Jedro

Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije v Ljubljani z dne 13.12.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 13.12.1999. Z njo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe (prizadeta stranka v tem upravnem sporu - v nadaljevanju SOD) in odpravila delno odločbo Upravne enote L., Izpostava B. z dne 6.5.1999, s katero je bilo med drugim odločeno, da je SOD dolžna tožnici izplačati odškodnino za podržavljeno stavbno zemljišče parc. št. 531/1 v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v skupnem znesku 13.984,38 DEM (1. točka izreka), hkrati pa v lastni pristojnosti odločila, da se zavrne tožničina zahteva za denacionalizacijo tega stavbnega zemljišča (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje meni, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je lastninska pravica na navedenem zemljišču prejšnjemu lastniku, torej tožničinemu pravnemu predniku pokojnemu P.Š., prenehala na podlagi določb Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), torej na podlagi predpisa, ki je naveden v 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen - Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odločba US, 13/93 - odločba US, 31/93, 24/95 - odločba US, 20/97 - odločba US, 23/97, odločba US, 65/98, 76/98 - odločba US, 66/2000 - obvezna razlaga in 11/2001 - odločba US). Za odločanje o upravičenosti do denacionalizacije je pomembno tudi, kdaj, komu in na podlagi katerega predpisa je bilo podržavljenje dejansko izvršeno. Na to kaže že sam način in izvedba nacionalizacije stavbnih zemljišč v letu 1958, po katerem je lastninska pravica na stavbnih zemljiščih po zakonu samem prenehala, kar je bilo ugotovljeno z ugotovitvenimi odločbami, prejšnji lastniki pa so zemljišča obdržali v uporabi, in sicer zazidana stavbna zemljišča s pravico uživanja oziroma pozneje uporabe, dokler na njih stavba stoji, nezazidana stavbna zemljišča s pravico uživanja oziroma uporabe pa do izdaje odločbe o izročitvi zemljišča v posest občini oziroma drugemu uporabniku. Po mnenju sodišča prve stopnje je dejansko podržavljenje bilo torej končano z izročitvijo zemljišča občini oziroma drugemu uporabniku. Toda, če do take izročitve ni prišlo na podlagi določb ZNNZ, ni mogoče več šteti, da podlaga za denacionalizacijo izhaja iz 9. točke 3. člena ZDen. S 1.8.1976 je namreč začel veljati Zakon o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76 - ZPLPP), ki je bil podlaga za odvzem navedenega zemljišča iz posesti, ki je v 15. členu določal, da se odškodnina za odvzeta zemljišča določi po predpisih o razlastitivi. Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72), ki je bil podlaga za določitev odškodnine, pa je že vseboval merila, po katerih se je določala odškodnina, ki je bila odvisna od tržne vrednosti zemljišč in socialnih razmer oseb, ki so jim bila zemljišča odvzeta iz posesti. Ker je bila tožnici pravica uporabe na navedenem zemljišču odvzeta leta 1980, torej v času, ko je veljal ZPLPP, odškodnina pa izplačana po Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe, ki nista predpisa iz 3. in 4. člena ZDen, potem tudi po presoji sodišča prve stopnje niso izpolnjeni pogoji za denacionalizacijo navedenega zemljišča, kar je pravilno ugotovila tudi tožena stranka. Na to odločitev pa ne more vplivati tožničin ugovor, češ da ji ob odvzemu navedenega zemljišča ni bila izplačana pravična odškodnina v primerjavi z M.P., ki je dobila zemljišče ocenjeno in izplačano kot stavbno, ona pa kot kmetijsko, saj je bila to stvar postopka določanja odškodnine zaradi odvzema iz posesti, zoper odločitev o odškodnini pa je bila mogoča tudi pritožba.

Ker je tožena stranka po mnenju sodišča prve stopnje v konkretni zadevi pravilno ugotovila dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila ZDen, je zato sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo kot neutemeljno.

Tožnica v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: V konkretni zadevi je bil določen cenilec, ki ga je morala sama plačati, kar se ji ne zdi pravično. Postopek denacionalizacije poteka že 10 let. Prvostopni organ je izdal odločbo z dne 6.5.1999, v kateri je določil tudi odškodnino za podržavljeno stavbno zemljišče, ki jo je njej dolžna plačati prizadeta stranka (SOD). Z odločitvijo tega organa se strinja. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 54/2002, sprejelo stališče, da je upravičenost do denacionalizacije, glede na določbo 3. člena ZDen, odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti. Vezati pravico do denacionalizacije na čas odvzema iz posesti bi pomenilo odvzeti pravico do denacionalizacije vsem tistim, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno leta 1958, odvzeto iz posesti pa šele po letu 1963 oziroma po letu 1968. Iz določbe 32. člena ZDen ne izhaja, da tisti, ki so dobili izplačano odškodnino za iz posesti odvzeto stavbno zemljišče (oziroma za odvzem pravice uporabe na tem zemljišču), po navedenem obdobju ne bi mogli biti upravičenci po ZDen.

Stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v isti odločbi je tudi, da bi moral od uveljavitve ZDen dalje v primerih, ko je bil odvzeta tudi pravica uporabe na zemljišču, upravičenec do denacionalizacije biti tudi tisti, ki mu je bila pravica odvzeta, ne glede na to, ali je bil to prejšnji lastnik, ali tisti, ki je pravico uporabe od prejšnjega lastnika pridobil na podlagi pravnega posla ali z dedovanjem. Pravni položaj oseb, ki jim je bila odvzeta pravica uporabe, je zato enak pravnemu položaju prejšnjega lastnika nacionaliziranega zemljišča. Zato so tudi te osebe upravičenci do denacionalizacije.

Glede na navedeno in ob upoštevanju dejanskega stanja konkretnega primera, opisanega v odločbi tožene stranke in v izpodbijani sodbi, pomenita odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje v konkretnem primeru napačno uporabo določb ZDen. Presojeno je namreč bilo, da tožnica nima statusa denacionalizacijskega upravičenca, in sicer že iz razlogov, ki sta jih v svojih odločbah navedli tožena stranka in sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke. Tožena stranka bo morala zadevo ponovno obravnavati, pri tem pa bo vezana na pravno mnenje in stališče pritožbenega sodišča, navedeno v tej sodbi.