Jedro

Tožnica je v tožbi navedla, da je morala opravljati delo pri toženi stranki v kuhinji, kjer je temperatura presegala 40 stopinj Celzija, da se je pri delu hitelo, zaradi česar je bila povsem izmučena in utrujena in je bila ob vračanju z dela kot voznica udeležena v prometni nezgodi, v kateri je utrpela telesne poškodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da med ravnanjem tožene stranke in škodo, ki jo je utrpela tožnica, vzročna zveza ne obstaja, zaradi česar toženi stranki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za škodo, ki jo je utrpela tožnica v prometni nesreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2009 dalje do plačila ter ji povrniti vse pravdne stroške. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 587,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek ker je menilo, da med ravnanjem toženke in škodno posledico ni vzročne zveze. Z odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinja, saj meni, da v kolikor bi sodišče izvedlo vse po tožeči stranki predlagane dokaze, tudi s postavitvijo izvedenca, bi lahko zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Vzročna zveza je podana, tožena stranka tožnici ni ponudila ustreznih pogojev dela, zaradi česar je prišlo do škodnega dogodka na poti z dela. Vsi elementi odškodninske odgovornosti so zato podani. Tožena stranka ni zagotovila ustreznega zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev v zvezi z delovnim okoljem v katerem delavec opravlja delo z namenom, da se preprečijo nevarnosti pri delu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in naloži sodišču prve stopnje ponovno obravnavanje in odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se pavšalno sklicuje tožeča stranka, ni storilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od tožene stranke vtožuje plačilo odškodnine zaradi prometne nezgode na poti iz dela domov. Tožeča stranka toženi stranki očita, da je kot delodajalec opustila zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu s tem, ko je tožeča stranka morala dnevno opravljati delo med 15.30 in 22.30 uro v kuhinji, kjer je temperatura presegala 40 stopinj celzija, kjer ni bilo klime, pri delu se je hitelo, zaradi tega pa je bila povsem izmučena in utrujena in je bila ob vračanju z dela ob 00.30 uri kot voznica udeležena v prometni nezgodi, v kateri je utrpela telesne poškodbe. Tožeča stranka zahteva za prestani strah 1.000,00 EUR ter 4.000,00 EUR zaradi fizičnih bolečin.

Sodišče prve stopnje se je naprej ukvarjalo z vprašanjem ali med ravnanjem tožene stranke in škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka, obstaja vzročna zveza. Ugotovilo je, da opravljanje dela v delovnem razmerju, četudi je to v kuhinji, kjer temperatura presega 28 stopinj celzija, tudi ob upoštevanju konstantnega dela v popoldanski izmeni, dela v povečanem tempu, običajno in normalno ne privede do prometne nesreče, četudi se ta zgodi na odhodu dela. Tožeča stranka je sama izpovedala, da je bila utrujena pa je kljub temu sedla za volan avtomobila, se z njim odpeljala domov in do trenutka nesreče prevozila celotno A. (od B. do vzhodnega dela centra), ko se je soudeleženec, ki je pripeljal z veliko hitrostjo, zaletel v njen avto. Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1, Ur. l. RS, št. 83/2004 in nadaljnji) v 138. členu določa, da sme voziti vozilo oseba, ki je telesno in duševno zmožna voziti. Tožeča stranka je tako sama povzročila protipravno ravnanje, saj je s svojim ravnanjem, ob zavedanju, da ni sposobna za vožnjo, vozila v cestnem prometu, spravljala sebe in druge udeležence v cestnem prometu v nevarnost, katere posledica je bila prometna nesreča v kateri je bila udeležena.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni možno očitati krivdne odgovornosti za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka v prometni nesreči na poti z dela. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka namreč morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke in sicer: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja. V kolikor manjka le eden od naštetih elementov, ni mogoče govoriti o odškodninski obveznosti. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke, saj med opravljanjem dela tožeče stranke in škodo, ki jo je utrpela v prometni nesreči na poti z dela, ni vzročne zveze. V kolikor pa bi le-ta sploh obstajala, jo je tožeča stranka pretrgala s svojim protipravnim ravnanjem, ko je zelo utrujena, torej nesposobna za vožnjo, vozila v cestnem prometu. S tem je sama povzročila protipravno ravnanje, ko je zavestno kršila cestnoprometne predpise (183. člen ZVCP-1). Vzrok za nezgodo tožeče stranke v prometni nesreči je torej zgolj v tožničini sferi, za kar pa tožena stranka ne more biti odgovorna.

Ker v pritožbi niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti tisti na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).