreka kot tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi vozilo bilo last tretje osebe, v takem primeru pa se za izrek stranske sankcije odvzema predmetov uporablja drugi odstavek 25. člena ZP-1 in se tudi pogoji za izrek te sankcije presojajo drugače. 8. Ker tako obdolženec v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da mu je sodišče prve stopnje kršilo pravico do obrambe in do poštenega sodnega postopka s tem, ko ga ni zaslišalo in ker je pri tem zagrešilo tudi druge bistvene kršitve določb postopka o prekršku, na katere pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj je glede na naravo kršitev ocenilo, da ugotovljenih kršitev postopka ne more samo odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1).

9. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ponovno vabiti obdolženca na zaslišanje in mu omogočiti, da poda svoj zagovor, v okviru odločanja o odgovornosti za storjeni prekršek pa tudi raziskati okoliščine v zvezi s obdolženčevo prištevnostjo in zavedanjem, saj iz pritožbenih navedbah izhaja, da je obdolženec bil prisilno hospitaliziran zaradi psihičnega stanja zaradi porušene realitetne kontrole, blodenj, paranoidnosti, tesnobe in glede na trditve, da se zaradi izkazane psihične motnje v času storjenega prekrška svojih dejanj ni zavedal do te mere, da bi lahko sam presojal, kaj je prav in kaj ne. V okviru tega bo moralo sodišče prve stopnje pridobiti podatke o obdolženčevi prisilni hospitalizaciji v avgustu 2019 ter po potrebi imenovati tudi izvedenca ustrezne stroke, da bo mogoče presoditi obdolženčevo zavestno in voljno delovanje glede očitanega mu prekrška. Za svoje odločitve pa bo moralo v obrazložitvi nove sodbe navesti jasne, razumljive in prepričljive razloge, ki bodo tudi obdolžencu omogočili, da se do ugotovitev sodišča prve stopnje ustrezno opredeli in po potrebi uveljavi svojo ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva.