Jedro

V pritožbi grajano "neskladje med razlogi izpodbijanega sklepa in zapisnikom z dne 30. 3. 2018" ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za nasprotje o vsebini zapisnika o izvedbi (vsebini) dokaza.

Pravilna je tudi zavrnitev ugovora zoper začasno odredbo z dne 24. 4. 2017, s katero so tožniki po motenju 18. in 19. 4. 2017 znova dosegli dovoz do svojega doma, brez česar bi lahko nastala težko nadomestljiva škoda, saj je bil potreben tudi dostop za interventna vozila, kar so tožniki dokazovali s fotografijami. Zaradi toženčeve odsotnosti in težav z vročanjem sodnih pisanj v tujino, je sodni postopek pravnomočno končan šele po letu in štirih mesecih, kar je v smislu določbe 425. člena ZPP nedopusten rok za odločitev v motenjski pravdi, kar je dodatno utemeljevalo začasno odredbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 208,62 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka paricijskega roka tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v motenjski pravdi ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim so tožniki zahtevali ugotovitev, da jih je toženec motil v posesti uporabe dovozne poti po parcelah št. 893, 894 in 895 k.o. G.R., ko je 18. 4. 2017 po izvajalcu gradbenih del asfaltirano pot prekopal in jo 19. 4. 2017 zaprl z ograjo, s čemer jim je onemogočil izvrševanje služnosti hoje in vožnje do parcel št. 891 in 892 k.o. G.R. Prav tako je ugodilo restitucijskemu delu tožbenega zahtevka, ki ga lahko na toženčeve stroške izvedejo tožniki sami, če toženec v danem roku tega ne bi storil, kot tudi zahtevku za prepoved podobnega motenja. Tožencu je naložilo povrniti tožnikom 3.379,51 EUR pravdnih stroškov. Zavrnilo je toženčev ugovor zoper začasno odredbo z dne 24. 4. 2017. 2. Toženec je v pravočasni pritožbi, v kateri je uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predlagal spremembo sklepa sodišča prve stopnje in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje ni izvedlo ogleda na kraju samem, čeprav toženec tega dokaznega predloga ni umaknil, kot je sodišče razlagalo v nasprotju z zapisnikom o glavni obravnavi, kar predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka. Navajal je, da je bil zaradi sklepa zemljiškoknjižnega sodišča, ki je zavrnilo predlog tožeče stranke za vknjižbo služnosti, prepričan, da služnost ne obstoji in se ne izvršuje. Tožniki imajo na voljo novo pot ob robu toženčeve nepremičnine, prav tako pa urejen dostop z javne L. ceste, zato služnostne poti ne potrebujejo in je niso izvajali. "Sodna poravnava" z dne 3. 12. 1971 ne bi smela biti deležna sodnega varstva, postavitev služnosti po sredini nepremičnine pa je bil nesorazmeren poseg v lastninsko pravico tožene stranke. Pritožba nasprotuje tudi zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo, za katero ni bilo pogojev nevarnosti težko nadomestljive škode in je bila že prisilno realizirana. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve ugovora, niti odločitve o stroških realizacije 1.375,55 EUR. Zaradi regulacijske začasne odredbe je bilo vzpostavljeno prejšnje stanje, kar je sodišče prve stopnje neutemeljeno nova naložilo oziroma dopustilo tožnikom.

3. Tožeča stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe. Poudarila je, da so pritožbene navedbe v zvezi z nastankom in vprašanjem potrebnosti stvarne služnosti neupoštevne, ker gre za motenjski spor. Začasna odredba je bila potrebna, prejšnje stanje pa še ni bilo v celoti vzpostavljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da sta pravdni stranki umaknili dokazni predlog za ogled kraja motenja. V resnici je na glavni obravnavi umik podala samo tožeča stranka, medtem ko je toženčev predlog sodišče prve stopnje zaradi nepotrebnosti zavrnilo (skupaj z ostalimi predlogi za neizvedene dokaze). V pritožbi grajano "neskladje med razlogi izpodbijanega sklepa in zapisnikom z dne 30. 3. 2018" ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za nasprotje o vsebini zapisnika o izvedbi (vsebini) dokaza. Izvedbo dokazov je odredilo sodišče prve stopnje z dokaznim sklepom, oziroma v skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP zavrnilo dokazni predlog z ogledom. Pritožbeno sodišče se strinja, da glede na navedbe pravdnih strank in izvedene dokaze (zaslišanja, fotografije) ogled ni bil potreben.

6. Nobenega dvoma ne more biti o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da so tožniki imeli do motitvenega dejanja v posesti del tožnikove nepremičnine, po kateri je bila speljana asfaltirana pot na njihovo tlakovano dvorišče. Tudi toženec se je zavedal, da so tožniki izvrševali pravico stvarne služnosti, ki pa je med pravdnimi strankami sporna. Zato je v sodnem postopku P 42/2013 skušal doseči prenehanje stvarne služnosti, podrejeno njeno prestavitev na severovzhodni rob svoje nepremičnine, s čemer pa ni uspel. Sedaj obravnavano dejanje je pomenilo svojevoljno ravnanja, ki so se mu tožniki utemeljeno uprli s tožbo zaradi motenja posesti. Njeno obravnavanje se je po določbi 426. člena ZPP omejilo samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je bilo odločanje o pravici do posesti ali pravni podlagi posesti (na primer veljavnosti sodne poravnave o ustanovitvi služnosti), kar vse toženec neutemeljeno navaja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je po 34. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) utemeljeno odredilo ukrepe za vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja in za varstvo pred nadaljnjim motenjem posesti.

7. Pravilna je tudi zavrnitev ugovora zoper začasno odredbo z dne 24. 4. 2017, s katero so tožniki po motenju 18. in 19. 4. 2017 znova dosegli dovoz do svojega doma, brez česar bi lahko nastala težko nadomestljiva škoda, saj je bil potreben tudi dostop za interventna vozila, kar so tožniki dokazovali s fotografijami. Zaradi toženčeve odsotnosti in težav z vročanjem sodnih pisanj v tujino, je sodni postopek pravnomočno končan šele po letu in štirih mesecih, kar je v smislu določbe 425. člena ZPP nedopusten rok za odločitev v motenjski pravdi, kar je dodatno utemeljevalo začasno odredbo. Po ugotovitvi utemeljenosti tožbenega zahtevka ni razloga za njeno razveljavitev. Stroški za njeno izvršitev 1.375,55 EUR so bili izkazani z računom izvajalca, ki ga je sodišče prve stopnje vpogledalo v dokaznem postopku (A14) in utemeljeno štelo v pravdne stroške tožeče stranke. Z začasno odredbo je bil znova mogoč dovoz po sporni poti, ni pa še vzpostavljeno prejšnje posestno stanje, saj je bila dovozna pot asfaltirana, zato ne drži pritožbena navedba, da je neutemeljen restitucijski del izpodbijanega sklepa.

8. Pritožbene navedbe tožene stranke niso utemeljene, niti podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 2. točki 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka, ki jih sestavljajo nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora - 375 točk, z dodatkom za zastopanje treh oseb - 75 točk, za DDV - 4,5 točk, ali skupaj 454,5 točk oziroma 208,62 EUR.