Jedro

Tožnica v obravnavanem primeru pravnega interesa ne izkazuje več. Kot izhaja iz odgovora na tožbo toženke (na katerega se tožnica ni odzvala), se bo (je) natečajni postopek (v okviru katerega je bil izdan izpodbijani sklep) ponovil. To pomeni, da se bo (je) tožnica imela možnost nanj prijaviti in ponovno kandidirati za isto delovno mesto. Zakonitosti tega (ponovnega) natečajnega postopka pa v okviru tega upravnega spora ni mogoče presojati. Glede na povedano si s predmetno tožbo svojega pravnega položaja ne more izboljšati.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju prvostopni organ) je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se tožnica ne izbere na prosto uradniško delovno mesto vodja oddelka v Oddelku za razvoj in izvajanje socialnovarstvenih programov. Iz obrazložitve izhaja, da je bil postopek voden v skladu z 58., 60. in 61. členom Zakona o javnih uslužbencih in 22. členom Uredbe o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in v pravosodnih organih ter je potekal v dveh fazah - pregled vlog ter razgovor. Za uvrstitev v drugo fazo izbirnega postopka je komisija na podlagi meril ocenila vloge in se po pregledu rezultatov odločila, da se v drugo fazo uvrstijo trije najbolje ocenjeni kandidati, ki so zbrali več kot 30 točk. Tožnica je na podlagi svoje vloge zbrala 17 točk, zato se ni uvrstila v drugo fazo izbirnega postopka.

2. Toženka je pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnila.

3. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi je navedla, da je toženka preverjala strokovno usposobljenost kandidatov na podlagi meril, ki v javnem natečaju niso bila znana in vnaprej predpisana. Naknadno je namreč določila, da bo strokovno usposobljenost kandidatov preverjala zgolj na podlagi prijave na javni natečaj z zahtevano listinsko dokumentacijo. Pri tem to v javnem natečaju ni bilo izrecno navedeno, zato tožnica ni imela možnosti utemeljiti svoje strokovnosti še z drugimi dodatnimi dokazili. Tožnica meni, da se samega poznavanja nekega področja ne da ugotoviti zgolj na podlagi pregleda prijave oziroma vsebine življenjepisa, za katerega v javnem natečaju ni bilo posebej poudarjeno, da bo odločilen pri izbiri. Poleg tega naknadno postavljena merila presegajo pogoje javnega natečaja. Tako je toženka s svojim postopanjem nedovoljeno posegla v tožničino temeljno človekovo pravico enake dostopnosti do vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji in svobode dela.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo sicer prerekala tožbene navedbe po vsebini, uvodoma pa je navedla, da tožnica nima (več) pravnega interesa za vložitev tožbe v tem upravnem sporu. Prvostopni organ je na podlagi navedenega javnega natečaja z izbrano kandidatko 12. 11. 2019 res sklenil pogodbo o zaposlitvi, vendar jo je izbrana kandidatka 20. 1. 2020 odpovedala, zato je prvostopni organ 5. 2. 2020 objavil nov javni natečaj za isto delovno mesto. To pomeni, da si tožnica s tožbo v tem upravnem sporu ne more izboljšati svojega pravnega položaja, lahko pa kandidira za navedeno delovno mesto na novem natečaju.

5. Sodišče je tožnico z dopisom, I U 1915/2019-10 z dne 27. 2. 2020, pozvalo, naj se glede obstoja pravnega interesa za vloženo tožbo v zvezi z zgornjimi navedbami toženke v odgovoru na tožbo izrecno izjavi v 15 dneh od prejema poziva. Tožnica je po svojem pooblaščencu poziv sodišča izkazano prejela 3. 3. 2020, vendar se do dne odločitve v tej zadevi o tem ni izjavila.

6. Tožba ni dovoljena.

7. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1); na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Tožnik, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora torej ves čas postopka izkazovati pravni interes ali pravovarstveno potrebo za vloženo tožbo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev tožbi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi s tožbo izboljšal svoj pravni položaj.

8. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (prim. npr. sklep Upravnega sodišča III U 260/2016-9 z dne 27. 3. 2017). To pomeni, da je pravni interes bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča pomembna, ker drugače njena pravica oziroma pravni interes ne bo zavarovan. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka izboljša svoj pravni položaj.

9. Sodišče ugotavlja, da tožnica v obravnavanem primeru pravnega interesa ne izkazuje več. Kot izhaja iz odgovora na tožbo toženke (na katerega se tožnica ni odzvala), se bo (je) natečajni postopek (v okviru katerega je bil izdan izpodbijani sklep) ponovil. To pomeni, da se bo (je) tožnica imela možnost nanj prijaviti in ponovno kandidirati za isto delovno mesto. Zakonitosti tega (ponovnega) natečajnega postopka pa v okviru tega upravnega spora ni mogoče presojati. Glede na povedano si s predmetno tožbo svojega pravnega položaja ne more izboljšati. Tožnica (čeprav je imela to možnost) se tudi ni izjavila drugače. 10. Ker je iz tožbenih navedb, kot prej obrazloženo, razvidno, da vsebinska obravnava tožbe ne bi privedla k spremembi oziroma izboljšanju tožničinega pravnega položaja, je sodišče tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

11. Ob ugotovitvi, da pravni interes tožnice ni podan, se sodišče do tožbenih navedb ni opredeljevalo po vsebini. Iz istih razlogov, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo predlaganih dokazov.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.