Jedro

Ker sta se stranki dogovorili o poslu "na počez", kar je bila vseskozi tožnikova trditev in ki sta jo nižji sodišči sprejeli, je pravilno njuno stališče, da je potrebno vse sporne okolnosti, ki zadevajo vrednost opravljenih del, vrednost neizvedenih del, nekvaliteto in drugo, ocenjevati po istih vrednostnih kriterijih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je plačilni nalog Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. Pl 17/96 z dne 6.1.1997, razveljavilo in tožbeni zahtevek zaradi plačila 2.950.436 SIT zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik, ki je uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Po revizijskih izvajanjih je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ker tožnik ni bil povabljen na ogled izvedenca in zato ni mogel sodelovati v postopku. Podana pa je bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi iz 14. točke navedenega člena, ker je sodišče odločilo v nasprotju z listinami, to je izvedenskim mnenjem. Po toženkini izpovedi tožnik ni opravil le dveh del, izvedenec pa je v nasprotju z njeno izpovedjo ugotovil več neizvršenih del. Ker sodišče ni postavilo še enega izvedenca, ga je postavilo v neenakopraven položaj. Podana je končno tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je svoj pravnomočen plačilni nalog sodišče razveljavilo na podlagi prepozno vloženega predloga, hkrati pa mu je odreklo pravico do pritožbe zoper navedeno odločitev. Pogodbi nezvesta stranka je bila toženka, ki je plačilo 8.000 DEM pogojevala z izstavitvijo računa in pripomb na delo ni imela vse do konca. Zato je zmoten zaključek, da je bil tožnik nezvest pogodbi. Ker je bilo dogovorjeno, da se bo adaptacija hiše opravila "na počez", za rešitev spora niso bile pomembne cene in količine. Obračun na podlagi cen in količin je tožnik napravil šele potem, ko sta toženki odstopili od prvotnega sporazuma (na počez).

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženkama, ki nanjo nista odgovorili (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje svoj plačilni nalog z dne 6.1.1997 razveljavilo s sklepom z dne 16.6.1997, s katerim je ugodilo predlogu toženk, da se zadeva vrne v prejšnje stanje. Po določilu 121. člena ZPP pa ni pritožbe zoper sklep, s katerim se ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (razen v primeru, če bi bilo ugodeno predlogu v nasprotju s 118. členom ZPP, kar pa v tem primeru ni bilo storjeno). Glede na tako stanje sodišče prve stopnje ni moglo zagrešiti v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker je bila prvotna odločba sodišča prve stopnje razveljavljena, v postopku ni mogla biti zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne obstaja kakšna pravnomočna odločba v isti zadevi zoper toženi stranki, pri čemer je nesporno, da je bil prvotni plačilni nalog vložen zoper neobstoječo osebo B. - M. S. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj pojasnili svoji stališči v zvezi z revidentovimi navajanji o kršitvah postopka, ker da ni bil vabljen na enega od ogledov izvedenca in ker sodišče ni postavilo še dodatnega izvedenca. Po presoji revizijskega sodišča kakšne kršitve postopka v zvezi z izvajanjem dokaza z izvedencem, niso bile zagrešene. Kot kažejo podatki spisa, je bil tožnik navzoč na dveh ogledih izvedenca (30.9.1997 in 22.5.1998), navzoč ni bil le 5.7.1998, ko si je izvedenec ogledal izkop temelja v eni izmed sob sporne hiše. V zvezi s tožnikovimi ugovori glede navedenega izkopa, je izvedenec na naroku 20.1.2000 izrazil tožniku pripravljenost, da bo nosil vse stroške s ponovnim ogledom, če ta ne bo potrdil njegove ugotovitve o globini temeljenja. Tožnik ponovnega izkopa ni predlagal, niti ni izvedencu postavil na naroku kakšnih vprašanj v zvezi s tem. Glede na navedeno in ker sta sodišči nižjih stopenj ocenili, da je bilo izvedenčevo mnenje popolno in jasno, da tožnik nanj ni imel konkretnih pripomb, tožnikova revizijska izvajanja o teh okoliščinah pa ne dajejo podlage za sklepanje, da bi lahko zatrjevane kršitve vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sodb, revizijsko sodišče zaključuje, da v postopkih na nižjih stopnjah sojenja niso bile zagrešene kakšne kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Končno še ugotavlja, da sta sodbi sodišč obeh stopenj ustrezno obrazloženi tako glede dejanske podlage spora kot njegove materialnopravne presoje, zaradi česar ni mogla biti zagrešena niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišči nižjih stopenj sta pri ugotavljanju dejanskega stanja izhajali tudi iz tožnikovega stališča, da je hišo toženk adaptiral na podlagi dogovora "na počez", da je potrebno zato upoštevati na eni strani dogovorjen obseg del in dogovorjeno ceno, na isti podlagi pa ugotavljati tudi obseg neizvršenih del, kvaliteto le-teh in dodatna dela. Kot izhaja iz razlogov sodb sodišča prve in druge stopnje, sta obe upoštevali, da je bila dogovorjena cena 2.603.082 SIT (ali 29.420 DEM), da je vrednost dodatnih del znašala 155.488 SIT, da ni bilo izvedenih del v vrednosti 209.746 SIT in da predstavlja odbitek na račun nekvalitete izvršenih del 851.015 SIT, kar pokaže kot vrednost po tožniku opravljeni del 1.697.809 SIT, medtem ko sta toženki nesporno plačali 1.786.545 SIT, torej več kot pa znaša vrednost tožnikovih del. Te ugotovitve so dejanske narave, ki jih je moralo upoštevati tudi revizijsko sodišče pri pravni presoji spora, pri čemer je opozoriti tožnika, da revizijsko sodišče ni smelo upoštevati njegovih v reviziji uveljavljanih nadaljnjih dejanskih trditev (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči druge in prve stopnje in ki je v bistvenem povzeto v tej obrazložitvi, zaključuje revizijsko sodišče, da sta sodišči nižjih stopenj pravilno odločili o sporu, dogovor pravdnih strank pa je pravilno ocenjen kot pogodba o delu (600. in naslednji členi ZOR). Ker sta se stranki dogovorili o poslu "na počez", kar je bila vseskozi tožnikova trditev in ki sta jo nižji sodišči sprejeli, je pravilno njuno stališče, da je potrebno vse sporne okolnosti, ki zadevajo vrednost opravljenih del, vrednost neizvedenih del, nekvaliteto in drugo, ocenjevati po istih vrednostnih kriterijih. Ugotovitve o vseh spornih odločilnih okoliščinah pravnega razmerja pravdnih strank so potrdile zaključek, da sta toženki z izvršenimi plačili preplačali vrednost dela in materiala, ki ga je tožnik vložil v adaptacijo hiše. Zato sta sodišči pravilno zavrnili njegov zahtevek, s katerim je zahteval še nadaljnje doplačilo. Izpodbijana odločitev ima podlago v tretjem odstavku 620. člena ZOR (po katerem lahko naročnik zniža plačilo, če prevzemnik ne odpravi napak), v 621. členu ZOR (po katerem se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako) in v drugem odstavku 616. člena ZOR (po katerem lahko naročnik z ugovorom zoper prevzemnikov zahtevek uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila, če je o napakah pravočasno obvestil prevzemnika). Na podlagi povedanega je revizijsko sodišče ocenilo, da s sodbo sodišča druge stopnje in v zvezi z njo s sodbo sodišča prve stopnje niso bile zagrešene v reviziji uveljavljane materialnopravne ali procesnopravne kršitve. Zato je neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZOR).