Jedro

Obsojenec, ki je oškodovancu grozil z ubojem, je s tem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, pri tem pa glede na okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, ni pravno relevantno, s katerim sredstvom naj bi obsojeni to tudi storil.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega R.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Domžalah je obsojenega R.Z. z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, za katero mu je izreklo denarno kazen v višini 417,00 EUR ter mu naložilo plačilo povprečnine in stroškov postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo so obsojenčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje obstaja nasprotje o vsebini izrečenih groženj, prav tako je podano nasprotje med izrekom prvostopne sodbe in zapisnikom o glavni obravnavi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec F.M., ki meni, da zahteva ni utemeljena, saj ni nasprotja med izrekom in razlogi sodbe.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki so izjavili, da vztrajajo pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev drugih določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je sodišče prve stopnje v izreku svoje sodbe zapisalo, da je obsojenec oškodovancu grozil s tem, da mu je rekel, da ga bo ubil, medtem ko sta oškodovanec in priča G.P. izpovedala, da je obsojeni izjavil, da bo vse postrelil. Omenjeni priči tako ne potrjujeta groženj, ki so navedene v izreku sodbe. Po zatrjevanju zahteve obsojenčeva grožnja tudi ni zadostila objektivnim in subjektivnim kriterijem glede obstoja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja. Obsojeni svoje grožnje, da bo vse postrelil, objektivno ni bil sposoben izvesti, saj nima strelnega orožja, prav tako ni jasno, koga naj bi ustrelil. 7. Pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti mora biti storilčeva grožnja resna in objektivno zmožna, da doseže ogroženost drugega. Tudi če sredstvo, s katerim storilec grozi, ni sposobno, da bi z njim lahko drugemu dejansko ogrozil življenje ali telo, bo podano to kaznivo dejanje, če je z njim storilec glede na videz tega sredstva ali okoliščine objektivno lahko vzbudil pri oškodovancu občutek osebne ogroženosti.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe zapisalo, da je obsojenec oškodovancu kritičnega dne v pisarni njegove družbe dejal, da ga bo ubil. Oškodovanec je na glavni obravnavi izpovedal, da je obsojeni kritičnega dne v njegovi pisarni, kjer je bil prisoten tudi G.P., ki je zaposlen pri oškodovancu, grozil, da jih bo vse ubil s pištolo ter da jih bo vse pobil. Priča G.P. je izpovedal, da je obsojeni v zgoraj omenjeni pisarni izjavil, da bo vse postrelil, če račun ne bo plačan. Tako sta izpovedbi obeh prič povzeti tudi v sodbi sodišča prve stopnje. Iz navedenega je tako razvidno, da med izrekom in obrazložitvijo sodbe ni nasprotja glede vsebine obsojenčevih groženj. Za obravnavani primer je bistveno, da je obsojeni oškodovancu grozil z ubojem, glede na okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, pa ni pravno relevantno, s katerim sredstvom naj bi obsojeni to tudi storil. Nadalje, iz izpovedb obeh prič sicer res izhaja, da je obsojeni grozil le na splošno, vendar je sodišče prve stopnje glede na okoliščine primera (spor glede kvalitete opravljenih gradbenih del, odklonitev plačila za opravljena gradbena dela, navzočnost oškodovanca in le ene priče v pisarni) pravilno zaključilo, da so bile obsojenčeve grožnje usmerjene zoper oškodovanca. Glede na povedano Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti se z zatrjevanjem, da obsojeni svoje grožnje ni bil sposoben uresničiti, ker nima strelnega orožja, da oškodovanec ni mogel biti v resnem in upravičenem strahu, da je šlo za povsem pavšalne izjave obsojenca zaradi spora glede plačila izvedenih del izraža svoje nestrinjanje z zaključki nižjih sodišč in s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, zatrjevanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Ob upoštevanju, da je obsojenec samostojni podjetnik, ki se ukvarja gradbeniško dejavnostjo, ter da je dolžan preživljati dva mladoletna otroka, mu je Vrhovno sodišče v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom na podlagi 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP naložilo stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačilo sodne takse (6 točka 1. odstavka 92. člena ZKP).