Jedro

Tožnica je šele z dejanskim opravljanjem dela s krajšim delovnim časom pridobila pravico do delne invalidske pokojnine, za obdobje pred tem pa ji je bila dolžna tožena stranka obračunati in izplačati nadomestilo plače za čas začasne odsotnosti z dela zaradi bolezni za polni delovni čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 1.608,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2005 dalje do plačila, v roku 15-ih dni ter ji povrniti stroške postopka v znesku 829,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku osem dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (1. odst. izreka). V presežku od 1.608,99 do 1.904,34 EUR je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (2. odst. izreka). Toženi stranki je naložilo, da sama nosi svoje stroške postopka (3. odst. izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, v delu prisojenega zneska 764,48 EUR in stroškov postopka, se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo v delu, ki ga tožena stranka s pritožbo izpodbija, gre za znesek 764,48 EUR, spremeni tako, da tožbeni zahtevek v navedeni višini kot neutemeljen zavrne in na novo odloči o stroških postopka vključno z njenimi pritožbenimi stroški. Navaja, da je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da je tožena stranka v času, ko je tožnica začela delati s krajšim delovnim časom, ni obračunavala nadomestila za polni delovni čas, temveč le za polovični delovni čas. Invalidnost III. kategorije je bila tožnici priznana z odločbo ZPIZ-a z dne 20. 12. 2004, dokončna pa je ta odločba postala 10. 1. 2005. Tožena stranka je s tožnico sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del na delovnem mestu pomožna kuharska dela, delilka malic dne 6. 6. 2005, z nastopom dela 15. 6. 2005 dalje. Dne 7. 6. 2005 pa je ZPIZ dobil vso potrebno dokumentacijo za delavko, skupaj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti in novo pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 6. 2005 oziroma 7. 6. 2005. Res določilo 159. člena ZPIZ pravi, da se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Določilo 2. odstavka 159. člena ZPIZ, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v utemeljitvi prisojenega zneska razlike prikrajšanja pri plači za obdobje od meseca junija do 13. 10. 2005 pa pravi, da se delna invalidska pokojnina odmerja po 1. alinei 3. odstavka 53. člena istega zakona in se izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Po pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 6. 2005 je bila tožnica razporejena na delovno mesto kuharska dela – delilka malic od 15. 6. 2005 dalje s polovico polnega delovnega časa. Določilo 158. člena ZPIZ pa določa, da se denarna invalidska pokojnina, denarna nadomestila v zvezi s pravico do poklicne rehabilitacije in pravico do premestitve ter nadomestilo za invalidnost za zavarovance v delovnem razmerju oziroma zavarovance, ki so vključeni v obvezno zavarovanje, izplačuje za dneve dela in tudi za druge dneve, za katere imajo po posebnih predpisih pravico do nadomestila za odsotnosti z dela. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju daje zavarovancu pravico do nadomestila med začasno zadržanostjo od dela in tožnica je bila v obdobju do 13. 10. 2005 v bolniškem staležu. Tožničin pričetek dela s krajšim delovnim časom je torej 15. 6. 2005 dalje, torej je toženka s tem, ko je tožnici v tem obdobju do 13. 10. 2005 obračunavala nadomestilo plače le za polovični, to je štiriurni delovni čas, postopala zakonito. Razlika do nadomestila za čas odsotnosti za drugo polovico štiriurnega delovnega časa, je šla tožnici po določilih 159. člena ZPIZ, v zvezi s 158. členom istega zakona, v breme izplačevalca invalidske pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila tožnica zaradi bolezni razvrščena v III. kategorijo invalidnosti z odločbo ZPIZ-a z dne 20. 12. 2004 ter ji je bila priznana pravica do dela s polovičnim delovnim časom na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami. Navedena odločba ZPIZ-a je postala dokončna dne 10. 1. 2005 (priloga A2). Tožena stranka je s tožnico sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del na delovnem mestu pomožna kuharska dela – delilka malic dne 6. 6. 2005 z nastopom dela dne 15. 6. 2005 (priloga A3). Tožnica je pričela delati pri toženi stranki s krajšim delovnim časom (štiri ure dnevno) na delovnem mestu pomožna kuharska dela in dela delilke malic, dejansko dne 14. 10. 2005, ker je bila do 13. 10. 2005 v bolniškem staležu. Tožnici je pripadala po odločbi ZPIZ-a delna invalidska pokojnina v znesku 56.421,00 SIT šele od dejanskega nastopa dela, to je od 13. 10. 2005 dalje (priloga A4).

Pravno podlago za odločitev v tej zadevi predstavljajo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS. št. 106/99 s spremembami). Na podlagi 1. odstavka 159. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec (tožnica) opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Za izplačevanje delne invalidske pokojnine je torej določen še dodaten pogoj, da invalid III. kategorije invalidnosti, ki mu je pravica do delne invalidske pokojnine sicer že priznana, tudi dejansko prične delati s krajšim delovnim časom. Povedano drugače, delna invalidska pokojnina se izplačuje le za čas opravljanja dela s krajšim delovnim časom. Tožnica pravice do dela s krajšim delovnim časom ni uresničila dne 15. 6. 2005, saj zaradi bolniškega staleža ni pričela delati s krajšim delovnim časom. Z delom v polovičnem delovnem času je pričela šele dne 14. 10. 2005, zato ji po 1. odstavku 159. člena ZPIZ-1 šele od tega dne pripada delna invalidska pokojnina, kakor izhaja iz naloga za izplačevanje delne invalidske pokojnine ZPIZ z dne 21. 10. 2005 (priloga A4). Po 2. odstavku 159. člena ZPIZ-1 se v primeru pravice do krajšega delovnega časa od polnega na drugem delovnem mestu delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva začetka dela z delovnim časom, krajšim od polnega na drugem delovnem mestu. Ker je tožnica šele z dejanskim začetkom opravljanja dela pridobila pravico do delne invalidske pokojnine, je bil delodajalec tisti, ki je bil zavezan v obdobju od 15. 6. 2005 do 13. 10. 2005, to je za čas bolniškega staleža tožnice, ji obračunavati in izplačati nadomestilo za polni delovni čas in ne le zgolj štiriurni delovni čas, kakor je to storila tožena stranka. Delodajalec je do trenutka sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi oziroma do dne dogovorjenega začetka novega dela, če je dan začetka dela drugačen kot dan sklenitve pogodbe, delavcu zavezan izplačati nadomestilo za polni delovni čas. Nadomestilo za krajši delovni čas pa šele potem, ko je sklenjena nova pogodba o zaposlitvi oziroma, ko nastopi dan dogovorjenega začetka novega dela, če je ta dan drugačen kot dan sklenitve pogodbe, ker z nastopom tega dogodka delavec šele postane upravičen do začetka izplačevanja delne invalidske pokojnine. Delodajalec je namreč tisti, ki je zavezan zavarovancu izplačati nadomestilo za polni delovni čas, saj tožnica dela ni nastopila in je bila ves čas v bolniškem staležu. Drugačne odločitve tudi ob dejstvu, da je bila tožnica od priznanja invalidnosti III. kategorije z dne 20. 12. 2004 dalje ves čas v bolniškem staležu (torej tudi v času, ko je toženka s tožnico sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 6. 2005 in nastopom dela 15. 6. 2005) do 13. 10. 2005, po izrecni in jasni določbi 1. odstavka 159. člena ZPIZ-1, ni mogoče sprejeti. Sama višina nadomestila pa med strankama v postopku ni bila sporna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče utemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

Ker glavnična denarna terjatev ne presega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) in 32. členom ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo le v primerih, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.