Jedro

V postopku ni bilo ugotovljeno ali je tožnik v zvezi z izdelavo in uporabo sporne opreme kot samostojni podjetnik posameznik uveljavljal kakršnekoli odhodke ali davčne ugodnosti, ugotovljeno ni niti dejstvo, ali je tožnik opremo pridobil (po lastni izjavi izdelal v lastni režiji) kot fizična oseba ali kot samostojni podjetnik posameznik. Zgolj dejstvo, da je opremo uporabljal pri opravljanju svoje dejavnosti in s tem za ustvarjanje prihodkov, pa po presoji sodišča ne zadošča za njeno opredelitev kot osnovno sredstvo zasebnika. Stališče tožene stranke o obveznem vnosu obravnavane opreme med osnovna sredstva tožnika kot samostojnega podjetnika posameznika bistveno odstopa od ustaljene upravno davčne prakse tožene stranke kot tudi od ustaljene sodne prakse o vprašanju dopustnih podlag za vpis osnovnih sredstev v poslovne knjige zasebnika in podlag za ugotavljanje vrednosti osnovnih sredstev kot osnove za obračun amortizacije za davčne namene. Upravna praksa o navedenih vprašanjih je restriktivna in na v tem upravnem sporu relevantni pravni podlagi kot davčno priznan odhodek priznava le amortizacijo tistih sredstev, ki jih je zasebnik na podlagi verodostojnih listin o pridobitvi z vpisom v register opredelil kot svoje osnovno sredstvo, pri čemer se amortizacija v zakonsko omejeni višini obračunava od osnove, ugotovljene skladno z določbami 25. člena Pravilnika. Navedena stališča, ki se sicer nanašajo na vprašanje davčnega priznavanja odhodkov, je po presoji sodišča treba, skupaj z zgoraj navedenimi relevantnimi dejstvi, smiselno upoštevati tudi pri vprašanju opredelitve sredstev kot osnovnih sredstev podjetnika kot podlage povečanja prihodkov iz naslova njihove prodaje. V cenitvi, ki je bila, kot izhaja iz obrazložitve odločbe organa prve stopnje, opravljena zato ker tožnik ni izvršil sklepa, s katerim mu je bilo naloženo knjiženje opreme v poslovnih knjigah, tudi brez vsakršne utemeljitve niso bile upoštevane določbe Slovenskih računovodskih standardov (SRS 18.31), po katerih v primeru prodaje osnovnih sredstev davčno osnovo kot izredni prihodki povečujejo le presežki prodajnih vrednosti osnovnih sredstev nad njihovimi neodpisanimi vrednostmi.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 21. 9. 2000 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 21.9.1999, s katero je bila (pri)tožniku ugotovljena davčna osnova v znesku 10.971.979,60 SIT (izrek pod točko I/1) in naložen v plačilo davek od dohodkov iz dejavnosti v znesku 3.081.461 SIT (izrek pod točko I/2), ki valoriziran predstavlja letno akontacijo za leto 2000 (izrek pod točko I/3) ter davek od prometa proizvodov po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa proizvodov v skupnem znesku 2.113.878,40 SIT (izrek pod točko II/1) s pripadajočimi predpisanimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do dneva plačila (izrek pod točko II/2), vse v roku 30 dni po prejemu odločbe, pri čemer pritožba ne zadrži njene izvršitve. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe svojo odločitev utemeljuje z ugotovitvijo, da so bila pravila postopka upoštevana, predpisi pravilno uporabljeni, pravilno pa je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Povečanje osnove za davek od dohodkov iz dejavnosti v znesku 10.104.400 SIT zaradi povečanih prihodkov iz naslova prodaje osnovnih sredstev je po presoji tožene stranke utemeljeno. Prvostopni organ je namreč ugotovil, da je tožnik, nosilec dejavnosti R cluba, skupaj s soustanoviteljem AA v letu 1998 prodal osnovna sredstva, ki jih je kot lastnik imel v omenjenem klubu kupcu AAA d.o.o. za znesek 60.000 DEM, ki je bil ob podpisu pogodbe 11.6.1998 zavezancu v celoti izročen. Tako zavezanec kot solastnik pa sta imela kot najemnika Turističnega društva A neporavnano obveznost iz naslova najemnine v višini 6.000.000,00 SIT. Iz pogodbe o prodaji osnovnih sredstev pa je razvidno, da je kupec s podpisom pogodbe prevzel vse plačilne obveznosti zavezanca in solastnika, ki sta kot prodajalca s prevzemom njunih neporavnanih obveznosti kompenzirala prodana osnovna sredstva, kar je razvidno tudi iz notarske listine z dne 14.7.1998, sestavljene pri notarki BB, ki v 9. členu določa, da kupec osnovnih sredstev AAA d.o.o. B pristopi k dolgu ter se zavezuje izpolniti obveznost prodajalcev v višini 6.000.000,00 SIT. Pritožbeni ugovor, da prodana osnovna sredstva niso bila predmet tožnikove dejavnosti, da v knjigo osnovnih sredstev niso bila vpisana ter da zanje tudi ni uveljavljal amortizacije in olajšav za investicijsko vzdrževanje, tožena stranka zavrača s sklicevanjem na določbe Slovenskih računovodskih standardov (1.21) ter na določbe 10. in 13. člena Pravilnika o vodenju poslovnih knjig za samostojnega podjetnika posameznika (Uradni list RS, št. 5/95), skladno s katerimi bi tožnik, ki je imel osnovna sredstva v lasti in jih je pri opravljanju svoje dejavnosti disco kluba nedvomno tudi uporabljal in tako ustvarjal prihodek, kot osnovno sredstvo moral izkazovati v registru osnovnih sredstev. Skladno s pravilno opredelitvijo sredstev pa je obravnavati tudi njihovo prodajo. Ker je opremo prodal zasebnik, mu je skladno z določbami 4., 5. in 13. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 57/97, v nadaljevanju : ZPD) prvostopni organ od osnove 10.104.400,00 SIT utemeljeno obračunal in naložil v plačilo tudi davek od prometa proizvodov po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa proizvodov v znesku 2.020.880,00 SIT.

Zvišanje osnove za davek od dohodkov iz dejavnosti (znižanje odhodkov) za znesek 300.976,00 SIT, nakazan tuji pravni osebi BBB dne 5.3.1998 je po presoji tožene stranke skladno z 11. členom Zakona o davku od dobička pravnih oseb (Uradni list RS, št. 72/93 do 34/96, v nadaljevanju: ZDDPO) v zvezi s SRS 21, ker tožnik knjigovodske listine, ki bi izkazovala nastanek obveznosti v poslovni dokumentaciji ob pregledu ni imel in je tudi kasneje ni predložil. S tem zavrača pritožbeni ugovor, da za nakazilo in izdajo računov v knjigi prihodkov in odhodkov obstajajo vse potrebne listine.

Glede s strani prvostopnega organa davčno nepriznanih odhodkov iz naslova kilometrin tožena stranka ugotavlja, da je (pri)tožnik na kontu 24 - Druga nadomestila stroškov zasebnika, izkazoval odhodke iz naslova kilometrin za opravljene prevoze z lastnim osebnim avtomobilom. Za vse obračunane kilometrine je zavezanec izstavil potne naloge. Vendar pa nekateri skupaj s prilogami, tudi po presoji tožene stranke niso dokazovali opravljenih prevozov v smeri vožnje, pač pa so vsebovali samo navedbo "lokalno" in pa le navedbo števila prevoženih kilometrov. Glede dveh potnih nalogov, ki jih (pri)tožnik v pritožbi posebej omenja in sicer potnega naloga z dne 16.6.1998 in z dne 21.8.1998, ki sta bila sicer res izdana za potovanje v smeri C - D in h katerima so priložena tudi potrdila o plačilu cestnin ter obračunani kilometrina in dnevnica, tožena stranka ugotavlja, da (pri)tožnik ni navedel poslovnega namena potovanja v D. Davčni organ je na podlagi knjigovodskih listin ugotovil, da zavezanec na tem področju ne nabavlja niti ne opravlja drugih storitev. Zavezanec v pritožbi sicer omenja, da je potovanje opravil za namene ogleda poslovnega prostora, ki naj bi ga opremljal ter da ima v zvezi s tem tudi ponudbe, ki jih je izdelal investitorju, vendar omenjenih listin zavezanec ni predložil v podanih pripombah na zapisnik, niti jih ne prilaga pritožbi. Na tej podlagi je po presoji tožene stranke prvostopni organ pravilno in skladno z zakonom zavezancu navedenih odhodkov davčno ni priznal, saj zavezanec ni razpolagal z izvirnimi knjigovodskimi listinami skladno s SRS 21, ki predstavljajo podlago za nastanek potnega naloga kot izvedene knjigovodske listine, ki nastane v knjigovodstvu zavezanca.

Tudi računi, prejeti od CCC s.a.r.l., ki jih je izdala italijanska špedicija pri carinjenju blaga na italijanski strani za njihove usluge, niso verodostojne listine v smislu SRS 21, saj ne vsebujejo navedbe uporabnika storitve, pač pa le registrsko številko avtomobila, tako da ne dokazujejo davčnega zavezanca oziroma nosilca stroškov. Odhodki v skupnem znesku 27.728,40 SIT na njihovi podlagi zato utemeljeno niso bili davčno priznani.

Pravilna in skladna z zakonom je po presoji tožene stranke prvostopna odločba tudi v delu, v katerem se tožeči stranki nalaga v plačilo davek od prometa proizvodov v skupnem znesku 33.345,30 SIT po računih št. 02-10, 18-10 in 24-10, ki ne vsebujejo vseh elementov, ki jih predpisujeta 7. člen ZPD in 16. člen Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. /92 do 89/98, v nadaljevanju: Pravilnik). Tako računa 02-10 in 24-10 ne vsebujeta številke in datuma izjave, račun 18-10 pa temelji na naročilnici, v kateri je kot predmet nakupa, enako kot na dobavnici, navedeno le "material po dobavnici". V zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodatno pojasnjuje, da mora biti izjava kupca vselej pisna, sklicevati pa se mora na številko in datum naročilnice ali pogodbe, na katero se nanaša. Izjava mora biti pravočasna, kar pomeni, da mora kupec prodajalcu proizvodov izročiti izjavo pred njihovim prevzemom, najkasneje pa do dneva izdaje računa.

Ukrep pod točko II/1 je utemeljen tudi v znesku 59.653,10 SIT. Davčni organ je namreč ugotovil, da tožnik v knjigi prihodkov in odhodkov ni izkazal računa, prejetega dne 11.5.1998 od dobavitelja DDD s.r.l. Italija v znesku 3.145.000 ITL. Poleg tega mu manjka celotna dokumentacija, ki bi dokazovala uvoz materiala in nakazilo plačila v tujino. Zavezanec v postopku ni predložil dokazov, s katerimi bi navedene ugotovitve ovrgel, zato tožena stranka pritožbeni ugovor tožnika, da je račun izkazan kot priloga v KPO in da poseduje tudi vso potrebno dokumentacijo, zavrača kot neutemeljen. Obveznost tožnika bi namreč bila, da bi z dokumentacijo dokazoval uvoz in nato ponoven izvoz materiala, kar glede knjigovodskih listin zahteva SRS 21. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Vlaga tožbo v upravnem sporu in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. V zvezi s prodajo opreme vztraja pri svojih pritožbenih navedbah in dodaja, da gre za opremo v osebni lasti tožnika in AA. Ne strinja se z navedbo, da ni izkazoval pravilnega stanja osnovnih sredstev. Ob vsakoletnem pregledu poslovanja od leta 1992 dalje je bila knjiga osnovnih sredstev pregledana in pripomb ni bilo. V letu 1993 sta solastnika obravnavana sredstva, ki sta jih sama izdelala in spravila v delovanje, dala v cenitev. Hotela sta jih vknjižiti v knjigo osnovnih sredstev. Ker je bila ocenjena vrednost zelo velika za tedanje razmere na tržišču sta pri davčnem pregledu vprašala za mnenje davčnega inšpektorja. Ta jima je po posvetu z vodjo in po pregledu navodil davčnim inšpektorjem povedal, da le tega ne moreta storiti. Tako sredstev tedaj nista vknjižila, pa tudi glede na to da sta jih izdelala v lastni režiji nista imela listin, s katerimi bi izkazovala njihovo nabavo. V zvezi s tem opozarja še, da ob ugotovitvi, da so bila sredstva prodana za 60.000 DEM, davčni inšpektor obveznost obračunava od osnove 10.104.400,00 SIT, upoštevajoč cenitev, ki jo je predložila firma AAA d.o.o. B. Vztraja tudi pri stališču, da je nakazilo zneska v tujino pravni osebi BBB dne 5.3.1998 knjiženo pravilno in upravičeno. Poleg naloga za nakazilo v tujino je namreč v knjigo vpet tudi predračun firme BBB v znesku 3.190 DEM na osnovi katerega se je nakazilo izvršilo in tudi kopija fakture DDD Italija v znesku 3.145.000 lit, katera je robo izdala v imenu firme BBB. Roba je bila prevzeta v firmi DDD Italija in z reeksportom prepeljana na Hrvaško, kjer je bila za kupca EEE d.o.o. tudi montirana. Za vsa navedena nakazila in izdajo računov obstojajo listine v knjigi prihodkov in odhodkov. Pri prvem zapisniku o inšpekcijskem pregledu je bilo ugotovljeno, da tožnik ni obračunal prometnega davka na računu 10-10, izdanemu pravni osebi EEE d.o.o. Hrvaška. Po pripombah na zapisnik, ki jih je inšpektor upošteval, je bilo v dopolnilnem zapisniku ugotovljeno tudi, da račun, prejet od firme DDD s.r.l. Italija v znesku 3.145.000 ITL ni izkazan v knjigi prihodkov in odhodkov, da pa je bil material uvožen, ker je račun potrjen od carinskega organa v tujini in je bil zato tožniku, ker ni imel evidentiranega uvoza, naložen 20% prometni davek. Če firmi BBB zneska ne bi nakazal, pri firmi DDD Italija ne bi mogel prevzeti polprosojnega motorskega platna, ki ga je montiral firmi EEE d.o.o. Hrvatska. Poslovni dogodki si sledijo po vrsti in so dokumentirani ter predstavljajo zadovoljiv dokaz, da je bilo plačilo firmi BBB upravičeno in pravilno knjiženo. V dokaz prilaga predračun firme BBB, račun firme DDD, nalog za nakazilo v tujino in carinsko listino, ki jo je naknadno pridobil od špediterja (tudi) kot dokazilo o zatrjevanem reexportu blaga po računu dobavitelja DDD Italija, in s tem neutemeljenosti obračuna prometnega davka na njegovi podlagi.

V zvezi z davčno nepriznanimi stroški kilometrine vztraja pri dosedanjih ugovorih. Ni jasno zakaj davčni organ stroške kilometrine ocenjuje kot nepotrebne stroške fiktivne narave, saj gre za stroške, ki so za poslovanje nujno potrebni. Potna naloga za službeno potovanje v D sta izpolnjena pravilno. Priložena je tudi vsa dokumentacija. Kot je navedel že v pritožbi je tožnik potovanja opravil za ogled poslovnega prostora, ki naj bi se opremljal. Obstajajo tudi ponudbe izdane investitorju, ki so na razpolago v tožnikovi dokumentaciji.

Računi CCC s.a.r.l. so računi, ki jih izdaja italijanska špedicija pri carinjenju blaga na italijanski strani. Vsi trije računi vsebujejo imena firm od katerih se blago uvaža in tudi ime R Slo. Vsebuje pa tudi registrsko številko avtomobila, s katerim se blago prevaža. Vztraja tudi na stališču, da so računi št. 2-10,18-10 in 24-10 pravilno izpolnjeni. V knjigo prihodkov in odhodkov zavedeni računi so pravilno izpolnjeni in vsebujejo tudi številke naročilnic in izjav. Na zahtevo davčne inšpektorice je tožnik predložil tudi registrator z naročilnicami v katerem so izpisani računi za njegovo interno evidenco, na katerih pa še niso vnesene nekatere številke naročilnic in izjav o oprostitvi plačila prometnega davka. Šlo je za pomožne dokumente, ki so služili le lastni evidenci in jih ni potrebno prilagati kot izvirne dokumente.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravilnosti in zakonitosti svoje odločitve in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v postopku prijavilo z vlogo z dne 9. 1. 2001; odgovora na tožbo ni podalo.

Tožba je utemeljena.

Odločitev tožene stranke in pred njo prvostopnega davčnega organa o povečanju davčne osnove (prihodkov) za davek od dohodkov iz dejavnosti v znesku 10.104.400 SIT iz naslova prodaje osnovnih sredstev in njene obdavčitve po določbah ZPD je po presoji sodišča preuranjena. V postopku namreč niso bila ugotovljena vsa dejstva pomembna za presojo v tem postopku bistvenega vprašanja, ali bi tožnik v svojih poslovnih knjigah obravnavano opremo moral izkazovati kot svoje osnovno sredstvo ali ne in s tem povezanega vprašanja, ali je tožnik opremo prodal kot fizična oseba ali kot zasebnik. V postopku je nesporno ugotovljeno le, da sta tožnik in AA kot solastnika v letu 1998 prodala opremo, ki jo je tožnik kot nosilec dejavnosti uporabljal za ustvarjanje prihodka, je pa v poslovnih knjigah kot svoje osnovno sredstvo ni izkazoval. V postopku ni bilo ugotovljeno ali je tožnik v zvezi z izdelavo in uporabo sporne opreme kot samostojni podjetnik posameznik uveljavljal kakršnekoli odhodke ali davčne ugodnosti, ugotovljeno ni niti dejstvo, ali je tožnik opremo pridobil (po lastni izjavi izdelal v lastni režiji) kot fizična oseba ali kot samostojni podjetnik posameznik. Zgolj dejstvo, da je opremo uporabljal pri upravljanju svoje dejavnosti in s tem za ustvarjanje prihodkov, pa po presoji sodišča ne zadošča za njeno opredelitev kot osnovno sredstvo zasebnika. Tudi dejstvo, da je bila iz dogovorjene kupnine poravnana obveznost tožnika in AA iz naslova najemnine za poslovni prostor, glede na status tožnika in z njim povezano odgovornost za obveznosti, na presojo ne more imeti odločilnega vpliva. Na podlagi podatkov, ki izhajajo iz upravnih spisov in jih v obrazložitvi odločbe povzemata organ prve stopnje in tožena stranka, pa stališče tožene stranke o obveznem vnosu obravnavane opreme med osnovna sredstva tožnika kot samostojnega podjetnika posameznika bistveno odstopa od ustaljene upravno davčne prakse tožene stranke kot tudi od ustaljene sodne prakse o vprašanju dopustnih podlag za vpis osnovnih sredstev v poslovne knjige zasebnika in podlag za ugotavljanje vrednosti osnovnih sredstev kot osnove za obračun amortizacije za davčne namene. Upravna praksa o navedenih vprašanjih je restriktivna in na v tem upravnem sporu relevantni pravni podlagi kot davčno priznan odhodek priznava le amortizacijo tistih sredstev, ki jih je zasebnik na podlagi verodostojnih listin o pridobitvi z vpisom v register opredelil kot svoje osnovno sredstvo, pri čemer se amortizacija v zakonsko omejeni višini obračunava od osnove, ugotovljene skladno z določbami 25. člena Pravilnika. Navedena stališča, ki se sicer nanašajo na vprašanje davčnega priznavanja odhodkov, je po presoji sodišča treba, skupaj z zgoraj navedenimi relevantnimi dejstvi, smiselno upoštevati tudi pri vprašanju opredelitve sredstev kot osnovnih sredstev podjetnika kot podlage povečanja prihodkov iz naslova njihove prodaje. Nepopolno ugotovljena dejstva, zaradi katerih sodišče na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, ne more rešiti spora, že sama zase narekujejo odpravo odločbe v obravnavanem delu. Sodišče pri tem še opozarja na pomanjkljivost obrazložitve prvostopne odločbe (te tožena stranka s svojo odločbo ni odpravila) v delu, v katerem utemeljuje s cenitvijo ugotovljeno višino davčne osnove po določbi 39. člena ZDavP. V cenitvi, ki je bila, kot izhaja iz obrazložitve odločbe organa prve stopnje, opravljena zato ker tožnik ni izvršil sklepa, s katerim mu je bilo naloženo knjiženje opreme v poslovnih knjigah, tudi brez vsakršne utemeljitve niso bile upoštevane določbe Slovenskih računovodskih standardov (SRS 18.31), po katerih v primeru prodaje osnovnih sredstev davčno osnovo kot izredni prihodki povečujejo le presežki prodajnih vrednosti osnovnih sredstev nad njihovimi neodpisanimi vrednostmi.

Tožba je po presoji sodišča utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na znižanje odhodkov za znesek 300.976 SIT, nakazan tuji pravni osebi BBB ter na naloženo obveznost plačila davka od prometa proizvodov - uvoza po fakturo DDD s.r.l. Italija v znesku 59.653,10 SIT. Prvostopni organ in tožena stranka namreč navedene poslovne dogodke in dokumentacijo, ki jih izkazuje, obravnavata povsem ločeno ne da bi, zaradi zatrjevane povezanosti poslovnih dogodkov, predložene dokaze ocenila skupaj in na tej podlagi napravila sklep o dejanskem stanju. Sodišče pri svoji odločitvi carinske listine, ki jo je tožeča stranka predložila šele v upravnem sporu, kot nedopustne tožbene novote (3. odstavek 14. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS) ni upoštevalo. Tožnik utemeljeno izpodbija odločbo tudi v delu, v katerem tožena stranka pritožbo tožeče stranke v zvezi z računom tuje pravne osebe CCC s.a.r.l. zavrača z razlogi, s katerimi svojo odločitev na podlagi zapisniških ugotovitev in ugotovitev, ki izhajajo iz dopolnilnega zapisnika, utemeljuje že organ prve stopnje. Pri tem pa spregleda, da so ugotovitve dopolnilnega zapisnika, da namreč tožeča stranka ugotovljeni pomanjkljivosti listin, ki je v tem, da uporabnika storitev ne vsebuje, ni ugovarjala, protispisne, saj je tožeča stranka v pripombah na zapisnik, enako kot v pritožbi in sedaj v tožbi, ugovarjala prav tej ugotovitvi z navedbo, da računi poleg reg.št. vozila vsebujejo tudi ime R Slo. Na vprašanje ali navedena oznaka kot navedba uporabnika storitev zadošča ali ne, je zato v postopku na prvi, kot tudi na drugi stopnji ostalo v celoti neodgovorjeno.

Že enovitost ukrepov je narekovala odpravo odločbe v celoti. Je pa po presoji sodišča odločitev tožene stranke v ostalem delu vsebinsko pravilna in skladna z materialnimi predpisi, na katere se sklicuje. Sodišče se zato v tem delu strinja z razlogi, s katerimi utemeljujeta svojo odločitev prvostopni organ in tožena stranka in se, da bi ne prišlo do ponavljanja, nanje sklicuje. Pri tem dodaja le, da je davčno nepriznanje odhodkov po dveh, formalno pravilno izpolnjenih potnih nalogih, izdanih za potovanje v smeri C - D, glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, utemeljeno z določbo 12. člena ZDDPO, v pogledu uporabe procesnega zakona pa opozarja na pomanjkljivost izreka odločbe prve stopnje pod točko II. v smislu določbe 16. člena ZDavP.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS in zadevo skladno z določbo 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.