Jedro

Toženčeve preživninske zmožnosti so bistveno višje, kakor jih sam prikazuje. Ker prikriva svoje dejanske preživninske zmožnosti, jih sodišče numerično seveda ni moglo ugotoviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zvišalo preživninsko obveznost toženca za obdobje od 1.10.2010 dalje za dodatnih 50,00 EUR, tako da od 1.10.2010 njegova preživninska obveznost znaša 150,00 EUR. Naložilo mu je, naj že zapadlo preživninsko obveznost poravna v roku 15 dni, nadaljnje preživninske zneske pa je dolžan plačevati mesečno, kot je konkretizirano v izreku. Višji zahtevek je sodišče zavrnilo. Nazadnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo toženec. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge ter sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje pred drugega sodnika. Pritožnik opozarja na to, da se sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni opredelilo do vprašanj, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v odločbi IV Cp 2327/2010 z dne 10.11.2010. Gre namreč za vprašanje, kako naj se v sami odločitvi odrazi dejstvo, da je toženec del preživnine že plačal. Sodišču je bila predložena obsežna dokumentacija o delnih plačilih, vendar se sodišče do tega ni opredelilo. Kakršen je sedaj izrek, sploh ni upoštevalo, da je toženec del preživnine že poravnal. Meni, da je izrek mogoče razlagati celo tako, da je za celotno obdobje sedaj zapadla preživnina v mesečnem znesku 150,00 EUR.

V nadaljevanju pritožnik napada tudi pravilnost ugotovitev o pravno relevantnih dejstvih. Tako napada odločitev, češ da je prihodek matere 1.000,00 EUR mesečno, čeprav listinski dokazi izkazujejo višji prihodek.

Napada tudi ugotovitve sodišča glede prihodkov toženca. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da je premoženjsko stanje toženca drugačno, kot ga želi sam prikazati, vendar pa po stališču pritožnika sodišče za to nima verodostojnih podatkov. Sodišče naj bi povsem prezrlo, da je v času od tedaj, ko je za hčerko prostovoljno plačeval več, kot je bil dolžan, pa do leta 2010 prišlo do bistvenih sprememb na njegovi strani. Do bistvenih sprememb je prišlo tudi v sami družbi, ki jo je zajela recesija. Pritožnik še obširneje napada dokazno oceno sodišča prve stopnje glede njegovih preživninskih zmožnosti oziroma sodišču očita, da za dejanske ugotovitve ni navedlo ustreznih razlogov.

Sodišče naj bi se tudi ne opredelilo do vprašanja, v kakšnem obsegu je upoštevalo dejstvo, da mora toženec plačevati preživnino še za sina, mati tožnice pa drugih preživninskih obveznosti nima.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z napotki pritožbenega sodišča iz prejšnjega pritožbenega postopka, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče je tedaj v resnici opozorilo na to, da je treba pri odločitvi (to je v samem izreku) upoštevati tisto, kar je toženec že prostovoljno plačal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sedaj to tudi storilo. To pa je storilo tako, da je tožbeni zahtevek glede dodatnega zvišanja preživnine zavrnilo vse do 1.10.2010. Vsa dejstva o prostovoljnem zadovoljevanju hčerinih potreb, o katerih govorijo napotki pritožbenega sodišča v odločbi IV Cp 2327/2010 z dne 10.11.2010, so bila tako upoštevana v toženčev prid. Očitno je, da si pritožnik izrek izpodbijane sodbe razlaga napačno. Celotna vsebina izpodbijane sodbe je namreč ta, da je dolžan toženec za obdobje po 1.10.2010 plačevati še dodatnih 50,00 EUR preživnine, celoten preostali zahtevek pa je bil zavrnjen. Že na prvi pogled je torej očitno, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zvišalo preživnino izključno za obdobje (1), ki ga odločitev v prejšnjem pritožbenem postopku (katerega časovne meje pravnomočnosti se raztezajo do datuma prejšnje prvostopne odločbe z dne 25.1.2010) že po časovni naravi stvari ni mogla zajeti.

6. Pritožnik si odločitev v izpodbijani sodbi tudi napačno razlaga, ko meni, da bo moral za celotno obdobje od 1.10.2010 pa do danes ponovno plačati 150,00 EUR mesečne preživnine. Takšne obveznosti mu ta tožba ne nalaga. Izpodbijana sodba mu nalaga le dodaten znesek v višini 50,00 EUR. 100,00 EUR mesečne preživnine pa je bil dolžan plačevati že po prejšnji pravnomočni sodbi. Tisto, kar je iz tega naslova poravnal, bo seveda lahko uveljavljal kot ugovor v morebitni izvršbi. Tega, da bi toženec za obdobje po 1.10.2010 plačal kaj tudi na račun dodatnega preživninskega zneska v višini 50,00 EUR, pa pritožnik ne trdi.

7. Pritožnik neutemeljeno napada dejanske ugotovitve glede višine materinih zmožnosti. Pritožbena trditev, da je v dejanski podlagi sodbe ugotovljen prihodek matere v višini 1.000,00 EUR mesečno, preprosto ni resničen. Dejanska podlaga sodbe je drugačna (glej 18. točko izpodbijane sodbe).

8. Pritožbeno sodišče sprejema tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede obsega toženčevih preživninskih zmožnosti. Soglaša z ugotovitvami, da so te bistveno višje, kakor jih sam prikazuje. Ker prikriva svoje dejanske preživninske zmožnosti, jih sodišče numerično seveda ni moglo ugotoviti. Prepričljive pa so dejanske ugotovitve sodišča, da so njegove preživninske zmožnosti takšne, da bo preživnino v višini 150,00 EUR mesečno sposoben kriti. Pri tem se sodišče tudi ni sprenevedalo pred dejstvom, da ima toženec še eno preživninsko obveznost. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče do te okoliščine ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je celostno opredelilo do dejanskih vprašanj glede toženčevih preživninskih zmožnosti. To je storilo v 18., 19., 20., 21. in 24. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče s temi razlogi soglaša, ti razlogi pa odgovarjajo tudi na pritožbene navedbe, ki so golo nasprotovanje drugačnim dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Tisto, kar je bistveno, in kar na tem mestu povzema tudi pritožbeno sodišče, pa je, da je sodišče prve stopnje navedlo razloge, zaradi katerih je prepričano, da toženec svoje dejanske preživninske zmožnosti prikriva in da so te vselej enake. Razlogi o tem so nazadnje osredotočeni v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. Pritožbeno sodišče torej zavrača pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zavrača tudi procesne očitke o pomanjkljivi obrazložitvi in o tem, da sodišče ni sledilo napotkom iz prejšnjega pritožbenega postopka ter da je zato zagrešilo enako procesno kršitev, kot prejšnjič. Pravilen pa je po prepričanju pritožbenega sodišča nazadnje tudi materialnopravni sklep, da je na podlagi dejanske podlage izpodbijane sodbe toženec dolžan od 1.10.2010 dalje plačevati 150,00 EUR mesečne preživninske obveznosti.

10. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (pooblastilo iz 353. člena ZPP (2)).

(1) Od 1.10.2010 dalje

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe tega predpisa).