Jedro

Odločba o imenovanju višjega upravnega delavca (svetovalca predstojnika) ne more učinkovati retroaktivno, ampak šele od dneva, ko jo je tožena stranka (Vlada RS) izdala. Če je višji upravni delavec po dogovoru začel opravljati delo prej, preden mu je bila vročena odločba o imenovanju za višjega upravnega delavca, potem mora za obdobje, ko je dejansko delal, pa za opravljanje dela še ni imel pravnoveljavnega akta, to razčistiti z državnim organom, za katerega dela in gre v tem primeru v zvezi s plačo za to delo za delovnopravno zadevo (2. točka 4. člena ZDSS).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo imenovala tožnico (dosedanjo strokovno sodelavko v gospodarsko finančni službi storitvenega podjetja) za svetovalko direktorja Davčne uprave Republike Slovenije, in sicer na svoji 25. redni seji dne 31.7.1997, na predlog direktorja Davčne uprave Republike Slovenije z dne 21.5.1997. Tožena stranka je, na podlagi Zakona o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90, 5/91-II, 18/91-II, 22/91-II, 2/91-I in 4/93), ki v 1. odstavku 15. člena določa, da je svetovalec predstojnika višji upravni delavec, imenovala tožnico, kot za to pristojni organ na podlagi 1. odstavka 19. člena navedenega zakona.

Tožnica v tožbi navaja, da je dne 1.6.1997, na podlagi poprejšnjega dogovora z go. K., svetovalko vlade, ki ureja kadrovske zadeve v Glavnem uradu Davčne uprave Republike Slovenije, ter na podlagi sklepa o izbiri kandidata v.d. direktorice Davčne uprave Republike Slovenije z dne 8.4.1997, začela z delom v Glavnem uradu Davčne uprave Republike Slovenije. S tem delom je začela v skladu z navedenim dogovorom, kljub temu, da še ni prejela izpodbijane odločbe in na podlagi izrecnega zagotovila delodajalca, da bo imenovana s 1.6.1997. Iz preambule izpodbijane odločbe izhaja, da je direktor Davčne uprave Republike Slovenije že 21.5.1997 posredoval komisiji za kadrovske in administrativne zadeve tožene stranke predlog za njeno imenovanje za višjo upravno delavko s 1.6.1997, vendar pa tožena stranka iz nerazumljivih razlogov vse do seje dne 31.7.1997 ni obravnavala tega predloga. Ker izpodbijana odločba ne vsebuje datuma, s katerim je imenovana za višjo upravno delavko, je v kadrovski službi Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije prejela ustno pojasnilo, da velja njeno imenovanje šele od datuma seje tožene stranke (31.7.1997) in ne že od 1.6.1997, kot je bilo dogovorjeno in ko je dejansko nastopila delo. Zaradi navedenega je prikrajšana pri obračunu plače za meseca junij in julij 1997, saj ji je bila razlika za nazaj obračunana le za en dan, to je za 31.7.1997, poleg tega pa je, zaradi takšne razlage, nejasen tudi njen status v navedenih dveh mesecih. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, da je datum njenega imenovanja za višjo upravno delavko - svetovalko direktorja 1.6.1997 in da ji je tožena stranka dolžna zagotoviti povračilo razlike v plači za čas od 1.6. do vključno 30.7.1997 oziroma podrejeno, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in naloži toženi stranki, da ji mora takoj izdati novo odločbo, z datumom njenega imenovanja dne 1.6.1997 ter da ji mora tožena stranka zagotoviti povračilo razlike v plači za čas od 1.6. do vključno 30.7.1997. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve ter še dodaja, da je izpodbijana odločba po vsebini konstitutivna, ki pravno učinkuje od tedaj, ko obstaja, to je od dneva, ko je bila izdana oziroma vročena stranki, saj je šele z izpodbijano odločbo bila tožnica imenovana za višjo upravno delavko. Tožnica ne more zahtevati izdaje odločbe o imenovanju za nazaj, saj izpodbijana odločba ne more učinkovati retroaktivno, ampak šele od dneva, ko obstaja, v konkretnem primeru od 31.7.1997 naprej. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o upravnem sporu določa, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tudi akti o imenovanjih delavcev v državnih organih. V postopku se uporabljajo določbe, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta. Tako lahko sodišče odloča tudi o zakonitosti dokončnega posamičnega akta o imenovanju (2. in 3. odstavek 3. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97).

Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zakon o delavcih v državnih organih določa, da višje upravne delavce imenuje Vlada RS na predlog predstojnika. Pogoj za tako imenovanje je, da imajo delavci visoko strokovno izobrazbo ustrezne smeri in ustrezne delovne izkušnje. Navedeni zakon v 1. odstavku 15. člena določa, da so višji upravni delavci v republiških upravnih organih: podsekretar, pomočnik predstojnika, svetovalec predstojnika in višji svetovalec, kakor tudi svetovalec Vlade RS. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bili izpolnjeni vsi zakoniti pogoji za imenovanje tožnice za svetovalko direktorja Davčne uprave Republike Slovenije. Predlog za imenovanje je podal direktor Davčne uprave Republike Slovenije, tožnica izpolnjuje predpisane pogoje glede izobrazbe in glede delovnih izkušenj, Vlada RS pa jo je imenovala na podlagi 19. člena Zakona o delavcih v državnih organih za svetovalko direktorja Davčne uprave Republike Slovenije.

Pravilno je stališče tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je bila z izpodbijano odločbo tožnica imenovana za višjo upravno delavko oziroma svetovalko direktorja Davčne uprave Republike Slovenije (31.7.1997) in ne takrat (1.6.1997), ko je pričela z delom v tej davčni upravi ter da tožnica zato ne more zahtevati izdajo izpodbijane odločbe za nazaj, saj ta odločba ne more učinkovati retroaktivno, ampak šele od dneva, ko jo je tožena stranka izdala, to je v konkretnem primeru od 31.7.1997 naprej.

Tožničin tožbeni ugovor in tudi predlog, da bi ji morala tožena stranka zagotoviti povračilo razlike v plači za čas od 1.6. do vključno 30.7.1997, pa v tem upravnem sporu ni upošteven. Če je namreč tožnica pričela po dogovoru opravljati delo prej, preden ji je bila vročena izpodbijana odločba o njenem imenovanju, potem mora za obdobje, ko je dejansko delala, pa za opravljanje dela sploh še ni imela pravnoveljavnega akta, to razčistiti z Davčno upravo Republike Slovenije v drugem postopku, saj gre v tem primeru za povsem delovnopravno zadevo, ki ne more biti predmet postopka pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, saj je to sodišče pristojno le, da preizkusi pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, za katero pa meni, kot je že navedeno, da so bili izpolnjeni vsi zakoniti pogoji za navedeno tožničino imenovanje (glej tudi 2. točko 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu.