Jedro

Ker je v verodostojni listini kot dolžnik označena družba, je odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je dovolilo izvršbo zoper v predlogu navedeno dolžnico, materialnopravno nepravilna. Predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine je namreč mogoče ugoditi in izdati sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine le proti osebi, ki je v verodostojni listini navedena kot dolžnik. Situacijo ko do prehoda obveznosti na novega dolžnika pride že pred vložitvijo predloga za izvršbo, ureja drugi odstavek 24. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom istega člena. Ta določba predstavlja izjemo od načela stroge formalne legalitete, zato jo je treba razlagati restriktivno, kar pomeni, da jo je mogoče uporabiti le v primeru izvršbe na podlagi izvršilnega naslova. Ni pa je mogoče razširiti na predloge za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: »Ugovoru dolžnice z dne se ugodi, sklep o izvršbi opr. št. z dne se razveljavi in se predlog za izvršbo upnika z dne zavrne.« Upnik je dolžan povrniti dolžniku 688,50 (šeststo oseminosemdeset 50/100) EUR pritožbenih stroškov v 8 dneh od prejema tega sklepa.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnice z dne proti sklepu o izvršbi opr. št. z dne, ker ni uspela dokazati uveljavljanega ugovornega razloga iz 12. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, da obveznost ni prešla nanjo, ker ni bila aktivna družbenica izbrisane družbe.

Zoper sklep se je po pooblaščencu pravočasno pritožila dolžnica iz pritožbenega razloga zmotne uporabe določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter predlagala njegovo spremembo. V pritožbi navaja, da bi dolžnica odgovarjala za obveznosti izbrisane družbe le če bi bila njena družbenica. To dejstvo je sicer nesporno, vendar upnica kot temelj obveznosti nikjer ne navaja, da je dolžnica družbenica izbrisane družbe, pač pa predlaga izvršbo zoper njo kot pravno naslednico oziroma direktorico izbrisane družbe, ki je kot taka sodelovala pri njenem upravljanju, kar je temeljni in zakonski pogoj za njeno odgovornost. Glede na tako nepopolne oziroma pomanjkljive navedbe upnice, bi moralo sodišče glede na določbo prvega odstavka 7. člena ZPP predlog za izvršbo zavrniti. Dalje pritožnica meni, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da je bila aktivna družbenica družbe. S svojim zaslišanjem in zaslišanjem direktorja družbe bi lahko namreč dokazala, da je bila iz poslovanja družbe protipravno izključena.

V odgovoru na pritožbo upnik prereka pritožbene navedbe dolžnice ter se zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da skladno s 24. členom ZIZ dokazuje prehod obveznosti na dolžnico – družbenico z izpiskom iz sodnega registra in da le-ta skladno s tretjim odstavkom 394. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD solidarno odgovarja za obveznosti izbrisane družbe z vsem svojim premoženjem.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob tem je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja (ki je skladno s podatki v spisu) zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru dolžnice ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo, upnikov predlog za izvršbo pa zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

Upnik je v obravnavanem primeru dne vložil predlog za izvršbo zoper družbenico izbrisane družbe d.o.o. (v nadaljevanju družba) na podlagi verodostojne listine – pregleda obveznosti z dne . Ker je v verodostojni listini kot dolžnik označena družba, je odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je dovolilo izvršbo zoper v predlogu navedeno dolžnico, materialnopravno nepravilna. Predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine je namreč mogoče ugoditi in izdati sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine le proti osebi, ki je v verodostojni listini navedena kot dolžnik.

Višje sodišče se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da je obveznost iz sodnega registra izbrisane družbe prešla na dolžnico kot njeno aktivno družbenico na podlagi četrtega odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZGD, vendar pa je v izvršbi za te primere potrebno uporabiti določbo 24. člena ZIZ o prehodu terjatve oziroma obveznosti.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila družba iz sodnega registra izbrisana dne (priloge A42 – A43), torej pred vložitvijo izvršilnega predloga zoper dolžnico dne . Situacijo ko do prehoda obveznosti na novega dolžnika pride že pred vložitvijo predloga za izvršbo, ureja drugi odstavek 24. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom istega člena. Ta določa, da lahko sodišče dovoli izvršbo tudi zoper dolžnika, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, če upnik v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na kakšen drug način prešla nanj, oziroma če to ni mogoče, prenos terjatve dokaže s pravnomočno odločbo izdano v pravdnem postopku. Ta določba predstavlja izjemo od načela stroge formalne legalitete, zato jo je treba razlagati restriktivno, kar pomeni, da jo je mogoče uporabiti le v primeru izvršbe na podlagi izvršilnega naslova. Ni pa je mogoče razširiti na predloge za izvršbo na podlagi verodostojne listine. V obravnavanem primeru bi tako moral upnik, pred njenim izbrisom iz sodnega registra, zoper družbo pridobiti izvršilni naslov ter prehod obveznosti izbrisane družbe na družbenico izkazati s pravnomočnim sklepom o izbrisu družbe iz sodnega registra, oziroma, glede na to, da družba ne obstaja več, s pravnomočno sodno odločbo pridobljeno v pravdnem postopku. V danem postopku izvršbe na strani dolžnice navedene v izvršilnem predlogu zato ni podana pasivna legitimacija.

Ker so že zgoraj navedeni razlogi narekovali spremembo izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče na v pritožbi izpostavljeno vprašanje aktivnega družbeništva ni odgovarjalo.

Odločitev o stroških pritožbenega sodišča temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Potrebni pritožbeni stroški pooblaščenca dolžnice znašajo: 1250 točk za sestavo pritožbe (6. točka tar. št. 27 Odvetniške tarife – OT) in 20% DDV na odvetniške storitve (14. člen OT), kar glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR znaša skupaj 688,50 EUR, ki jih je dolžan upnik poravnati dolžniku v roku 8 dni po prejemu tega sklepa.

Odločitev o pritožbenih stroških upnika je odpadla, ker jih le-ta ni priglasil. Določbe ZPP so bile uporabljene na podlagi 15. člena ZIZ.