Jedro

Sodišče ugotavlja, da tožnica v svoji zahtevi za začasno odredbo verjetnosti nastanka težko popravljive škode s tem, ko so njeni otroci nameščeni v kriznem centru za čas do zaključka ugotovitvenega postopka v postopku odvzema mladoletnih otrok, ni izkazala. Tožnica namreč le pavšalno navaja, da s tem, ko so otroci nameščeni v kriznem centru, nastaja nepopravljiva škoda, vendar pa take trditve z ničemer ne konkretizira. V predlogu oporeka vsebini začasne odločbe, ki jo izpodbija, ne pojasni pa, zakaj naj bi otroci utrpeli težko popravljivo škodo s tem, ko so nameščeni v kriznem centru za čas, dokler ni zaključen ugotovitveni postopek.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Center za socialno delo Koper je z izpodbijano začasno odločbo, št. 1203-4/2016 z dne 4. 2. 2016 uvodoma sklenil, da se postopek odvzema mladoletnih A.A., B.B. in C.C. staršema, torej tožnici in E.E. združi v en postopek. Nadalje je z začasno odločbo določil, da se vsi trije mladoletni otroci staršema odvzamejo in namestijo v Krizni center za otroke in mladostnike - ... ter da ta začasna odločba velja do zaključka ugotovitvenega postopka. Določil je tudi, da pritožba zoper začasno odločbo ne zadrži njene izvršitve. Prvostopenjski organ je izdal še sklep o izvršbi v zavarovanje, s katerim je določil, da se dovoli izvršba začasne odločbe tako, da mladoletna A.A. in C.C. ostaneta v Kriznem centru, kamor ju je pripeljal oče, medtem ko se izvršba za mladoletno B.B. opravi po strokovnem delavcu prvostopenjskega organa. Tožnica je zoper začasno odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z odločbo, št. 12002-16/2016/4 z dne 2. 6. 2016 zavrnilo.

2. Tožnica je zoper sprejeto odločitev vložila tožbo, s katero predlaga, da se odločba prvostopenjskega organa odpravi. Obenem je podala tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču predlaga, da do pravnomočne odločitve v upravnem sporu odloži izvršitev odločbe prvostopenjskega organa z dne 4. 2. 2016. V zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da z izvršitvijo začasne odločbe tako tožnici kot mladoletnim otrokom nastaja nepopravljiva škoda. Odvzem otrok je brez resne strokovne analize dejanske ogroženosti nedopusten, prav tako je nedopustna hospitalizacija otrok, ne da bi bilo ugotovljeno njihovo bolezensko stanje. Otroci so bili v konkretnem primeru očitno odvzeti na podlagi Ocene ogroženosti. To oceno je izdelala tožena stranka za potrebe postopka. V njej so brez strokovne analize le nanizane domnevne okoliščine tveganja in domnevna škoda, ne izhaja pa, kaj je bilo podlaga za take zaključke. Gre za pavšalne navedbe, ki jih po podatkih v spisu ni mogoče preveriti. Hospitalizacija otrok v Centru za zdravljenje bolezni otrok ... je v nasprotju z zaključki sporne ocene ogroženosti, ki, med drugim, navaja, da je doprinos namestitve v krizni center nadaljnja podpora učiteljev in svetovalne službe na šoli. S premestitvijo otrok iz kriznega centra v bolnišnico namen odvzema otrok ni dosežen, pač pa nastaja nepopravljiva škoda in prihaja do kršitev pravic otrok, družine in tožnice, ki jih zagotavlja Ustava RS v 56., 53. in 54. členu. Tožeča stranka se sklicuje na vse tožbene navedbe, ki naj se kot del trditvene in dokazne podlage upoštevajo tudi pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe. V postopku je prišlo do kršitve temeljnih človekovih pravic, ki so zagotovljene v Ustavi RS in Konvenciji o otrokovih pravicah. Po informacijah tožnice naj bi bili otroci sedaj ločeni, saj naj bi le A.A. pristala, da odide v kolonijo, druga dva otroka pa tega ne želita. S tem se nepopravljiva škoda še povečuje. Otroci doslej niso bili nikoli ločeni in so drug na drugega navezani. Tožnico, ki je bila o tem obveščena le posredno, se s tem ovira pri izvrševanju njene roditeljske pravice.

3. Otroci so bili do odhoda v krizni center zdravi in v šoli uspešni. Tožnica je za svoje mladoletne otroke skrbela, jih vzgajala in jim zagotavljala primerno okolje za vsestranski razvoj. Začasna odložitev izvršitve začasne odločbe bi odpravila nastajanje nenadomestljive škode, za javno korist ali korist tožene stranke pa ne bi imela negativnih posledic. V javni koristi je, da otroci živijo skupaj s staršem, ki so mu zaupani v varstvo in vzgojo. Toženi stranki bi moralo biti v interesu, da, kolikor je po njeni oceni treba, tožnici in mladoletnim otrokom pomaga na drug primeren način tudi v času začasne odložitve izvršitve izpodbijane odločbe. Tožnica zato sodišču predlaga, da do pravnomočne odločitve v upravnem sporu odloži izvršitev začasne določbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe sodišču predlaga, da tako zahtevo zavrne. V predmetni zadevi gre za zaščito pravic in koristi treh otrok, ki so bili z začasno odločbo odvzeti obema staršema in nameščeni v krizni center. Odločitev je bila sprejeta po policijski intervenciji, ko sta dva otroka skupaj z očetom pozimi prebila noč v avtomobilu. Oče otrok se je z namestitvijo otrok v krizni center strinjal, tožnica pa je temu nasprotovala. V pritožbenem postopku je drugostopenjski organ ocenil, da je bila odločitev prvostopenjskega organa pravilna glede na ugotovljeno dejansko stanje ter glede ocene situacije kot ogrožajoče za vse tri otroke. V nadaljevanju odgovora tožena stranka citira normativno podlago za odločitev, in sicer 32. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1); 54. člen Ustave RS; 3. in 20. člen Konvencije o otrokovih pravicah; 5.a, 6., 119. in 120. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in 8. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Oporeka trditvi tožnice, da je treba z začasno odredbo odvrniti težko popravljivo škodo, ki naj bi ji nastala z nadaljnjim izvrševanjem izpodbijane odločbe. Pri tehtanju pravice starša do neposredne skrbi za varstvo in vzgojo otroka ter pravice otroka do posebnega varstva in skrbi, je treba dati prednost slednji. Varstvo in skrb majhnih otrok tudi zahteva, da se otroka seli in dodeljuje v varstvi in vzgojo le na podlagi pretehtane odločitve na ustrezni strokovni podlagi. Spreminjanje okolja še pred koncem predmetnega upravnega spora ne bi bilo v korist otrok, še zlasti glede na ugotovitve tožene stranke v odločbi z dne 2. 6. 2016, na katere se sklicuje. Tožnica v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izkazala dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale zadržanje izvrševanja že izvršene odločbe pred koncem upravnega spora, pač pa navaja dejstva in okoliščine, s katerimi izpodbija zakonitost izdane odločbe v upravnem sporu. Zato ni mogoč zaključek, da je v skladu z načelom varovanja koristi otrok, če se ti takoj vrnejo v varstvo in vzgojo materi ter da je izkazana težko popravljiva škoda, če bi bili v času do odločitve sodišča nameščeni v drugo varstvo. Teh okoliščin namreč tožnica ni izkazala.

5. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 odloži sodišče na tožnikovo zahtevo izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz enakih razlogov zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Tožnica je v obravnavanem primeru sicer zahtevala izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, torej odložitev izvršitve izpodbijanega akta do pravnomočne odločbe, vendar pa je, glede na to, da so otroci že nameščeni v kriznem centru in da tožnica po vsebini dejansko predlaga, da se od tu vrnejo k njej do pravnomočne odločbe, po mnenju sodišča treba njeno zahtevo šteti kot zahtevo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, torej zahtevo, da se z začasno odredbo začasno uredi stanje (ureditvena začasna odredba).

7. Sodišče v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni presojalo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, pač pa se je omejilo le na odločanje ali se ureditev spornega pravnega razmerja na način, kot predlaga tožnica, torej, da se k njej do dokončne odločitve v sporni zadevi vrnjeno otroci, kaže kot potrebna zato, da se prepreči težko popravljiva škoda. Sodišče je torej, skladno z določbo 32. člena ZUS-1, pri določanju o zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe presojalo, ali je izpolnjen temeljni vsebinski pogoj za izdajo take začasne odredbe, to je ali je tožnica v svoji zahtevi s stopnjo verjetnosti izkazala nastanek težko popravljive škode. Iz zakonske ureditve postopka odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč izhaja, da je tožniki tisti, ki mora v zahtevi navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek take škode, torej je tožnik tisti, ki v celoti nosi trditveno in dokazno breme, da s svojimi navedbami in predloženimi dokazi izkaže sodišču - na stopnji verjetnosti - nujnost začasne ureditve stanja glede na sporno pravno razmerje, nastalo z upravnim aktom, ki ga izpodbija.

8. Sodišče ugotavlja, da tožnica v svoji zahtevi za začasno odredbo take verjetnosti nastanka težko popravljive škode s tem, ko so njeni otroci nameščeni v kriznem centru za čas do zaključka ugotovitvenega postopka v postopku odvzema mladoletnih otrok, ni izkazala. Tožnica namreč le pavšalno navaja, da s tem, ko so otroci nameščeni v kriznem centru, nastaja nepopravljiva škoda, vendar pa take trditve z ničemer ne konkretizira. V predlogu oporeka vsebini začasne odločbe, ki jo izpodbija, ne pojasni pa, zakaj naj bi otroci utrpeli težko popravljivo škodo s tem, ko so nameščeni v kriznem centru za čas, dokler ni zaključen ugotovitveni postopek. Navajanje, da so bili otroci hospitalizirani, samo po sebi ne pove ničesar, kolikor ne vemo, kaj je bilo razlog hospitalizacije. Prav tako ni mogoče slediti trditvi, da se v kriznem centru otroke ločuje, ker se je ena od tožničinih hčera odločila za odhod v kolonijo, druga dva otroka pa ne, saj je splošno znano, da je kolonija časovno omejeno letovanje otrok. Tožnica torej zgolj pavšalno trdi, da s tem, ko so otroci nameščeni v kriznem centru, nastaja nepopravljiva škoda, ne da bi tako svojo trditev utemeljila z dejstvi.

9. Sodišče torej ugotavlja, da tožnica v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izkazala temeljnega pogoja, to je verjetnosti nastanka težko popravljive škode in je zato njeno zahtevo zavrnilo.