Jedro

Dokazni predlog tožeče stranke ne vključuje tudi dokaznega predloga tožene stranke. Tožena stranka je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 923/2006 z dne 4.10.2007), zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko tudi sama tožena stranka navedla že na prvem naroku.

Prav tako je nesprejemljivo, da bi tožena stranka lahko vztrajala na izvedbi dokazov, ki jih je v svojo korist oziroma za potrditev svojih (pravočasnih) trditev navedla samo nasprotna stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 14 I 2005/05964 z dne 29.7.2005, v prvi in tretji točki izreka v veljavi. Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 1.118,23 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala, da naj pritožbeno sodišče zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Predlaga tudi, da se zadevo dodeli drugemu sodniku, ker je v konkretni zadevi sodeča sodnica že zavzela svoje stališče do zadeve. V svoji pritožbi tožena stranka kot bistveno procesno kršitev, ki je odločilnega pomena tudi za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, graja odločitev sodišča prve stopnje, da zaradi prekluzije zavrne zaslišanje priče E. Ž.. Tožena stranka navaja, da navedene priče ni predlagala že na prvem naroku v izogib podvajanju dokazov in da je takoj, ko je tožeča stranka umaknila predlog za zaslišanje te priče, vztrajala, da se jo vseeno zasliši. Meni, da s predlaganim dokazom ne more biti prekludirana, ker je načelo smotrnosti dokaznega postopka tudi v tem, da pravdni stranki ne podvajata dokazov za en in isti cilj. Če se v okviru istega naroka en dokazni predlog umakne, nasprotna stranka pa vztraja pri takem predlogu, stranka, ki vztraja pri izvedbi takšnega dokaza, torej pri zaslišanju konkretne priče, ne more biti prekludirana. Tožena stranka izpostavlja, da je zaslišanje navedene priče potrebno, da razjasni in potrdi, ter morebiti z listinami, za katere niti tožena stranka ne ve, okoliščine, o katerih je izpovedovala tožena stranka na zaslišanju 11.9.2008, torej istega dne, kot je bil umaknjen dokazni predlog z zaslišanjem priče E. Ž..

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je toženec kot solidarni porok na podlagi veljavne pogodbe o otvoritvi akreditiva št. A-63/02 z dne 28.10.2002 (v nadaljevanju pogodba o otvoritvi akreditiva), dolžan povrniti tožeči stranki neporavnane in zapadle obveznosti naročnice akreditiva, družbe M.. Sodišče druge stopnje prav tako nima pomislekov glede odločitve sodišča prve stopnje o prekluziji dokaza z zaslišanjem priče E. Ž., ki jo tožena stranka izrecno izpodbija s svojo pritožbo.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je bil dokazni predlog z zaslišanjem priče E. Ž. s strani tožene stranke predlagan po prvem naroku, ki je bil v zadevi opravljen 26.6.2008, in sicer takoj potem, ko je ta dokaz umaknila tožeča stranka na naroku 11.9.2008. Stališče sodišča prve stopnje, da dokazni predlog tožeče stranke ne vključuje tudi dokaznega predloga tožene stranke in da vsaka stranka nosi v skladu z 286. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP) svoje trditveno in dokazno breme, je pravilno. Tožena stranka je namreč samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 923/2006 z dne 4.10.2007), zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko tudi sama tožena stranka navedla že na prvem naroku (da dokaza ni predlagala pravočasno brez svoje krivde, pa tožena stranka ni niti zatrjevala).

Prav tako je nesprejemljivo, da bi tožena stranka lahko vztrajala na izvedbi dokazov, ki jih je v svojo korist oziroma za potrditev svojih (pravočasnih) trditev navedla samo nasprotna stranka. Tožena stranka namreč v konkretni zadevi sama ni pravočasno podala niti ustreznih trditev, ki naj bi jih dokazovala z zaslišanjem priče E. Ž. (nesubstanciran dokazni predlog). Kot navaja v pritožbi, naj bi priča izpovedala o okoliščinah, o katerih je tožena stranka izpovedovala na zaslišanju 11.9.2008, torej po prvem naroku, opravljenem 26.6.2008. Razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, torej niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. in 1. odst. 155. člena ZPP. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbe. Tožeča stranka pa nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo, saj v njem ni navedla ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi tožene stranke, torej so bili ti stroški nepotrebni.