Jedro

Čas izvršitve kaznivega dejanja ponarejanja listin je pomemben zaradi določenosti tega kaznivega dejanja, njegovega zastaranja in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ne predstavlja pa v konkretnem primeru odločilnega dejstva, ker ne gre za enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin.

Od sodišča druge stopnje ni mogoče zahtevati, da bi izrecno odgovorilo na vsako pritožbeno navedbo, ki izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, če se ta ne veže na odločilna dejstva, zato lahko sodišče postranske pritožbene navedbe, ko oceni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo v celoti pravilno in popolno, zavrne s skupno oceno in ugotovi nerelevantnost ugovorov, ne da bi podalo razloge za zavrnitev vsakega nebistvenega ugovora posebej.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17.11.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 21.10.1999 je bil obsojeni A.B. spoznan za krivega nadaljevanih kaznivih dejanj goljufije po 2. odstavku 217. člena in ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen tri leta zapora.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve materialnega prava in se sklicuje na precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbi sodišča prve stopnje. Trdi, da sodba sodišča prve stopnje ne temelji na trdnih dokazih, sodbi sodišča prve in druge stopnje pa naj ne bi imeli razlogov o odločilnih dejstvih. Povzema pritožbene navedbe in sodbo sodišča druge stopnje ter polemizira z razlogi obeh sodb. Navaja, na katere pritožbene navedbe naj bi sodišče druge stopnje ne odgovorilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navedel, da zahteva v bistvu obširno izpodbija sodbo zgolj zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v večjem delu zahteve ugovarja dokazni oceni sodišča in skuša prikazati drugačno dejansko stanje, kot pa sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče teh navedb ne more upoštevati. Izven tega okvira sodijo zgolj očitki sodišču druge stopnje, ki naj ne bi odgovorilo na njegove pritožbene navedbe oziroma naj bi sodba o le-teh ne imela razlogov.

Sodišče druge stopnje naj bi ne odgovorilo na navedbe v pritožbi, da je bil o vrnitvi blaga podjetju L. d.o.o. izdan dokument "povrat neisporučene robe", kar naj bi dokazovalo, da je bila pijača vrnjena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da to ne drži, saj bi morale biti v tem primeru o tem izdane in izpolnjene dobavnice, s čimer je sledilo izpovedbi priče M.Ž., ki je izpovedal tudi, da je šlo v tem primeru za fiktivno listino zaradi izstavitve novega računa. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbene navedbe o neverodostojnosti te priče, s čimer je smiselno zavrnilo tudi očitek, da naj bi bila pijača podjetju L. vrnjena, kar naj bi izhajalo iz listine, na katero se je skliceval pritožnik.

M.Ž. je v preiskavi izpovedal, da mu je obsojeni A.B. ob podpisu pogodbe (julija 1993) predložil letno naročilnico, izjavo o nadaljnji prodaji in nekaj registrskih listov. Vložnik zahteve navaja, da naj bi sodišče druge stopnje ne odgovorilo na pritožbene navedbe, da ni jasno, od kod podatek, da je obsojenec Ž.-ju te listine izročil 21.12.1993, saj je vse to Ž. imel že ob podpisu pogodbe. Zahtevi za varstvo zakonitosti je v tem delu potrebno pritrditi, saj pritožba tega dejstva resnično ne obravnava. Iz izpovedi M.Ž. izhaja, da je čas izvršitve kaznivega dejanja, opisanega pod točko II/2-b izreka sodbe, julij leta 1993 in ne 21.12.1993. Čas izvršitve kaznivega dejanja je pri navedenem kaznivem dejanju pomemben zaradi določenosti kaznivega dejanja, zastaranja in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ne predstavlja pa v konkretnem primeru odločilnega dejstva. Na dokazanost kaznivega dejanja čas izvršitve le-tega v tem primeru ne vpliva, saj ne predstavlja enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja ponarejanja listin. Sodišče druge stopnje pritožbenih navedb glede navedenega dejstva ni presodilo, oziroma ni o ugovoru navedlo svoje opredelitve. Ugovor pa se ne nanaša na odločilna dejstva, zato navedena opustitev ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe in ne izpolnjuje kriterija iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje naj ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe, da je naročilnico E. d.o.o. Ž.-ju prinesel T.B. in ne obsojenec, ter o nezanesljivosti Ž.-ja kot priče. Kot že navedeno, je sodišče druge stopnje njegovo izpovedbo ocenilo kot verodostojno in navedlo, da mu je obsojenec prinesel položnico. Ne da bi se spuščalo v razlago pojma "izročiti" v civilnopravnem pomenu te besede, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je, ob tem ko je bilo neizpodbitno ugotovljeno, da vse listine izhajajo od obsojenca, pravno nepomembno, če je katero od njih od obsojenca do Ž.-ja v vlogi sla prenesel kdo drug.

Sodišče druge stopnje je v nasprotju z navedbami v zahtevi odgovorilo na pritožbene navedbe glede akceptnega naloga, zato po vložniku očitane kršitve ni storilo.

Sodišče prve stopnje v nasprotju z vložnikovimi navedbami v zahtevi nikjer ne zatrjuje, da naj bi obsojenec osebe imenovane M. ne omenil že na začetku in podaja prepričljive razloge za zavrnitev obsojenčevih dokaznih predlogov v zvezi z M. oz. Z.Z. Sodišče druge stopnje se je v izpodbijani sodbi do teh vprašanj opredelilo, zato mu ni mogoče utemeljeno očitati, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe.

Od sodišča druge stopnje ni mogoče zahtevati, da bi izrecno odgovorilo na vsako pritožbeno navedbo, ki izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, če se ta ne veže na odločilna dejstva, temveč je povsem razumno, da sodišče postranske pritožbene navedbe, ko oceni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo v celoti pravilno in popolno, zavrne s skupno oceno in ugotovi nerelevantnost ugovorov, ne da bi podalo razloge za zavrnitev vsakega nebistvenega ugovora posebej. Kot take je med drugim potrebno ocenjevati pritožbene navedbe glede zasedenosti A.N., ko naj bi obdolženec že v času obstoja dolga prišel na razgovor. Navedena okoliščina ne more vplivati na obstoj kaznivega dejanja, saj je bilo le-to pred tem že naklepoma izvršeno, zato sodišču druge stopnje ni mogoče očitati kršitve 395. člena ZKP, če je iz sodbe razvidno, da sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Enako velja za presojo sodišča druge stopnje glede nadaljnjih navedb, na katere se sklicuje zahteva (o odnosu z M., mobilnem telefonu in poreklu virmanskega naloga, pa o kraju bivanja Z.Z.), ki izpodbijajo dejansko stanje.

V zvezi s podjetjem C. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da naj bi bila trditev v sodbi sodišča prve stopnje, da je A.N. moškega po telefonu ocenil za obdolženca, protispisna. Sodišče druge stopnje se je namreč ukvarjalo s kaznivim dejanjem, pri katerem se je obsojenec predstavljal za direktorja podjetja L. d.o.o. Ugotovitve sodišča prve stopnje namreč niso protispisne, saj je A.N., zaslišan v preiskavi, izpovedal, da je klical moški, ki bi po glasu lahko bil B., ob ostalih dokazih, ki so kazali na to dejstvo, je bil zaključek sodišča prve stopnje tako povsem utemeljen. Kršitev pa po svoji naravi ni bistvena, saj pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožba s takimi navedbami tako ne bi mogla uspeti, kršitev sodišča druge stopnje zato ni vplivala na zakonitost sodbe.

Vložniku zahteve je potrebno pritrditi, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo sklicevati na uradni zaznamek o navedbah E.B. Ta je ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom namreč povedala, da je videla prazne žige. Sodišče je imelo možnost, da bi priči razliko med to izpovedbo in vsebino uradnega zaznamka predočilo, vendar tega ni storilo, zato se na te razlike v obrazložitvi sodbe ne bi smelo opirati. Na glavni obravnavi sodišče okoliščin v zvezi s temi žigi ni ugotavljalo. Vložnik zahteve je navedeno v pritožbi uveljavljal, sodišče druge stopnje pa na te navedbe ni odgovorilo, temveč je zgolj ugotovilo, da priča izjav iz predkazenskega postopka ni zanikala. To je sicer res, vendar je izpovedbo spremenila, prejšnje izjave pa ji niso bile predočene. Vrhovno sodišče glede uveljavljane kršitve ugotavlja, da vložnik zahteve niti v pritožbi, niti v zahtevi v zvezi s kršitvama sodišč prve in druge stopnje ne zavzame stališč, glede ravnanja sodišča prve stopnje pa ne zatrdi, da naj bi izjava priče iz predkazenskega postopka predstavljala nedovoljen dokaz. Sklicuje se namreč le na kršitev sodišča druge stopnje, ki naj bi jo storilo s tem, ko ni odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s tem dejstvom. Nobena od obravnavanih kršitev ni absolutne narave, zato bi moral vložnik zahteve izkazati vzročno zvezo med kršitvijo in nepravilnostjo oziroma nezakonitostjo sodbe, česar ni storil. Vrhovno sodišče ocenjuje, da zaradi navedenih kršitev načela poštenega postopka niso kršena. Sodišče prve stopnje namreč izjavo E.B. iz predkazenskega postopka sicer navaja, vendar jo ocenjuje kot indic, ki še dodatno utrjuje dokaze, na katere opira krivdorek glede kaznivega dejanja pod točko I./2 izreka sodbe. To dejanje je obdolžencu povsem zanesljivo dokazano na podlagi ostalih izvedenih dokazov, navedeni kršitvi sodišč prve in druge stopnje zato nista imeli vpliva na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe.

Tudi glede pritožbenih navedb v zvezi z obsojencu izrečeno kazensko sankcijo vložnik zahteve sodišču druge stopnje očita, da nanje ni odgovorilo. Sodišče druge stopnje je obsojencu izrečeno kazensko sankcijo ocenilo, ni pa izrecno odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s tem. Kljub temu Vrhovno sodišče ugotavlja, da s tem ni storilo kršitve, ki bi lahko vplivala na zakonitost sodbe, saj vložnik navedbe sodišča prve stopnje glede obteževalnih okoliščin napačno razlaga. Sodišče prve stopnje namreč obsojencu kot obteževalne ne očita okoliščine, ki je element kaznivega dejanja, temveč je potrebno obravnavane navedbe šteti kot ocenjevanje obsojenčeve osebnosti in okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno. Okoliščine, kot so obsojenčeva popolna brezvestnost, v kateri se ni oziral na posledice svojih ravnanj, grobo izkoriščanje poslovne dejavnosti in izkoriščanje drugih oseb za dosego svojih ciljev, je ob odmeri kazni nedvomno mogoče upoštevati kot obteževalne, saj se ne nanašajo na samo protipravno pridobitev premoženjske koristi, ki je zakonski znak kaznivega dejanja goljufije.

Kršitve, na katere se vložnik sklicuje v zahtevi, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanje. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zato skladno s 425. členom ZKP zavrnilo.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 150.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.