Jedro

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki je prestalo pritožbeni preizkus).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnikoma izstaviti listino - potrdilo o plačilu celotne kupnine po kupoprodajni pogodbi s pridržkom lastninske pravice z dne 7.7.1997, ki je bila sklenjena med toženko kot prodajalko in tožnikoma kot kupcema za parceli št. 158/1 in št. 159/2, obe vpisani pod vl. št. 198 k.o..., na podlagi katere se bosta lahko tožnika vpisala v zemljiško knjigo kot solastnika vsak do 1/2. Toženko je tudi zavezalo, da mora tožnikoma povrniti pravdne stroške v znesku 457.800 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru "medsebojna korespondenca" pravdnih strank ne pripelje do zaključka, da sta se dogovorili za razvezo pogodbe, ter da tudi ni prišlo do položaja, ko bi bila toženka na podlagi V. člena te pogodbe upravičena zahtevati celotno kupnino. Ker tako toženka ni dokazala, da bi bila pogodba razvezana, mora kot prodajalka izpolniti svojo pogodbeno obveznost. Zoper to sodbo je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Prvi očitek utemeljuje s trditvijo, da je utemeljeno zahtevala izločitev sodnice prve stopnje, saj se je njena neobjektivnost pokazala v načinu vodenja postopka, zlasti v dopuščanju neumestnih vprašanj odvetnika tožnikov.

Sicer pa meni, da bi bilo treba pri presoji, kdaj ji je bila plačana kupnina, upoštevati prvi odstavek 318. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), po katerem je dolg poravnan šele, ko prispe banki, pri kateri ima upnik račun, denarno nakazilo v dobro upnika. Tožnika sta bila vseskozi v zamudi s plačilom, kar najbolj dokazuje dopis z dne 17.4.2001, v katerem se opravičujeta, ker še nista poravnala dolgov ter omenjata, da bosta poskušala dobiti kredit, če pa jima to ne bo uspelo, bosta gostilno vrnila. Ta dopis je več kot jasen dokaz o zamudi s plačilom in o negotovosti, ali bosta tožnika mogla izpolniti svojo obveznost. Pomemben je tudi dopis z dne 15.3.2000, v katerem tožnik pojasnjuje, da je slabega zdravja in da se je zaradi tega odločil, da bo dal gostilno v najem. Ker piše o možnosti, da naj bi lokal oddali v najem za deset let, da bo dobil svoj delež nazaj, ter da se toženki vrne gostilna, izgleda, da je predlagal razdrtje pogodbe. Toženka je na to odgovorila z dopisom z dne 31.3.2000, tožnikoma pa je pisala tudi njena takratna pooblaščenka. V dopisu z dne 19.5.2000 je predlagala, naj se čimprej sestanejo in dogovorijo o pogojih razdrtja pogodbe. To dopisovanje potrjuje, da sta se stranki v bistvu že odločili za razvezo pogodbe. Razen tega je pomembno, da je toženkina pooblaščenka z dopisom z dne 9.4.2001 tožnika opomnila na zamudo ter se pri tem sklicevala na V. točko pogodbe z dne 7.7.1997. Zahtevala je, da tožnika izpolnita svojo obveznost in celotni neplačani del kupnine plačata v 30 dneh od opomina. Ta rok se je iztekel 10.5.2001, toženka pa je prejela znesek 28.840.500 SIT na svoj bančni račun šele 14.5.2001. V skladu z določbami 125. člena in 126. člena ZOR je zato prišlo do razveze pogodbe po samem zakonu.

Napačno je stališče, da sta bila tožnika v zamudi le z neznatnim delom kupnine. Z zamudo sta plačala 28.840.500 SIT, kar je ustrezalo 261.024 DEM. Ta znesek nikakor ne predstavlja neznatnega dela kupnine. Napačen je tudi sklep, da naj bi bilo plačilo opravljeno pravočasno, ker naj bi o tem obstajalo soglasje takratne toženkine pooblaščenke. To namreč demantirajo že tožbene navedbe. Revidentka se sklicuje tudi na tezo, da so podane predpostavke za uporabo 123. člena ZOR, ker je postalo plačilo kupnine zaradi poslabšanja gmotnih razmer tožnikov negotovo.

Tožnika sta odgovorila na revizijo, pri čemer oporekata revidentkinim pravnim stališčem. Menita, da ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ter da je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče v celoti soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da ni bilo razlogov za izločitev sodnice sodišča prve stopnje. Pravilnim argumentom tega sodišča (in predsednika prvostopenjskega sodišča) revizijsko sodišče nima kaj dodati (tudi revidentka v bistvu le ponavlja tisto, kar je v zvezi z zahtevo za izločitev navajala že v rednem postopku) - lahko le ponovi bistveno: nestrinjanje s procesnim vodstvom praviloma (če ne gre za ekscesne primere sodnikove /popolne/ neaktivnosti) ne more biti razlog za izločitev po 6. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP).

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP), je brez pomena revizijsko sklicevanje na listinsko dokazno gradivo in na drugačno (dokazno) presojo pomena dopisovanja med strankama. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (in ki je prestalo pritožbeni preizkus).

Toženka je svojo obrambo gradila na dveh ugovorih: najprej, da se je s tožnikoma dogovorila za razvezo pogodbe, nato pa, da je pogodba razvezana po samem zakonu, ker tožnika potem, ko sta zašla v zamudo, kupnine nista plačala v 30-dnevnem roku. Nesporno je, da sta s toženko dne 7.7.1997 sklenila kupoprodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice in se z njo zavezala, da bosta kupnino odplačevala v rednih letnih obrokih v višini 12.000 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila, ki zapadejo vsakega 21.12. v letu. Nesporno je tudi, da sta se stranki s to pogodbo dogovorili, da v primeru, če tožnika ob zapadlosti ne plačata najmanj dva zaporedna obroka, izgubita pravico do obročnega odplačila in morata neplačani del kupnine plačati takoj, oziroma v 30 dneh po prejemu pisnega opomina toženke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sporno pa je, ali sta stranki (tožnika in toženka) to pogodbo sporazumno razvezali, in če ne, ali je prišlo do razveze zaradi zamude s plačilom celotnega neplačanega dela kupnine.

Glede toženkinega prvega ugovora (da je prišlo do sporazumne razveze pogodbe), je sodišče prve stopnje (in za njim pritožbeno sodišče) ugotovilo, da "medsebojna korespondenca" ne dokazuje, da bi se tožnika in toženka dogovorili za razvezo pogodbe. Da soglasja o tem med njimi ni bilo, je dejanska ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano. Ta ugotovitev pa ima za posledico enostaven pravni sklep, da taka pogodba ni razvezana (odveč je pojasnjevati, da poziv na pogovor v zvezi z možnostjo sporazumne razveze pogodbe, oziroma o pogojih za razvezo pogodbe, ni dogovor, torej soglasje strank, da se pogodba razveže), da torej iz tega razloga ni prenehala učinkovati (prim. 68. člen ZOR).

Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu za presojo utemeljenosti toženkinega drugega ugovora pa so naslednji: – tožnika na dan zapadlosti obrokov kupnine sicer nista imela v celoti poravnanih, vendar "toženka ni izkazala, da bi tožnika prišla v zamudo z dvema zaporednima obrokoma kupnine" (tako sodišče prve stopnje na 7. strani sodbe), oziroma, "da bi bila tožnika v zamudi z dvema zaporednima obrokoma, to je z zneskom 24.000 DEM v tolarski protivrednosti, toženka ni zatrdila, niti izkazala" (tako pritožbeno sodišče na 6. strani izpodbijane sodbe); – tožnika sta 10.4.2001 prejela toženkin poziv, naj neplačano kupnino v celoti poravnata v 30 dneh; – dne 11.5.2001 sta dala nalog banki za prenos sredstev na toženkin bančni račun in na podlagi tega plačala celotno kupnino; – toženka je kupnino, ki je bila plačana po izteku 30-dnevnega roka, sprejela (njena pooblaščenka je zatrdila, da nekajdnevna zamuda ni problem).

Revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da v tem primeru ni prišlo do položaja, ko bi kupca izgubila pravico do obročnega plačila. Ta sankcija je bila pogodbeno dogovorjena samo za primer, če ob zapadlosti ne bi plačala najmanj dva zaporedna obroka kupnine. Da bi se ta pogoj uresničil, pa toženka sploh ni zatrjevala. Na tej podlagi zato ne more utemeljevati svojega ugovora, da je zaradi "zapoznelega" plačila (ki je bilo v resnici v pretežnem delu predčasno) celotne kupnine pogodba razvezana. Prav tako ne na podlagi 123. člena ZOR. Če postane izpolnitev obveznosti ene stranke zaradi poslabšanja njenih premoženjskih razmer negotova, lahko druga stranka zahteva v primernem roku zavarovanje, po brezuspešnem preteku tega roka pa lahko odstopi od pogodbe. Tega, da bi zahtevala zavarovanje (in da bi za to dala rok), toženka ni zatrjevala. Njeno sklicevanje na določbe 123. člena ZOR je zato neupoštevno.

Ker tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).